20. Tek po Panovcu

Nova Gorica 27.02.2011

Pa smo spet tam! Na začetku. Ravno ko smo zaključili prejšnjo sezono, že se je pričela nova. Primorci so letos malce pohiteli in tako smo se že v februarju pognali prvič za Primorski tekaški pokal.

Lepa sončna nedelja nas je potegnila na Primorsko stran, točneje v Novo Gorico. Nekako že utečena "zimska" ekipa iz Dolenjske, (Stane, Edo in Mirko) se je odpravila na pot. Seveda dovolj zgodaj, da se ne zamudi, pa tudi če bi bila kaka ovira na cesti. Pa je ni bilo (ovire)in prispeli smo med prvimi.
Po opravljeni formalnosti prijave, je ostalo še precej časa do starta in veliko preveč za ogrevanje. Pa smo se pričeli ogrevati po svoje. Iz prtljaznika sem izvlekel harmoniko, ki se je po naključju znašla tam (ja, ja, ampak res) in urezal eno poskočno. Viža je takoj "dvignila"tekače in že se je vrtel prvi plesni par. Pa ne za dolgo. Že po nekaj obratih je sledil neroden prestop in auuuuuuuu, plesalec si je zvil gleženj. Seveda smo ga probali rešiti z obkladki, masažo,... pa brez uspeha. Tek se je zanj končal še pred startom. Sem se kar počutil krivega (kaj je pa blo treba pred tekom ropotat) in plesalka je imela podoben občutek, čeprav si je verjetno kriv sam.

Pa smo nehali špilat in se pripravili na tek. Malce ogrevanja, še nekaj klepeta (ja se dolgo nismo vidli) in že smo se postavili pod "balon".

Nekaj manj kot 200 se nas je nagužvalo pod prenizek startno ciljni balon, počakali na odštevanje in ko so prešteli, smo "zleteli" po Panovcu. Start pred dijaškemu domu in nekaj časa rahlo navzdol. Smo se kar precej hitro zapodili, tako da je bila precej gužva.V prvi ovinek na podvozu ceste, ko je bilo za nami kakih 500m smo bili še vsi čisto na kupu.

Potem pa prvi "kucelj", ki je že nekatere tekače malce upočasnil in raztegnili smo se v dolgo kačo. Tisti najboljši so v tem prvem delu, ki je še ravninski, ali še malce v dolino, precej pospešili in "pridelali" lepo prednost.


Po dobrih dveh kilometrih se zavije v gozd in tu nas je pričakalo prvo blato. Ozka gozdna steza zvijugana mimo dreves, rahlo navzgor in pa spolzko. Je bilo treba precej pazlivo, sicer bi z lahkoto prišlo do kakega zdrsa. Še dobro da je ta del čisto kratek. Nato pa gozdna pot, ki je večinoma ravninska – valovita z rahlimi spusti in klanci. Tisti ki jih je užejalo, so si lahko privoščili tudi požirek vode in nadaljevali naprej.

Sledil je še manjši vzpon nekje na 7 km in za njim pa spust. Pa je bila klobasa narejena. Zakrožili smo po Panovcu, sedaj pa samo še "špelo" na klobaso. To sta tista dobra dva ravninska kilometra, ki smo jih tekli že v nasprotno smer. Tu je spet "letelo", saj so tisti spredaj precej pospešili. Kar na enkrat ni bilo nikjer nobenega. No tudi jaz sem malce dodal in kmalu je pred menoj bil ciljni balon.

Ura se je ustavila pri 36:40 in zapisan sem bil pod zaporedno številko 31. Kmalu za mano sta bila v cilju tudi Mirko in Edi, a nobeden ni bil uvrščen tako visoko, da bi posegel po medalji. Pa ne da bi tako slabo tekli, saj sem precej zadovoljen z rezultatom, od lani sem ga izboljšal za 2 min. Ampak konkurenca je taka in težko se je pribiti v vrh.

V cilju so kot običajno postregli z vodo, čajem, sadjem in pecivom.

Da pa smo lažje pričakali rezultate, smo svoje želočke napolnili z okusno pašto. No tisti ki si jih običajno nabašemo malce bolj, smo tokrat pogrešali kruh, da malce "zagostimo" svoj obrok.

Na rezultate je bilo potrebno malce počakati. Verjetno še niso prsti dobro zagreti, po zimskem spanju.
Pokalčke in medalje, smo tokrat lahko gledali samo "od daleč". Jih je bilo pa kar precej in to zelo lepih. Primorci so namreč imeli tudi podelitev za zimske krose, v katerih pa Dolenčki tudi nismo sodelovali. In spet nič. Potem pa nam ne ostane drugega kot da gremo domov. Bomo pa drugič zajeli z večjo žlico.