Pa smo dočakali. Zadnje kolo namreč v zimskih ligah po sosednji Hrvaški. Sobota je bila dan, ko smo se še zadnjič zapodili po gozdnih poteh v okolici Kastava in s tem je bila še zadnja liga zaključena.
In kako smo se imeli?
Iz ekipe Matick sva se podala le jaz in Doljak, pa še Novak Alojzij je prišel. Vsi ostali so bili zadržani, vsak z svojimi obveznostmi. V Novem mestu je bilo kar hladno, nekaj stopinj pod ničlo, potem je ta nihala bolj na dol kot na gor in ko sva se bližala obali je pričela naraščati. Prispela sva na cilj in tu je bilo nekaj stopinj plusa, ter prijazen sonček, ki je izrinil oblake in meglo.
Ker sva imela še nekaj časa, sva se najprej odpravila na sprehod. Namenila sva se poslikati neke zanimive table postavljene ob tekaški progi. Pa nama ni uspelo, saj je bilo predaleč do njih, čas za začetek teka, pa je bil vse bliže. Tako sva se obrnila nazaj in fotografiranje pustila za konec.
Pa spet tisto vprašanje. Kako se najbolj primerno obleči? Doljak je posegel po kratkih hlačah, jaz 3/4, medtem ko je Edi nadel dolge rokave, sem jaz pa kratke. Do začetka sem oblekel še trenerko, rokavice in kape pa so ostale v avtu, čeprav jih je Edo pogrešal. Pa sva pričela z ogrevanjem. Najprej tek do prijavnega mesta, nato pa, kam drugam kot na sonce. (kje se boš pa drugje segrel)
Pa nisva bila sama. Tudi drugi so lovili svoj sončni žarek, saj v senčki ni bilo ravno prijetno. Je pa bilo prijetno malce pokramljati. "Slovenčki" smo bili na kupu in premlevali kako in kaj, vmes pa malce "suhega" ogrevanja.
Pa še nekaj pretečenih metrov, nekaj slikc za v album, potem pa počasi na startno črto.
Malce manj kot 50 se nas je zbralo, čeprav sem pričakoval za zaključek večjo udeležbo. Pa nič ne de, je še manj gužve in se lažje teče. Odvrgli smo dodatna oblačila in čakali za startni znak.
Vklopile so se ure in pognali smo se v dolino. Navadno je bila na tej progi v začetku precejšnja gužva, tokrat pa smo se takoj nekako razvrstili in drena ni bilo. Začeli smo za spoznanje počasneje kot običajno, a že v prvi klanec so tisti prvi "potegnili". Jaz sem nekako držal svoj tempo in se nisem preveč "zaganjal".
Kratka proga, kratek čas in kot bi mignil smo obrnili. Na obratu vidiš koliko jih je pred tabo in kateri te lovijo, je pa težko oceniti kako je kateri hiter, ker smo vsi še precej na kupu.
Ali pa tudi ne. Tisti "tahitri" so imeli že lepo prednost in so bili neulovljivi, malce za mano pa je bilo kar precej dobrih tekačev. Nekako sem bil ujet med dva tekača kluba Bribir in tistega pred mano sem nekako lovil. Klanček po obratu sem odtekel še z istim tempom, tu sem se srečal tudi z Edijem
in Lojzetom, 
(vsakič nekje na istem mestu) nato v dolino pa sem malce pospešil. Že v prvem spustu sem dohitel Bribirca in nekaj časa sva tekla skupaj. Pravzaprav sem razmišljal, ali naj prehitim ali ne. Pa sem se v zadnjem spustu odločil za prehitevanje. Zbral sem vse moči in probal pridobiti čim več prednosti pred klancem. In sem jo nekaj pridobil. Sedaj jo je potrebno samo še obdržati do cilja. 
Medtem ko so prvi že >davno< style="DISPLAY: block; MARGIN: 0px auto 10px; WIDTH: 569px; CURSOR: hand; HEIGHT: 358px; TEXT-ALIGN: center" alt="" src="http://s7.mojalbum.com/kastav-2-foto_17186177_17434892_18538815.jpg" border="0"> Nisem nič pogledoval na uro, tudi ne po zasledovalcih, čakal sem le da ugledam razvaline cerkve in pretečem ciljno črto. Da bi bilo še malce klanca pa bi verjetno omagal, ali pa se malce usedel "za mejo".
Z veliko muko sem pretekel ciljno črto, ves izmučen. (verjetno na robu preživetja)
Kmalu za mano je v cilj prispela tudi prva predstavnica nežnejšega spola Manca,
in za njo Edi, ki je pogledoval na uro in probal ujeti še kako sekundo.
In kakšne čase smo dosegli?
Jaz sem za nekaj sekund izboljšal svoj čas na 21:50, Edi je bil na progi 25:31, Lojze pa 28:26.
Na taki kratki progi, so kmalu vsi v cilju in tako je tudi bilo. Kot ponavadi nas je v cilju pričakalo sadje in razni napitki, ter kaka slaščica se tudi vedno najde.
Navadno se po teku takoj odpravimo proti domu, tokrat pa je bilo potrebno počakati še na podelitev pokalčkov in medalj. Se je organizator potrudil in pripravil krasne pokale za zaključek.
In kako se je končala 7. Riječka liga 2010/2011 ?
Absolutno najboljši je bil Uroš Taks in najboljša Manica Radivo oba iz Slovenije,
Stanislav Kralj je zasedel 9. mesto, Doljak Edvard 27., Matej Vidic 60., Novak Alojzij 62., Barbara Vidic je zapisana pod številko 73. (ne vem na katerem mestu je samo med ženskami, ker ni objavljeno vsako zase, ampak vsi skupaj),Mojca vidic 108., in Hermina Novak 109. Pri tem je potrebno povedati, da sta Mojca in Hermina imeli samo po en tek, Barbara dva, Alojzij Novak tri, Matej pa štiri. Jaz in Edi sva imela vsak po 7 od 8. tekov.Po sistemu hendikep pa je razporeditev naslednja;
Stanislav Kralj 8. mesto, Doljak Edvard 9., Alojzij Novak 59., Matej Vidic 61., Barbara Vidic 73., Mojca Vidic 98. in Hermina Novak 107..
Potekalo je tudi tekmovanje ekip, med katerimi je bila tudi ekipa Matick in zasedla je odlično 5. mesto od 16. ekip.
Tako, podelitev je bila končana, še ena "gasilska" (tekaška bi mogli rečt) za konec, potem pa vsak v svoj konec.
Z Doljakom sva se odpravila ujeti v objektiv tisto, kar nama pred tekom ni uspelo. Tokrat je bil ulov boljši. Najprej sva se ustavila na počivališču tik pred razvalinami cerkve.
Ubistvu so to neke sprehajalne poti, ki so označene z slikcami glede na težavnost, oziroma na dolžino sprehoda. Naslednja postaje je bila odcep "polžkov" in počivališče na odcepu.
Na križišču je tudi smerokaz za "zajce" in "srne".
Ja kar zanimive označbe, kakor je zanimiva tudi objava (ali bolje rečeno prošnja) "narave" na mimoidoče.
Za konec sva si ogledala še bližnji "ranč", kjer se da nabaviti kar precej stvari, lahko pa si privoščiš tudi kakšen športni podvig,ali se preprosto zapelješ z kočijo. 
Midva se sicer nisva zapeljala z kočijo, sva se pa z avtom in seveda še v eno avanturo. Že ko smo bili v Kastavu prvič, smo se probali zapeljati v sotesko med bližnjim gorovjem, pa nam ni uspelo, zato sva se napotila sedaj. Nobeden ne pozna poti do tja, pa tudi nobene prave usmeritve ni, zato se malce lovimo. Prvič smo zgrešili že v prvem križišču in prispeli na avtocesto že pred Rijeko. Tokrat nama bo uspelo, sva dejala in se spustila na pot. Zemljevid, ozke ceste, razrite ulice, klanci, vse to naju je spremljalo na poti. Vse je samo smerokazov ni za vasice v katere bi želela zapeljati. Nekaj časa je še služila karta, potem pa je odpovedala. Odpovedal bi nama kmalu še avto, ko sva premagovala razrite ceste in pri zavoju iz ulice na cesto nasedla. Malce je zahreščalo in bila sva čez. Za posledico je bila odtrgana zaščita na podu avtomobila, katero sva morala odstraniti. (samo en del zaščite) In sva nadaljevala. V pričakovanju zakotnih vasi, je na najino začudenje pred nama zraslo mesto. Prispela sva v center največjega kraja tu naokoli Rijeke.Tako nama je spodletelo tudi drugič, čeprav sva se soteki že precej bolj približala kakor prvič. Tretjič pa nama zagotovo uspe, samo kdaj bo to še ne veva. Tokrat nama je ostala le še vožnja do doma in upanje, da bo tretjič sreča na najini strani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar