13. Kneški tek

Mašun-Knežak 04.06.2011


Kdor spremlja ta blog, je opazil da je za ta datum že ena objava in tudi omenjenih je bilo več tekov v prejšnji objavi. Torej bo to samo nadaljevanje prejšnje "zgodbe".
Že med vožnjo iz Brežic sem poklical Puš Sebastjana, ki se je pogovarjal, da bi šel zraven vsaj navijati. Bil je na stadionu in ravno končal trening, ter bil pripravljen za odhod. Ta čas je Hermina naju z Mirotom dostavila do najinih avtomobilov, premetala sva stvari in odbrzeli smo vsak v svojo smer. Pobral sem Sebastjana in naredila sva premike do Mirota. Ja tudi on se je odločil za dva teka ta dan in pobrala sva ga pri njemu v Poljanah. Popili smo še vsak kozarček pijače, nato pa se počasi pričeli pomikati v smeri Primorske.




Ampak smo res počasi ubirali svojo pot. Na Barju smo naredili postanek, kjer si je Sebastjan privoščil sendvič, jaz sem popil eno vodo, Miro pa si je ogledal avtomobil, ki je bil parkiran pred nami. Pravzaprav ga je ravno natankala ena gospa in ko je Miro zakrožil okoli avta, da si ga malce pogleda, je gospa priletela iz trgovine in pričela kričati nanj, da nima kaj iskat okoli njenega avta. To je bil cel cirkus. Sta imela kar ene pet minut ostrih pogovorov, nato pa smo se odpeljali vsak po svoje.
Počasi smo se pripeljali v Mašun, misleč da je še skoraj urca in pol do starta, a so bili že vsi v polni pripravljenosti. Pa so nam povedali da je le še 25 min in se bo začelo. Ja za eno urco smo se ušteli, pa še pri kilometrih malo. Sem mislil da je dolžina daljše 10 km, pa je bila 12. Potem je bilo pa vse na brzino, prijava, oblačenje in ogrevanje. Še dobro da smo bili še neohlajeni od Brežic.
In že smo se postavili na start. Z Mirotom sva se prijavila na daljšo, Sebastjan pa na 3 km progo, zato je on startal tudi malce pozneje. Začetek je bil lepši kot v Brežicah, saj nismo nobenega pohodili, smo pa začeli precej hitro. Kako tudi ne , saj je začetek malce v znamenju spusta. Celotna proga je speljana po gozdu in po lepo vzdrževanem makedamu. Prav prijetno za teči. Prva dva kilometra sta bila hitro za nami, saj nismo rabili niti 7 min, nato pa se je pričelo malce obračati v klanec in takoj se je poznalo na hitrosti. No do sedmega kilometra je kar šlo, ko ni pretiranega klanca. Daljši zmerni vzponi, vmes pa malce spusta, pa tudi ne prehudega. Na osmem kilometru pa je malce večji vzpon. Sprva kakih 50 metrov zelo hudega, tako da sem ga kar prehodil. Če nebi bil že en tek za mano, bi verjetno tekel tudi tu, tako pa...... Sicer pa tudi nisem nič zgubil. Sicer me je prehitel en tekač, z katerim sva se nekako lovila že kar nekaj kilometrov, vendar ni tekel dosti hitreje, kakor sem jaz hodil. Ko je bilo najhujše za mano, sem se zopet spustil v tek. Še vedno je bil klanec in to še precejšenj, pa tudi vlekel se je kak kilometer. Zopet sem dobil nazaj mesto in tudi malce prednosti, čeprav sem vedel, da jo bom izgubil takoj, ko se bomo obrnili v dolino. In tako je tudi bilo, a sem vseeno probal držati majhen zaostanek. Pa mi je uspelo. Do cilja je bilo samo navzdol in jaz sem se mu zalepil v zaveterje in z majhnim zaostankom sem pritekel tudi v cilj.



Medtem so tisti na krajši progi že zdavnaj končali in se dolgočasili naokoli. Sebastjan, ki je tekel na tej progi je zmagal za šalo. In ker je imel potem dovolj časa je bil zadolžen za slikanje, kar mu je šlo tudi dobro od rok. Dokler smo bili mi na progi, je poslikal malce okolico,






nato pa je pričakal še tekače.




Jaz sem v cilj pritekel kot 14. z časom:


Potem je sledilo okrepčilo in razni pogovori. Zvedel sem, da je nič hudega sluteč tekač, bil napaden od prijaznega kužka. Je imela zdravstvena služba takoj posel, da je povila možakarja, pes pa se je sprehajal naprej, nekaj časa tudi brez povodca.



Pa je malce pihalo in sem se šel preobleči, do avta pa se je sprehodil tudi fotograf in tačas je pritekel v cilj Miro. Tako je bil v "finišu" slikan iz malce večje razdalje.

Seveda sva mu šla napruti, da mu čestitava za drugi tek in odličen rezultat. V cilju je bil 68. z časom 1:01:48, ter z nageljčkom.

In od kje mu nageljček? To je pa spet posebna zgodba, ki jo moram omeniti. Namreč, ko smo se pri njemu nalagali v avto, sem za škarpo pobral tale nageljček in ga dal za uho. Za mojim ušesom sem ga imel ves čas vožnje do Mašuna, ob prijavi, ogrevanju in na startu. Za mojim ušesom je bil celo do nekje četrtega kilometra. Tam pa je zapihal stranski veter in mi ga odpihnil. Seveda se nisem ustavljal, da bi ga pobral, ampak sem odtekel naprej. Miro pa je med tekom opazil nageljček na tleh in ga pobral. Je rekel; to je pa nageljček moje žene in ga ne bom pustil tukaj na tleh. Pa ga je pobral, postavil v kozarec, mu nalil vode in tekel naprej. Tako je z njim v roki pritekel v cilj in nepoškodovanega odnesel domov ženi. Lepo Miro!

Mi smo se nato premaknili na malico, medtem pa so že pričeli podeljevati medalje za krajšo progo. No podelili so jo samo zmagovalcu, pa še to mu je bilo malce nerodno, ko jo je šel iskat.

Nato je sledila dolga podelitev praktičnih nagrad. Saj večino so bile rožice in dobili smo jo vsi. Na koncu je rekel podeljevalec; če je še kateri ni dobil naj pride ponjo. Vsi v rožcah!

Nato pa so podelili še pokale in medalje za tiste na daljši progi. Med njimi sem bil tudi jaz, ki sem zasedel 2. mesto v skupini.

Počakali smo do konca podelitve, medtem je nastalo še nekaj slikc, potem pa smo seveda obiskali še bližnjo oštarijo.

Pa se nismo kaj dolgo zadrževali. Smo bili prijetno utrujeni in je bilo treba kar hitro proti domu na zasluženi počitek. Kljub utrujenosti ni mankalo ne veselja, ne dobre volje, ki nas je spremljala celo pot do doma. Sice pa v dobri družbi je vedno lepo.