Regijsko prvenstvo 5000 m na atletski stezi

Nova Gorica 18.06.2011

Po pestrem sobotnem dopoldnevu in majčkenem počitku sem se v poznih popoldašnjih urah podal proti Novi Gorici. Tja sem se podal seveda z razlogom, udeležiti se regijskega prvenstva v teku na 5000 m, ki se je odvijal na tamkajšnji atletski stezi.

Malce sem popraševal po tekačih iz naših logov, če bi morda bilo volja še katerega, pa ni bilo kandidata. Edini ki ga je bila volja, pa ni smel teči, ker je ta dan opravil težek trening. Je pa bil pri volji, da gre z mano, mi dela družbo, ter malce oceni konkurenco. Tako sva s Pušem odbrzela proti Primorski.

Zmerna vožnja, bolj ali manj prazna cesta in kilometri so ostajali za nama. Med potjo se je oglasil Frane in ga je zanimalo glede udeležbe na teku. Sva ravno zavila proti Ajdovščini, pa smo rekli da se vidimo na stadionu. Umes je zasvetila tista najbolj neprijazna signalna lučka, ki naznanja obisk črpalke in naredila sva postanek. Najprej poskrbiva za avto, nato še za naju in Frane naju je dohitel, pa smo drug za drugim nadaljevali pot, saj midva nisva vedela točno za stadion.

Pa smo prispeli prav do vrat. Sem pričakoval malce gužve in polne parkirne prostore, pa ni bilo ravno tako. Vstopili smo in opazili, da tudi med tekači ni ravno velike udeležbe. Pa se nismo ravno veliko ozirali na to, opravili smo prijavo in se podali v bližnji lokal na okrepčilo,(malce sokca smo popili) nato pa v tekaški dres.

Jaz sem si nadel nov tekaški dres in seveda tudi nove copate, zato je bil postopek priprave malce daljši, pa še nogavičke so bile z vseh vetrov.

Medtem so bila dekleta že na stezi in se borile z časom in krogi. Malce smo jih spodbujali in se počasi pripravljali za tek. Razdeljeni smo bili v dve skupine. Prva je bila tista, ki naj bi tekli več kot 20 min, druga pa tista ki naj bi manj kot 20 min. Mene so dodelidli v tisto drugo, saj so se vsi strinjali da bom hitrejši kot pa 20. Tudi prav!

Pavze med posameznimi skupinami so bile kar velike, zato so se odločili vse skupaj malce bolj "stlačiti" skupaj. Vreme je namreč kazalo na dež, pa je organizator z vsem malce pohitel. Tako je šla na stezo prva skupina, mi pa smo tekali (ali bolje rečeno hodili) malce gor,

pa dol, ob robu steze in se ogrevali.

Vmes je bilo še toliko časa, da se je dalo zganjati tudi malce norčij, Puš ki je bil zadolžen za slikanje, pa je vse ujel, čeprav nekatere stvari v slabši kvaliteti. (ni tako dober fotograf kot je tekač)

Potem pa je prišel čas, ko smo stopili na startno črto tudi "tahitri". Malce sem razmišljal, kako bom sploh tekel, saj je bil to moj prvi tek na stezi. Pa ni nič kaj posebnega, le da se ti zvrti v glavi, če dolgo krožiš na tako kratkem krogu in pa da ni nobenega klanca, pa zato lahko "tiščiš" celotno tekmo.
Pa smo se začeli "vrteti". Najprej polovica kroga nato pa še 12.
No saj polovička je kar šla nekako in tudi še nekaj naslednjih krogov, potem pa so noge bile vse težje in težje. Je vseeno lepše teči v naravnem okolju, kakor pa takole po stezi. Iz kroga v krog so noge postajale težje in seveda razlike med tekači vse večje. Sem imel občutek, da ostali niso nič utrujeni, jaz pa bom sigurno počasnejši od 20 min.

Tisti najhitrejši so bili že skoraj dva kroga pred mano, jaz pa sem le z težavo premagoval metre. Še sreča da je samo 5 km. Nekako sem pritekel do zadnjega kroga in veselo pretekel ciljno črto. Pogledal sem na uro, katera se je ustavila pri 17:45, kar je bil 9. čas na tekmi, od udeleženih nekje 50 tekačev in tekačic.
Popisovalci oziroma sodniki, niso ravno najbolje opravljali svojega dela, saj niso vse tekače popisali kot so pritekli v cilj. Nekaj jih je odteklo krog preveč, nekaj so usklajevali po teku z samimi tekači, skratka malce zbrke.
Pa vseeno se je vse uredilo in izšlo.Komaj sem dobro slekel tekaški dres, že so pričeli podelitev medalj. Za medalje je biolo malo skupin. Pri ženskah samo dve; članice in veteranke, pri moških pa tri; mladinci, člani in veterani. Rezultatov niso objavili nič, zato je bilo potrebno počakati, da si videl kateri so bili tisti prvi trije v skupini, za ostale pa se seveda ni vedelo takoj. Naša skupina je bila najštevilčnejša, zato sem bil še toliko bolj presenečen, ko sem bil poklican na tretje mesto.

Presenečen in vesel seveda. Niti v sanjah si nisem mislil na kaj podobnega. Še bolj presenečen sem bil pa v razdelitvi po skupinah Primorskega pokala, kjer sem v naši skupini zasedel prvo mesto, čeprav se za to razvrstitev ni podeljevalo medalj.

Tako smo veselo zakorakali proti domu. Pa ne daleč. Samo do avta naprej pa vožnja do Razdrtega, kjer smo se ustavili v vaški krčmi, ter nazdravili dobremu rezultatu. Kozarčku dobre kaplice, se je pridružila še harmonika in šele dežne kaplice so nas pregnale iz sredi vasi.
Pa spet v avto in proti domu. Pa je dolga pot in ni čudno če se takole zgubiš in zgrešiš pot. Tako se nama je zgodilo in pristala sva v "Trebanskem košu". Če sva pa že tukaj, pa poglejva kaj dogaja. In sva se sprehodila med "štanti" (najbolj so naju zanimali tisti z tekočimi zadevami) po ulicah Trebnja, kjer je bilo vse veselo. Kar precej se jih je nabralo na prireditvi, vendar nič kaj poznanih, zato sva popila nekaj pijačke, napolnila želodčke, ter se napotila proti domu.
V tako veseli družbi bi se dalo še nekaj časa ostat, ampak je potreben tudi počitek za nov dan in nove podvige, pa še do doma je ostalo kar nekaj poti.