Pa naj nadaljujem, tam kjer je končala objavo Barbi. Res se nisem kaj dolgo obiral na Polževem, počakal sem le podelitev, pomalčkal in že se mi je mudilo v sosednjo Italijo.
Moj "kos" je prišel na vrsto ob 16:00, zato je bilo potrebno pohiteti. Da se nebi sam vozil do Italije, sem žical Mirka Šuštarja, vsaj za spodbujanje in prijetnejšo vožnjo v obe smeri. Seveda je bil takoj zato, le še z ženo je bil potreben dogovor. Vida je sprva bila nekako nezadovoljna, pa sem jo kar sam mahnil na pot. Kmalu je zazvonil telefon in poklicala sta, da gresta z mano oba. Malce vožnje nazaj, pa malce čakanja in že smo vsi trije odštevali kilometre. ves čas smo bili na vezi z Franetom, da nas je počakal pri "sosedih" in nas usmerjal do mesta dogajanja. Italjia mi ni ravno poznana, pa da nebi predolgo iskal in zamudil je tako lažje.
Prispeli smo ravno, ko je skupina zakjučevala svoj nastop, začela pa nasledna, tista od katere prevzamem jaz. Seveda je bilo še časa za "eno musko", tako se je harmonika takoj oglasila.
Navdušeni so bili tudi napovedovalci in povabili so me na oder pred ozvočenje. Z veseljem sem sprejel ponudbo in Golica je zadonela po Trstu.
Za kaj več pa ni bilo časa, saj je čas pričetka moje urice prihajal vse bliže. Ob 16:00 je počil strel in počakati je bilo potrebno le še predhodnika da zaključi svoj zadnji krog in potem se prične štetje.
Ura se je počasi pomikala, pa tudi krogov se ni kaj prida nabiralo. Od vsega je bilo še največ vročine. Dobrih 35 °C, pa niti kančka sence, niti za pikico oblaka, skratka vročina, vročina in še enkrat vročina.
Mirko je bil zadolžen za fotografijo, Frane za postrežbo z vodo, ženski del pa se je odpravil v mesto na potep, jaz pa sem bil zadolžen za čim več pretečenih krogov. Polovička je še nekako minila, potem pa je bilo vse težje in težje.
Vsake toliko časa sem bil deležen hladnega tuša, požirek vode, vseskozi pa toplega sončka.
Pa saj je bilo za vse enako in tudi drugim se je brzina precej upočasnila v drugi polovici. Nekateri so tudi že hodili proti izteku časa.
Vse bolj se je bližala tista 17. urica, ko se nam čas izteče. Pometel sem vso energijo, ki je še ostala na kup, ter probal odteči še kake tri kroge.
Dva sta bila za mano, ura pa ravno tako, da sem moral še v naslednji krog.
Zadnji krog pa sem odtekel kolikor hitro se je dalo. Bil sem ravno na polovici, ko je odjeknil strel, ki naznanja konec, oziroma predaja naslednjemu tekaču. V polnem zamahu sem prečkal ciljno črto in zame je bilo kroženje končano.
Sedaj je bilo potrebno le še sešteti kroge in metre. Dokler sem jaz obrisal pot iz sebe, so že bili sešteti. Nabralo se je 36 krogov, kar je naneslo 14,350 km. Ni ravno veliko, ne pa tudi malo, skratka zadovoljivo. Po vsaki uri se poda tudi trenutni vrstni red ekipe in "naša" se je na lestvici pomaknila za mesto višje kakor je bila, jaz pa sem po pretečenih krogih v naši skupini zasedel 2. mesto.
Jaz sem bil vesel, kakor tudi ekipa, zato smo uspehu nazdravili in malce zašpilali.
Kmalu se je vrnil tudi ženski del iz ogleda mesta in nakupov, pa tudi urica je bila že pozna in smo jo kar ubrali proti domu.
Tek je bil zaključen naslednji dan ob 12:00 in prav je da navedem tudi skupno uvrstitev. Ekipa Kraških tekačev Sežana je zaključila na odličnem 4. mestu, od 16. ekip ki so tekmovale. In še nekaj moram obvezno zapisati. Zmagovalna ekipa na 24. ur teka v Trstu je bila Veselkotova ekipa, ki je zmagala z naskokom sedemnajstih kilometrov in kilometre za zmagovalno ekipo je tudi nabiral "Matickov" tekač. Kot del zmagovalne ekipe je bil tudi Sebastjan Puš, ki jim je pritekel nekaj več kot 16 kilometrov. Tudi med samimi tekači se je uvrstil med tri tekače, ki so pretekli največjo razdaljo na tem tekmovanju.
Čestitke vsem!
2 komentarja:
Uf, tole so pa dobri rezultati. Bravo, Maticki! :)
Kar uredu so rezultati ja, še malo pa ne bomo Maticki samo lepi , ampak tudi .....
Objavite komentar