Lepa sončna nedelja je bila, ko smo se v popoldašnjem času trije tekači odpravili proti sosednji Hrvaški. Še sreča, da je bil tek popoldan in smo dopoldašnje ure izrabili še za počitek, saj smo imeli soboto naporno vsi. Čeprav regeneracija še ni bila popolna, smo se odpravili na tek.
Dogovor je bil za ob 13:00, da se odpravimo na pot, pa se je že na startu malce zavleklo. Zamujal je namreč Mirko Lavriha, tako sta z Doljakovim Edijem prispela po mene z dobre pol urice zamude. Pa ni bilo neke krize, saj do Karlovca ni tako daleč in bomo z lahkoto prispeli. In smo. Na meji ni bilo zastojev, prometa na cesti malo in ena dve smo bili v Karlovcu.
Potem se je pa začelo. Iskanje namreč. Vedeli smo, da je tek nekje v Karlovcu in jaz sem prebral v razpisu, da je start in cilj na trgu 129. Brigade. Malce smo se zapeljali po mestu, a nikjer ne sluha ne duha od teka. povprašamo nekaj mimoidočih, pa vsi samo skomignejo z rameni. Prepelali smo skoraj vse ulice, pa nikjer nič. Tudi policajev ni, da njih povprašamo. Pa se zapeljemo na avtobusno postajo. Tam povprašamo na info točki, pa nič. Povprašamo taxista, tudi on ni slišal še za trg 129. Brigade. Kam naj se obrnemo? Še en krog po mestu, tokrat iščemo policijsko postajo, da zvemo tam. Do teka je bilo le še 20 minut, mi pa še nismo vedeli kje in kako. Edi se spomni na tekaškega kolega Vladota, ki stanuje v Karlovcu. Nekaj vijuganja po ulicah in prispemo na njegovo dvorišče. Njega ni bilo doma, vendar prijazni stanovalci (ali so bili sosedje, ali ...ne vemo točno) imajo njegovo številko mobija in ga pokličejo. Pogovor je nadaljeval Edi in izvedel je, da tek ni ravno v Karlovcu, ampak nekaj kilometrov izven v Gornjih Mekužah.
Sledila je divja vožnja po mestu, pa okoli stadiona, pa po cesti proti Mekužam. Med potjo poberemo še enega domačina (najstarejšega udeleženca teka), ki je malce predolgo dremal in jo je peš ubiral proti startu. Tokrat smo vedeli, da smo na pravi poti, poberemo še njega in prispemo na mesto dogajanja 7 minut pred startom.
Na trgu 129. Brigade je bilo precej živahno, vsi pa pripravljeni za tek. Mi smo poskakali iz avta, Edi pa se je odpeljal naprej parkirat. Ta čas sva z Mirkotom dvignila številke za vse tri, pohiteli smo do avta, si na hitro nataknili tekaško opremo in že so nas vabila na startno črto.
Ravno toliko je bilo še časa, da smo pritekli na startno črto in že se je tek pričel. startali smo vsi, tisti na dalši in na krajši progi. Najprej smo jo ubrali proti Karlovcu in naredili krog okoli stadiona, ter se vrnili nazaj. Malce pred ciljem, smo tisti na daljši progi zavili desno, takratki pa ravno v cilj. Srečneži, ki so bili že v cilju, pred nami pa še doooooooolg krog, skozi nekaj vasi. Sem bil že malce izčrpan, pa sem razmišljal "zakaj nisem šel na krajšo progo, pa bi bilo že vse za mano". Ampak kar je je in treba bo zdržati do konca. Postojank z vodo je bilo dovolj in prav vsaka je prišla prav, saj je bilo zeloooo vroče. Sledila je dolga ravnina, ki je ni bilo videti konca, pa tudi brez kančka senčice. Na trenutek sem imel kar občutek, da ne bom zmogel in sem delček poti malce počil. Nekaj deset metrov hoje in zopet je šlo nekoliko lažje naprej. Bil je šele 9. kilometer, do konca pa še več kot tri. Sem že kar malce obupal, ko je mimo pritekla prva tekačica Mirjana in me malce "potegnila" s sabo. Skupaj sva nadaljevala vse do 11. km in še malce dalj. Tu je bil delček proge po senčki in prav prijala je, za majčkeno ohladitev. Tu so naju dohitela še dva tekača in skupaj smo zakorakali v zadnjo ravnino. Že se je pred nami pojavil "ciljni balon" , a do njega skoraj še kilometer. Tu sem jaz malce pospešil in do cilja sem prehitel še enega tekača in z muko prestopil ciljno črto.
Kmalu sta bila v cilju tudi Mirko in Edi in vsi smo iskali samo počitek v senčki. V cilju so postregli z več vrst pijače, sadjem, pecivom, golažom,.... Pa smo vsi posegali v glavnem po lubenicah in pijači, ter poležavali v senčki.
Ko smo malce "zadihali", smo sneli preznojena oblačila in jih nadomestili z suhimi, suho grlo pa smo "zamočili" z vodo.
Nato smo se vrnili na prireditveni prostor, kjer je bilo precej živahno, vsi pa so več ali manj lovili senčko. Sonček je bil še vedno precej topel in vročine smo imeli tudi dovolj.
Medtem ko smo čakali rezultate, smo si privoščili malce prigrizka, golaža in še kako pijačko, počitek, klepet,...., vse skupaj v ritmih dobre muzike.
Kmalu so prispeli tudi rezultati.
16. STANISLAV KRALJ 1970 00:56:34 Matick M40 3
31. MIRKO LAVRINA 1968 01:01:13 Matick M40 5
33. EDUARD DOLJAK 1952 01:02:05 Matick M55 2
Tako so pokazali rezultati in počakati je bilo potrebno podelitev. Pričeli so z starejšimi skupinami in nadaljevali z mlajšimi. Tako je bil kmalu klican Edi na drugo stopničko,
kmalu za njim pa še Stane na tretjo stopničko.
Mirkotu pa je žal za nekaj minutk uvrstitev na stopničkah ušla.
Ušli pa smo tudi mi. Seveda proti domu, saj smo bili vsi trije kar vidno izčrpani. Seveda se je izčrpanost poznala, saj smo morali kar nekajkrat ustaviti in malce počiti, preden smo prispeli do doma. Uspeli pa smo! Saj kjer je volja je tudi uspeh.
2 komentarja:
Haha, začetek je kot kakšna napeta kriminalka ... zdaj razumem, zakaj smo na tekih po Dolenjski vedno med prvimi ... ker smo vsi točno na vkrcanju v avto in vemo, kam je treba. Imaš pa očitno vedno v zakup vzeto idejo, da bo kdo zamudil in da je tek kje drugje. :)
Čestitke, da ste zdržali celo progo v tej septembrski poletni vročini!
Jah kaj ces, tko je...
Objavite komentar