Polževo 03.09.2011
Prva septembrska sobota (3. 9. 2011) je bila spet športno obarvana. Teki Dolenjske bodo do izteka pokala sedaj vsak teden in tokat je bilo na vrsti Polževo ter njegovih 11 km.
Tokrat smo klubske barve zastopali: Stane Kralj, Matej Mikolič, Marko Bučar, Miro Šuštar, Barbara, Mojca in Matej Vidic.
Maticki smo raje zgodnji kot pozni in spet smo bili na prizorišču med prvimi (vsaj en del Matickov). No, ne čisto povsem med prvimi, ampak tam nekje dvainšestdeseti. :) Po prijavi smo spet imeli višek časa in podobno kot na prejšnjem teku je Stane vzel v roke harmoniko ter zaigral malce po domače. V dobro voljo je spravil mimoidoče in nekateri so obujali spomine na njegovo igranje v Bregu, ko je po pretečeni 21-ki z igranjem spodbujal tekače pred ciljem.
Temperature definitivno še niso jesenske. Daleč od tega. V resnici so prav poletne. In to ni najbolje, če se tek začne ob 11h. Na Polževem so očitni pričakovali jesensko vreme in so start dali na malce poznejšo uro. Tako je ob enajstih nekdo počil s pištolo in smo se podali na dolgo pot okoli Polževega. Začetek proge je navzdol in to več kot pol kilometra, potem je do cca. 2. km proga kar OK (beri po senci in ne prehudih klancih), do 4. km je pa grozljiv klanec na vrh smučišča. Priznam, po dolgem času sem na teku spet hodila, ker res nisem zdržala in ker so pač vsi okoli mene hodili, pa sem si še jaz privoščila to lenobno dejanje. Zagotovo tahitri Maticki sploh niso opazili klanca in so kar na hitro stekli preko. Blagor njim. :)
Potem pa se je začel verjetno najhujši del proge. Tam nekje od 5. km se je senca končala, proga se je deloma uravnala, teren je bil travniški. Sonce je pripekalo in vročina je udarjala tudi od tal, usta so se mi posušila (čeprav je bilo precej postojank z vodo) in zdelo se mi je, da bom omedlela, če se ustavim. Zato se nisem. :) Sledil je še en vzpon po soncu in potem sem prišla do vzpona v senci, kjer sem začela s hojo. Spet. :) Tokrat sem res veliko hodila, kar se grdo vidi tudi na rezultatu. Ampak mi je bilo res neskončno vroče in na 7. km bi najraje že videla cilj. Čez 4 km sem ga pa res. :)
Pred koncem nas je spet čakal vzpon v ciljno krivino kot pravi Stane. Ajej ... neprijetno ... morda je malce pomagala vsaj vzpodbuda na vrhu klanca pred zadnjim ovinkom.
Če ne drugega moraš začeti tečt, če navijajo zate in te še fotkajo. Ti pač ne preostane drugega. :) Še zavoj okoli gasilskega vozila,
še zadnjih nekaj metrov hriba in cilj. Na koncu pa čaka polžek na vrvici in voda.
V teh zadnjim metrih se je treba posebej zahvaliti Slavki Drobnič za tako fino spodbudo. :) Tako pozitivno spodbujanje ti da nasmeh na usta in te prisili, da stisneš zobe in za sabo pustiš še zadnjo strmino. Hvala! In upam, da se noga kmalu pozdravi. :)
"Taglavni" Maticki so bili itak že zdavnaj v cilju, za mano sta prišla pa še dva in sledilo je preoblačenje, menjava številke za bon za hrano, brisačko, obliže in frizbi. Kar naenkrat so nas že čakali tudi rezultati, ki so razkrili dve klubski medalji.
Mi smo najprej pojedli, nekaj tudi popili, zaploskali najboljšim in domov nesli enega zlatega in enega bronastega polža. Bravo za oba!
Pa še uradni rezultati Matickovih tekačev:
Matej Mikolič - 47:50
Stane Kralj - 48:45
Marko Bučar - 58:15
Miro Šuštar -1:04:09
Barbara Vidic - 1.11.51 ... ojej :S
Mojca Vidic - 1:18:08
Matej Vidic - 1:18:09
Takoj po prejemu medalje je Stane odbrzel naprej proti Trstu, kjer je sodeloval v 24-urnem teku. Kaj več o tem bo napisal kar sam. Ostali smo počakali še podelitev ženskega dela in se proti domu odpravili tudi mi. Na Polževo smo prišli iz Ivančne Gorice,
kar pomeni, da smo prišli po makedamski poti in posledično je bil naš avto katastrofalno pokrit s prahom. Še dobro, da je prvouvrščena dobila bon za avtopralnico v Ivančni Gorici in še dobro, da smo jo našli na poti domov ter da je bila odprta. Tako smo nagrado kar hitro izkoristili, oprali avto in šli domov.
Meni tole Polževo ni ostalo v najlepšem spominu, ker je bil tek prehribovit, prevroč in predolg. Vsaj z mojega vidika. Verjetno se absolutni zmagovalec, ki je podrl rekord proge, z mano ne bi strinjal. :)
Prva septembrska sobota (3. 9. 2011) je bila spet športno obarvana. Teki Dolenjske bodo do izteka pokala sedaj vsak teden in tokat je bilo na vrsti Polževo ter njegovih 11 km.
Tokrat smo klubske barve zastopali: Stane Kralj, Matej Mikolič, Marko Bučar, Miro Šuštar, Barbara, Mojca in Matej Vidic.
Maticki smo raje zgodnji kot pozni in spet smo bili na prizorišču med prvimi (vsaj en del Matickov). No, ne čisto povsem med prvimi, ampak tam nekje dvainšestdeseti. :) Po prijavi smo spet imeli višek časa in podobno kot na prejšnjem teku je Stane vzel v roke harmoniko ter zaigral malce po domače. V dobro voljo je spravil mimoidoče in nekateri so obujali spomine na njegovo igranje v Bregu, ko je po pretečeni 21-ki z igranjem spodbujal tekače pred ciljem.
Temperature definitivno še niso jesenske. Daleč od tega. V resnici so prav poletne. In to ni najbolje, če se tek začne ob 11h. Na Polževem so očitni pričakovali jesensko vreme in so start dali na malce poznejšo uro. Tako je ob enajstih nekdo počil s pištolo in smo se podali na dolgo pot okoli Polževega. Začetek proge je navzdol in to več kot pol kilometra, potem je do cca. 2. km proga kar OK (beri po senci in ne prehudih klancih), do 4. km je pa grozljiv klanec na vrh smučišča. Priznam, po dolgem času sem na teku spet hodila, ker res nisem zdržala in ker so pač vsi okoli mene hodili, pa sem si še jaz privoščila to lenobno dejanje. Zagotovo tahitri Maticki sploh niso opazili klanca in so kar na hitro stekli preko. Blagor njim. :)
Potem pa se je začel verjetno najhujši del proge. Tam nekje od 5. km se je senca končala, proga se je deloma uravnala, teren je bil travniški. Sonce je pripekalo in vročina je udarjala tudi od tal, usta so se mi posušila (čeprav je bilo precej postojank z vodo) in zdelo se mi je, da bom omedlela, če se ustavim. Zato se nisem. :) Sledil je še en vzpon po soncu in potem sem prišla do vzpona v senci, kjer sem začela s hojo. Spet. :) Tokrat sem res veliko hodila, kar se grdo vidi tudi na rezultatu. Ampak mi je bilo res neskončno vroče in na 7. km bi najraje že videla cilj. Čez 4 km sem ga pa res. :)
Pred koncem nas je spet čakal vzpon v ciljno krivino kot pravi Stane. Ajej ... neprijetno ... morda je malce pomagala vsaj vzpodbuda na vrhu klanca pred zadnjim ovinkom.
Če ne drugega moraš začeti tečt, če navijajo zate in te še fotkajo. Ti pač ne preostane drugega. :) Še zavoj okoli gasilskega vozila,še zadnjih nekaj metrov hriba in cilj. Na koncu pa čaka polžek na vrvici in voda.
V teh zadnjim metrih se je treba posebej zahvaliti Slavki Drobnič za tako fino spodbudo. :) Tako pozitivno spodbujanje ti da nasmeh na usta in te prisili, da stisneš zobe in za sabo pustiš še zadnjo strmino. Hvala! In upam, da se noga kmalu pozdravi. :)
"Taglavni" Maticki so bili itak že zdavnaj v cilju, za mano sta prišla pa še dva in sledilo je preoblačenje, menjava številke za bon za hrano, brisačko, obliže in frizbi. Kar naenkrat so nas že čakali tudi rezultati, ki so razkrili dve klubski medalji.
Mi smo najprej pojedli, nekaj tudi popili, zaploskali najboljšim in domov nesli enega zlatega in enega bronastega polža. Bravo za oba!
Pa še uradni rezultati Matickovih tekačev:
Matej Mikolič - 47:50
Stane Kralj - 48:45
Marko Bučar - 58:15
Miro Šuštar -1:04:09
Barbara Vidic - 1.11.51 ... ojej :S
Mojca Vidic - 1:18:08
Matej Vidic - 1:18:09
Takoj po prejemu medalje je Stane odbrzel naprej proti Trstu, kjer je sodeloval v 24-urnem teku. Kaj več o tem bo napisal kar sam. Ostali smo počakali še podelitev ženskega dela in se proti domu odpravili tudi mi. Na Polževo smo prišli iz Ivančne Gorice,
kar pomeni, da smo prišli po makedamski poti in posledično je bil naš avto katastrofalno pokrit s prahom. Še dobro, da je prvouvrščena dobila bon za avtopralnico v Ivančni Gorici in še dobro, da smo jo našli na poti domov ter da je bila odprta. Tako smo nagrado kar hitro izkoristili, oprali avto in šli domov.
Meni tole Polževo ni ostalo v najlepšem spominu, ker je bil tek prehribovit, prevroč in predolg. Vsaj z mojega vidika. Verjetno se absolutni zmagovalec, ki je podrl rekord proge, z mano ne bi strinjal. :)
2 komentarja:
Ful dobra objava. :)
Hahahahahaha
Objavite komentar