Craft marathon CZ

Horni Stropnice 2.6.2012

Kot se lahko opazi in kot že veste, tisti ki redno prebirate te strani, smo »Maticki« majčkeno drugačni od drugih. Drugačni smo na poseben način. Imamo drugačne poglede, pristope, energije,…. In ker smo tako posebni, včasih počnemo tudi posebne reči, za posebne priložnosti. Ena taka posebnost, se je dogajala tudi v vikendu  ki je minil.

In kakšna je ta posebnost? Naš »direktor« je praznoval v teh dneh rojstni dan in za darilo se je pripravil nekaj posebnega. Praznuje namreč 42. rojstni dan in za to si je zadal, da za to obletnico premaga razdaljo njegovih let, kar znese razdalja maratona. In je pričel tuhtati. Tuhtati pa zato, ker rabi nekaj posebnega. Klasičnih maratonov je kar nekaj in tudi v bližini, toda treba najti nekaj posebnega. Pa se je našlo.Kakih 600 km stran na Češkem, je Silva Nortica Run v Horní Stropnicah prirejalo Craft maraton.

 Ta pa je nekaj posebnega in kot nalašč za posebne priložnosti. Posebno je to, da v tej državi še nismo bili na obisku, pa da ni to klasični maraton temveč gorski z 540 m nmv med najnižjo in najvišji točko, pa da nima 42.195 m kot klasični maraton ampak nekaj več, da ni to po ulicah kakega mesta ampak v naravnem okolju, da ni to neka zelo številčna prireditev,.....

Tako se je pričelo urejanje za vse potrebno že kar nekaj časa nazaj. Najprej je bilo treba najti še kakega tekača za zraven, pa urediti prijave, rezervirati prenočišča, najti prevoz in še marsikaj. Kmalu nas je bilo zagretih pet tekačev. Trije za 42 km, dva za 21 in dve spremljevalki. Sledila je prijava z katero je bilo kar nekaj zapletov, kakor tudi z iskanjem prenočišča, za kar ima vse zasluge „Barbi tur“, da se je vse izšlo kot je treba. Čez vso zadevo je bdel tudi Doljak Edi, ki je preučil tudi do potankosti celotno progo in podal precej predlogov in rešitev, potem pa smo samo odštevali.

In smo prišli do nule, ali bolje rečeno do dneva ko je bilo treba vzeti pot pod noge. Dan se je pričel zgodaj, ko je iz Zajčjega vrha krenil na pot kombi v katerem se je vozilo nekaj prtljage. Kombi se je počasi polnil z prtljago in potniki, dokler nismo bili vsi na številu. Stanislav Kralj, Doljak Edvard z spremljevalko, Šuštar Miro z spremljevalko, Menič Franci in Marko Bučar, smo z košem dobre volje odrinili na pot.

Z nekaj postankov in vodenju „Micke“ ter Edija, smo v popoldanskih urah prispeli v Nové Hrady, kjer smo imeli rezervacijo za nočitve. Malce smo si ogledali mestece,

 se upisali za nočitev in zajtrk, nato pa se odpravili do mesta prireditve tekov. Nekaj minut vožnje in že smo bili pred športno dvorano v Horní Stropnicah. Malce smo si ogledali naokoli, prevzeli startne številke

 (med prvimi), nato pa se odpeljali po poteh naših tekov. (seveda kolikor se je dalo z avtom) Namreč Edi je naštudiral celotno traso, kakor da bi jo že vsaj nekajkrat pretekel. Vedel je za vsak zavoj, vsak kamen in vsako podrobnost, do potankosti in kaj kmalu smo ugotovili, da nam ne bo lahko.

Vrnili smo se v naš „penzjon“, kjer smo imeli nočitev, se namestili po spalnicah, nato pa v restavracijo na večerjo.  Ja smo že kar malce pozabili, kako izgleda gostilna v kateri se lahko prižge cigareta, tako da nam je šel dim pošteno v nos.

 Popili smo pijačo in se premaknili v sosednjo sobo, ki je namenjena nekadilcem, tam povečerjali, nato pa se počasi zvlekli v postelje.

Jutro se je pričelo zopet zgodaj, saj smo bili dogovorjeni za zajterk ob 7:00. Skozi okno smo že lahko opazovali tekače, ki so se mučili na razdaljah 95 in 105 km, (Proga je bila namreč speljana prav po ulici kjer smo stanovali)  v jedilnici pa nas je že čakal obilni zajtrk.

 Vsak je po svojih zmožnostih pospravil iz krožnika, nato pa smo se zopet odpeljali v sosednjo vas.  Ni bilo kaj dosti časa, zato se je bilo treba na hitro pripraviti za tek na maraton, medtem ko so polmaratonci pričeli dve uri kasneje. Ravno toliko je bilo še časa, da se je naredil posnetek ali dva  in že smo stali v vrsti in čakali strel.

Pa smo pričeli z našo osmico v obliki katere je bila speljana proga. Prvi del je bil v dolžini 20-ih kilometrov in je bil za vse enak, tudi za polmaraton in ultra, drugi del pa je bil naš in od ultra, s tem da so slednji imeli še nekoliko (??????????) podaljšano. Najprej smo zavili na most v gradnji, takoj za njim levo in po cesti kake tri kilometre rahlo v klanec. Sledil je zavoj levo na makedamsko pot (tako precej slabo) naslonjeno na breg. Na petem kilometru nas je čakalo okrepčilo in majčeno ravnine, na kateri je bilo polno luž in blata. ( tu mislim da je Marko dobil kar grdo poškodbo kolena) Sledila je gozdna pot, ki se je vijugala gor in dol vse do mesteca kjer smo stanovali. Malce pred tem smo obrnili 10 km in druič zaužili okrepčilo.

  Sledilo je vijuganje po mestnih ulicah, kjer je  na koncu zmankalo poti. No zmanjkalo niti ne, je pa bilo slabo označeno in marsikateri tekač ni vedel kam. Mene je nato usmeril mimoidoči možakar, ostali so iskali vsak po svoje. Zavilo se je namreč pod arkade, kakor skozi kaka vrata na dvorišče, pa nato po stopnicah in nadaljevalo po stezici v dolino skozi gozdiček. V dolini se je prečkala cesta in že smo bili v parku, po katerem smo vijugali ob potočku in preko njega čez kakih pet ali šest mostičkov, pa po gozdu gor in dol, ter preko njive in travnika nazaj na cesto. Vmes še eno okrepčilo potem pa v spustu nazaj proti startu.

Tisti ki so šli na pot dve uri za nami (21 km) so bili tukaj le še slab kilometer pred ciljem, medtem ko smo mi zopet zavili proti mostu v gradnji. 

Tudi čez most je bilo treba še enkrat, vendar takoj za mostom smo zavili malce v desno in nadaljevali po vsporedni cesti tiste po kateri smo tekli v prvemkrogu. Tudi približno tako daleč je bilo do zavoja, tokrat desno in na travnik. Če smo do tu lahko opazovali avto camp in bazen, pa še kup reči, je bila naprej samo trava, kar ti je seglo oko. Blata trave in klanca kar ni zmanjkalo, vse dokler nismo zavili v gozd,

 nato je ostal samo še klanec in to vse strmejši.  Sledilo je malce ravnine po asfaltu, nato okrepčilo in zopet v klanec. Mislim da je bil v tem delu najstrmejši, čeprav na vrhu nismo še dosegli najvišje točke. 

 Se je malce prej pričelo spuščati nekje do 24. km, tam smo se zopet okrepčali, nato pa do 27. km zopet v hrib, do najvišje točke. In če si najvišje, je treba nekako prilezti navzdol. Spuščali smo se po gozdni poti, makadamu in asfaltu nekje do 30. km, sledilo je 5 km ravnine, (ni bilo ravno ravninsko, samo glede drugega terena je bila ravnina) nato pa zopet gozdna pot in klanec do 40.  Malce pred 40. km smo zopet pritekli na asfaltno cesto in se obrnili v smeri cilja.  Rahlo navzdol je bilo vse postavljeno, cesta pa ravna kar te je oko seglo.

 Od vsega se je ta del najbolj vlekel. Verjetno tudi zavoljo izmučenosti. Sem razmišljal; saj bo vas za ovinkom in konec, pa ni bilo tako. Za ovinkom zopet dolga ravnina in ovinek, pa za ovinkom spet ista zgodba. Kar ni hjotelo zmanjkati.  Pa še ena postojanka z okrepčilom in pojasnilom, da je le še kilometer. Ubiram jo naprej kar nekaj časa, ko se ob cesti pojavi tabla še 1. km. Ne vem kdo sedaj laže, verjetno pa vsi. Končno sem zagledal športno dvorano, pri kateri je bil cilj.

 Tu me je ujel tudi Marko in me nekako vlekel s sabo v cilj.  Ravno toliko moči sem še zbral, da sem se privlekel do cilja in v cilj sva pritekla z Maretom skupaj.

Čas se je ustavil malce pod 4 ure, v cilju pa je bil že tudi Šuštar in Franci Menič. 

 Čakali smo le še na Doljakovega Edija. Noge so bile težke, da sem jih le z težavo premikal. Malce sem zakrožil naokoli, popil radler, nato pa se počasi odpravil proti avtu. Počasi in z težavo je šlo navzdol, zato sem malce postal na zadnjem zavoju in pogledoval po progi če prihaja Edi. Pa ga ni bilo, prihajal pa je Miro, ki je bil tudi namenjen proti avtu. Predlagal sem da narediva iztek in pospremiva Edija do cilja. In sva jo mahnila naproti. Le z težavo sva naredila kak korak hitreje, sva bolj hodila a vendar se počasi pomikala po cesti. Po kakih 500 metrih naju je pričelo hladiti in pričela sva obračati nazaj, saj ni bilo „oranžnega“ na vidiku. In ravno sva obrnila, ko je mimo tekla maratonka in naju ogovorila, kakor da je Edi malce nazaj in da je padel. Verjetno naju je prepoznala po dresu  in naju je opomnila, sva si dejala in zopet krenila naproti. 

Tokrat z malce hitrejšim korakom, saj sva pozabila na boleče noge. Miro je kar štopal, da bi hitreje prišla, vendar neuspešno. Predlagal sem, naj se vrne po kombi, jaz pa nadaljujem po cesti naprej.  In sva jo mahnila vsak v svojo smer. Je bil zadnji kilometer že precej za mano, ko mi nasproti priteče Edi. In kako je?  Težavno a gre, mi odgovori. Ufff, sreča da je bil le lažni alarm in tako sva skupaj tekla proti cilju.  V zadnji zavoj pa nisem šel, ampak sem jo ubral po bližnjici v cilj. Pa sem srečal reševalno vozilo, ki se je odpravljalo na pot, v njem pa Miro. Še sreča da sem šel po tej strani, sicer bi odpeljali na pot in izkali ponesrečenca, midva pa v cilju.

Tako smo vsi srečno prispeli v cilj in ko smo pogledali na ure, so te pokazale čudne zadeve. Vse so namerile 44,5 km . Ni čudno, da se je vse skupaj vleklo v nedogled, če pa še na metre ne poznajo. Če samo pomislim, da so tako namerili tudi tistih 540 m višinske razlike, mi je jasno zakaj sem bil čisto fuč. Pa nič ne de. Maraton je nekaj posebnega, za posebne ljudi in pa za vse udeležence enak. Tako je prvi v cilj pritekel z časom 3:15:20, midva z Markom 3:58:16, Edi pa 4:42:13.

Na 21 km je bil najhitrejši čas 1:24:20, katerega je zabeležil Franci Menič,

 z časom 1:49:06 pa je tek zaključil Miro Šuštar.

Sledilo je malce posedanja, poležavanja in stokanja, nato smo se podali nazaj na prireditveni prostor. Tu smo si privoščili pivo in reševali reklamacije. Namreč na 21 km je bil kot prvi pisan neki tekač, ki je nekoliko kračil progo in prispel dve min prej kakor zmagovalec, Miro Šuštar pa sploh ni bil na seznamu tekačev. Še sreča da Marko govori angleško in so se zadeve poštimale.  Tako je bilo treba čakati le še podelitev.  Ta čas čakanja, pa se je porabil za brezplačne masaže, ki jih je pripravil organizator. No nekateri so to z veseljem uporabili, medtem ko so nekatere kar zvlekli na mizo.

Pa je dobro delo mojim nogicam, tako da sem kar vesel da so me zvlekli tja.

Medtem so že pričeli z podelitvijo in skoraj bi zamudil. Nagrade niso bile ravno nevem kaj, pa vendar. Podelili so samo spominske izdelke, ki so jih naredili otroci z prilagojenim programom in sicer samo za absolutne zmagovalce in zmagovalke. Tako je od „Matickov“ bil klican samo Franci Menič, ki je bil najhitrejši na 21 km.

 Če bi imeli tudi za tiste po kategorijah, pa bi klicali vsaj še dva. Šuštar Miro je na 21 km v skupini zasedel 1. mesto, Edi Doljak pa na 44.5 km 3. mesto v kategoriji. Z markotom sva zasedla 10, oziroma 13. mesto v skupini, sva pa bila kar pri vrhu absolutnega razporeda na 44.5 km. 25. in 26. mesto.

Sledilo je še žrebanje številk, kjer pa nismo imeli sreče. Pa nič zato, saj kap in podobnih zadev imamo že polne omare.  Rajši smo se odpravili malce po mestu in vmes skočili na pijačko ali dve, si tu pa tam ogledali kako stvar, povečerjali in se odpravili proti postelji.

Pred spanjem, pa smo morali še enkrat v bife. Tokrat zopet kar v lokalu kjer smo spali. Cilj je bil, da zmenjamo nekaj denarja za zapravljanje naslednji dan. To smo opravili popili vsak pivo in že skoraj odšli, ko je prisedel „gazda“ k mizi. V pokušino je prinesel domačo slivovico z katero smo nazdravili, ji poplahnili še z eno pivo nato pa na zasluženi počitek.

Jutro je kar prezgodaj prišlo in zgodaj smo nameravali tudi oditi, pa ni bilo še zajtrka. Ali pa smo se mogoče ušteli. To pa zato, ker je bil prvi dan zajtrk na krožnikih pripravljen za vsakega posebej, drugi dan pa samopostrežni. Pa nič ne de, je bilo tudi tako uredu. 

Po zajtrku smo pobrali stvari, poračunali in se odpravili po nakupih. Pa nismo veliko zapravljali, tudi ne veliko okoli vandrali. Pogledati smo šli samo mestece České Budéjovice, nato pa jo počasi ubrali proti domu. Je bilo pred nami še 7 ur vožnje, pa še kak postanek, pa se zato nismo nič obirali. Bo pa drugič čas za izlet.