Tek na Gorjance

Gorjanci 10.06.2012

Pa smo dočakali poletje in zraven peklensko vročino. Če smo se pritoževali še neka dni nazaj nad hladnim in deževnim vremenom, ga sedaj že kar pogrešamo.  Pa pustimo vreme in vse kar je okoli tega in poglejmo kje smo bili na teku.

 Za nas »Podgurce« je bila to domača tekma tistega nedeljskega dne. No vreme se je takrat ravno pričelo rihtati in zbudili smo se v megleno jutro.

Kasneje je pokukal sonček, ki je bil že kar močan. Še dobro, da je tek v objemu Gorjanskih gozdov, ki dajejo prijetno senčico.

Zbrali smo se ob poskočnem potočku v senci Pendirjevke, kjer so imeli Šentjernejčeni postavljen svoj »štant«. Saj so znani po sejmu in beretu, toda tokrat so mešetarili z nečem drugim. Prodajali so startne številke za tek. No nekaj manj kot sto so jih unovčili, kolikor se je pač nabralo zagretih za tek. Matickov se je našlo malo. Samo štirje smo bili na startu. Sem že napisal trije, pa sem se spomnil, da smo dobili Maticki še eno članico in to Vesno Oražem. Dobrodošla med oranžnimi.

Vesna je bila tudi edina predstavnica nežnejšega spola od naših, saj se ostale nekako izmikajo tistim tekmam »na«, med možakarji pa sta bila poleg mene še Marko Bučar in Miro Šuštar. Na startu je bil tudi Franci Menič, ki je z nami sodeloval na Češkem in zmagal na polovički in tudi Doljak se je za hip pojavil v okolici »štanta«. Tako smo bili vsi udeleženi tam gor na kupu, pa zaslišani z vseh strani in pa prejeli kar precej čestitk za dobro zastopano udeležbo na Craft marathonu. Hvala vsem za čestitke!

Potem pa je prišel čas, ko je bilo treba zasopihati proti Miklavžu. Odštevanje je bilo končano, gasilski kombi je odpeljal, mi pa peš za njimi. Dobra stren proge je; da je skoraj vsa v senčki, pa da je vsa po dokaj dobrem makadamu, pa da je kratka, pa še kaj bi se našlo. Ima pa eno slabo; to pa je klanec od začetka pa do konca. ( skoraj celo progo, pa pustmo malenkosti) Na progi sta vedno dve okrepčevalnici in pa nekaj navijačev ob progi, predvsem v zadnjem delu, od Krvavega kamna pa do cilja.  V cilju pa je vedno veliko tistih, ki spodbujajo v zadnjih metrih.

Jaz sem se verjetno malce ulenil, saj tudi v začetku ne grem več tako hitro kot nekdaj, kaj šele pozneje, ko me ujame izčrpanost. Tokrat se je malce poznalo tudi še tistih 44 km  izpred enega tedna. Tako sem jo počasi ubiral proti vrhu. Na drugi okrepčevalnici me je dohitel Marko, potem pa sva drug za drugim »dirjala« proti cilju.

 Jaz sem lovil tekača pred sabo, misleč da je v naši skupini in ko sem ga ulovil se je izkazalo da ni. Vseeno sem šel mimo, pa še mimo enega, ostali pa so ušli v cilj, kjer sva bila tudi z Maretom v dobrih 32. min. Kmalu sta bila v cilju tudi Miro in Vesna.

Sledilo je malce okrepčila, nekaj litrov svežega zraka vsrkanega lepo počasi, nato pa je bilo treba ubrati nazaj v dolino. Na startu je namreč ostal avto, v nem pa vsa obleka. Z Matejem Uhanom sva bila dogovorjena za sestop do starte po bližnjici in ravno ko sva hotela odriniti, naju je Miro prepričal, ter odpeljal z avtom. Pa nisva bila nič hitreje, je pa bilo nekoliko lažje.

Ko sva se vrnila, je bilo le še časa za golaž in pivo, potem pa je sledila podelitev najboljšim. Meni je pripadlo drugo mesto in ker je tretji zamujal, smo morali dvakrat na stopničke. Pa nismo dobili dve medalji, pa vseeno smo z veseljem stopili dvakrat.

Na stopničkah je bil tudi Miro in sicer na tretji, čeprav je sprva »uletel« na najvišjo.

Žal sta Vesna in Marko za las zgrešila in pristala na 4. mestu.

Po podelitvi je ostalo nekaj praktičnih nagrad, katere so podelili z žrebanjem številk. Ker so že skoraj vsi odšli, smo tisti ki smo ostali najdalj skoraj vsi dobili nekaj. Meni je pripadala steklenica soka, vendar sem jo nekako zamenjal za cviček. Hvala dekleti.  V cilju so bili tudi novinarji, ki so vse pridno poslikali in posneli. Kar nekajkrat smo se ujeli tudi maticki, da ne rečem kar največkrat in tako zasedli tudi naslovnico članka v Dolenjskem listu.

Potem pa je bilo vsega lušnega konec. Oziroma bolje rečeno mučnega, saj se je veselo šele začelo. Naredili smo premike v zidanico Bučarjevih  na Tolsti vrh. Kar precej se nas je tam zbralo in se malce poveselili. Bučarjevi že tradicionalno povabijo v zidanico, čeprav sem bil jaz tam prvič. Mi je bilo pa žal, da nisem imel sabo harmonike in bi zbrani druščini lahko kako zašpilal.  Dobre volje, dobrot in odlične kaplice ni manjkalo, za povrh pa še slastna torta, ki jo je pripravila Vesna Oražmova. 

Kar obdržite to navado Bučarjevi, jaz pa bom imel naslednjič sabo tudi harmoniko. Obljubim! Pa hvala lepa za vse.