Športni klub Matick: Straški teki

Straža 26.05.2012

Tisto sobotno popoldan, je bilo tudi v znamenju teka na domačih tleh, bi lahko rekli. 10 kilometrsko preizkušnjo smo tokrat imeli v Straži pri Novem mestu in je štela za pokal Dolenskega lista seveda. Prijetno vijuganje okoli Novolesa (žal propadle tovarne) ni smelo miniti brez Matickov.

Kar nekaj se nas je zbralo ta dan na startu in med navijači.

Straža je tudi tokrat pritegnila ogromno število tekačev, zlasti veliko otrok, kar je precej spodbudno za tekaško športno zvrst. Tokrat sem se podal na pot sam, ker sem po teku imel v načrtu še nekaj postankov, s katerimi nisem hotel obremenjevati druge. Barbara, Mojca in Hermina so pripotovale skupaj, na startu pa je bil še Marko in Sebastjan, pa med navijači se je znašel Mikoličev Matej, ki še vedno okreva po poškodbi.

Kot po navadi sem prispel na parkirišče med prvimi, zato je bilo časa za harmoniko in še kaj, kar ne sodi ravno k teku. Ali pač???!!

Ogreval sem se z samo »elito« in upal da bom tam tudi med tekom in sploh ob prihodu v cilj. Pa ni bilo ravno tako. Med njimi sem bil samo na zapoznelem startu.

Ja malce je organizator zamujal z pričetkom, vse pa zaradi zaprte rampe na deponiji hlodovine, kjer naj bi prečkali. Še dobro, da smo jih pravi čas opozorili in se je vse lepo izteklo. Potem pa smo se pognali v dir.

Najprej manjši krog okoli tovarne in nazaj skozi startno ciljno črto, ( mislim da so dve, ciljna in startna) nato pa še nekakšno čudno osmico. No nekaj minut za nami so se pognali v tek tudi tisti na krajši razdalji in nas skoraj prehiteli. ( saj nekaj pa so jih) Jaz sem bil le nekaj metrov naprej od cilja, ko je že napovedal prvega na krajši v cilju. Vedel sem da bo to Puš, že ko sem videl startno listo in res je bil on.

Mi na daljši progi pa v nov krog, malce daljši. Jaz sem bil še obrnjen v smeri Lokev, ko sem že srečal prvega tekača, ko se je vračal nazaj. Kje sem bil še jaz. No je bil boljši občutek, ko sem jaz srečeval tekače, ko sem se jaz vračal nazaj. Hja, ampak je bilo še vseeno daleč do cilja, še posebej zato, ker sem vedel, da mi sledita dva tekača iz naše skupine. No pa saj ni važno. Važno je da sem pritekel v cilj in to je to, če je pa še dobra uvrstitev, pa toliko boljše. Kot pravi rek; volk sit in koza požrta.

V cilju se nisem kaj dosti ustavljal. Le toliko, da so sneli čip iz copate, ( tokrat je bilo merjenje časa preko elektronskih naprav in čipov, kot na kaki večji prireditvi. Pa saj Straški teki so nekaj več) pa da sem jo zavezal nazaj, vzel plastenko vode in še v en krog. Namreč potreboval sem nekaj kilometraže za teden dni pozneje, pa sem šel kar v novi krog. Seveda čisto počasi in zopet v družbi pravih tekačev.

Tekel sem tako dolgo, dokler nisem srečal zadnje »Matickove« tekačice na progi, nato sem obrnil in jo pospremil v cilj.

V cilju je bilo seveda veselo z harmoniko in hmeljevim napitkom, medtem ko so »čorbo« še kuhali. Po glavnem teku, so se izvajali tudi otroški teki in prav lepo je bilo gledati mlade tekače na progi.

Sledilo je razglasitev rezultatov in podelitev jagod in praktičnih nagrad najboljšim. In kdo so tisti? Matickovih ni bilo veliko pri vrhu, čeprav so dosegli dobre rezultate.

Na krajši je bil to Puš Sebastjan ki je zmagal.