Crikvenica 01.12.2013
Začetek veselega decembra pa smo si privoščili kar na obali. Dva dni potepanja po sosednji hrvaški, je bil kar lep uvod v najbolj nori mesec v letu. Za vse skupaj pa je krivec nihče drug kot društvo Marathon iz Novega mesta.
Seveda nismo na obalo odrinili samo uživati, ampak smo malce tudi "zašvicali". Na prvo adventno nedeljo, je zdaj že tradicionalni maraton v Crikvenici. Seveda tega dogodka ni brez Slovencev, ki jih je tukaj verjetno 80 %, nekaj manši pa je odstotek Dolencev. Da pa se lažje pripravimo na tek, je organizator zrihtal dvo dnevno potovanje.
Okoli 13:00 smo se zbrali in čakalo na bus. Malce se je okoli tega zakompliciralo, a so spretno rešili organizatorji. Tako je Boristur pričel naše potovanje proti obali. Prijetno vzdušje, sproščeni klepeti in nova poznanstva, pa smo že ugledali morje. Med potjo smo zgrešili odcep za Crikvenico, pogledovali po zasneženih obronkih, poslušali glas tete burje in naredili postanek za kavo, sok, krofe,...
V zgodnjem popoldnevu smo tako prispeli na cilj z našo vožnjo. (da nebi kateri mislil na tekaški cilj) Temperature so bile malce prijaznejše kakor pri nas, o snegu ni bilo ne duha ne sluha, je pa zato bila burja toliko bolj vesela v svojih sunkih. Ravno zavoljo te zadnje tete, smo se kar hitro odpravili za zidove hotela Kastel, kjer nas je čakala postelja za naslednjo noč. V glavnem smo bili nastanjeni sami tekači, zato se je kar kmalu pričela "veselica".
No ni bila ravno veselica, je pa postalo veselo, samo toliko da pokažemo našo dobro voljo. Po nastanitvi smo se odpravili po startne številke, obenem pa še zmerili sunke burje. Je dobro takole priti malce poprej, se človek vsaj klimatizira in privadi na druge razmere. Seveda pa se ne sme pozabiti tudi neke dobre navade, zato smo grede nazaj zavili v prijeten lokal na kozarček dobrega vina. Da je bilo vzdušje še bolj popolno, pa je poskrbela glazba.
Potem pa je bilo treba naprej, saj nas je ta večer čakalo še marsikaj. Najprej smo si privoščili testenine, za katere je poskrbel organizator. Kar nekaj vrst raznih makaronov, pripravljenih tako ali drugače v samopostrežnem bifeju. Malce nam je bila ta zadeva "na roko", saj je bilo pripravljeno v "naši hiši". Tako se je bilo treba spustiti le nekaj nadstropij niže.
Ampak to še ni bilo vse. Za nekaj minut smo zamenjali nadstropje, da smo poplaknili testenine, malce pokramljali in vseskozi poslušali tetko burjo, kako se trudi na vso moč zunaj, potem pa je bilo treba zopet menjati nadstropje. Tokrat za večerjo, ki je bila všteta v nočitev in nastanitev. Samo nadstropje višje od makarončkov, je bila prijetna restavracija, kjer smo si lahko postregli po mili volji.
Kar preveč vsega na kupu in v kratkem času. Nič čudnega, da smo se potem samo posedli v dnevnem prostoru pred sobami. V našem nadstropju je bilo najbolj veselo in tudi najdalj smo zdržali. Prijetna družba je kramljala dolgo v noč.
Za nekatere je bilo že kar predolgo, zato so se pričeli pritoževati, da bi radi mir. Pa smo jim ugodili in utihnili ter se potuhnili pod odejo. Pa ne ravno vsi in ne ravno takoj. Nekaj se nas je odpravilo na nočno zabavo na prostem. Pomol je bil pravi kraj, le če nebi bilo burje, ki nas je skoraj pometala v vodo. Vseeno smo jih nekaj zapeli in se malce pozabavali.
Potem smo pa počasi pričeli premike. Saj bi morda še ostali, pa je bila burja le prehuda in nam je prišla kar do kosti.
Ampak za spanje tudi še nismo bili, zato smo se napotili še v prijeten lokal. Še ena pijačka, (burja nas je čist izsušila) pa prijeten večer med domačini. Za konec smo jim še ene dve zašpilali in zapeli, potem pa v posteljo, da se spočijemo za naslednji dan.
Smo kar malce poležali, je prav pasalo, ravno tako kot fruštek. Tudi pri zajterku je bila glavna tema burja in kako teči v takih razmerah. Pogledovali smo skozi okna in gledali kako upogiba veje, pa poslušali kar zastašujoče zvoke okoli vogalov.
Ampak nas ni ustavilo. Kaj hitro smo bili v tekaški opravi in vsak po svoje pričel z pripravami. Jaz sem odhitel na parkirišče z prijavnimi vrečkami, kjer sem pričakal še en prevoz iz naših logov. Tokrat so prišli "Maticki" z kombijem. Sicer sem od naše stalne ekipe prišel le jaz, so pa zato bili tisti občasni Maticki. Štirje tekači, sicer sodelavci, so se odločili na prevoz z avtom brez spanja, pa sem jim jaz priskrbel številke, da niso imeli še s tem posla. S svojim avtom pa je prišel tudi kandidat za Maticka Srečko Šimec.
Potem pa smo se počasi pomikali proti startu. Tisti na 42 km so bili že na poti in smo jih glasno pospremili, mi pa v pripravo. Zvečer je padla ideja, da tek pričnemo z Golico. No ne ravno pričnemo, ampak da jo zaigramo tik pred začetkom teka na 21 km, v katerem nas je sodelovalo največ. Rečeno storjeno. Nekaj minut pred startom, se je po trgu razlegala Golica, pa tudi če jo zavoljo burje ni bilo slišati ravno najbolje.
Potem pa smo se postavili na startno črto in čakali na strel za začetek.
In pognali smo se na našo 21 km dolgo pot.
V prvem delu smo se odpravili kot vedno proti Selcam. Preko manjšega kuclja smo jo ubirali ven iz mesta in doberšen del ob obali v drugo mesto. Videti je bilo, da se burja ne bo občutila, vendar na določenih mestih, je bila kar precej huda. Predvsem v samem mestu, med hišami, ko je privihrala po ulici in se uprla v prsi. V nekaj primerih sem le z težavo premikal noge. Tudi ko smo obrnili nazaj ni bilo kaj bolje. Sem imel občutek da je vse močnejša in močnejša. Pa smo se vrnili nazaj v Crikvenico. Tisti ki so tekli na daljši progi so zavijali že v tretji del proge,
medtem ko smo mi zavili proti celini v drugo tretino. Tu nas je pa čakalo presenečenje. Pa ne kaj dobrega. V kanalu po katerem se vije reka Dubračina in kjer se teče po levem bregu iz mesta, ter po desnem nazaj v mesto, nas je skoraj odpihnilo. Še posebno hudo je bilo iz mesta nekje 10. in 11. kliometer, pa prečkanje mosta pri obratu. Tu so sunki burje bili tako hudi, da so te čisto ustavili, ali pa še malce porinili nazaj. Niti hoditi se ni dalo, eden od naših tekačev pa je most prečkal po vseh štirih. Pa sem pričakoval potem na drugi strani burjo v hrbet, pa je niti ni bilo, nekaj časa pa je bila tudi v prsa.
Pa smo se zrinili nekako skozi in zakorakali v tretji del proge proti kraju Dramalj. Mislim da je v tem delu bilo še najmanj burje, je pa za težavnost poskrbel klanec. Pa verjetno je tudi burja že pobrala nekaj dodatne energije, kar se je poznalo potem v klancu. No vsaj meni se je in zadnje kilometre sem premagoval z veliko težavo. Kar niso noge ubogale, tempo teka pa je padal z vsakim korakom. Tudi v zadnjem delu, ki je po večini v dolino ni šlo pa ne.
Potihem sem upal, da vsaj pod uro in pol zrinem, pa mi je malce zmanjkalo. In medtem ko sem jaz tuhtal, kaj vse je krivo za tak rezultat, so nekateri naši fantje nizali rekorde. Srečko Šimec je v zadnjem delu tudi malce izgubil, a še vedno je dosegel izvrsten rezultat in me skoraj dohitel, Lindič je odtekel enega svojih najhitrejših 21 kilometrov,
pa Vidmar Bojan je postavil osebni rekord na 42 km in še nekaj je bilo dobrih rezultatov. Torej ni vsega kriva burja, ampak bo treba najti druge krivde za počasnost.
Kakorkoli že smo se primajali v cilj in si nadeli zmagovalno medaljo okoli vratu, nato pa hitro v toplo zavetje grajskih zidov.
Hotelirji so nam šli na roko in smo bili lahko nastanjeni do konca celotne prireditve vključno z podelitvijo. Kar nekaj nas je doseglo stopničke, kljub slabim rezultatom, zato smo se vrnili nazaj na prireditveni prostor. Medtem ko so nekateri še premagovali zadnje kilometre na najdalši preizkušnji, smo se drugi veselili v ciljnem prostoru. Prav žalosten pogled je takole na tekača ki prihaja v cilj, tam pa čisto nikogar da bi mu zaploskal ali kaj podobnega. Saj nas je bilo okoli precej, pa se ni nobeden zmenil zanje, kakor da jih ni, oziroma se je pozabilo nanje. Podelitev bi morala biti potem ko bi bili vsi v cilju, pa bi nekako postali ob zadnjih metrih proge. Pa kaj moremo? Prav nič, kakor tudi ne pri podelitvi. Tukaj so vsakega samo poklicali na "oder", povedali uvrstitev, predali nekaj malega kot praktično nagrado in smo odšli. Brez medalj, tako kot tudi že obakrat poprej in tako ti ostane le medalja za udeležbo.
In tako je bilo vse za nami. Treba je bilo po kovčke in na bus, ter jo ubrati počasi proti domu. Za povedati smo si imeli kar precej, sem pa tja pa je kateri tudi malce podremal, saj je bila vožnja kar dolga. Tokrat je šlo brez postanka, pa je bilo kar dolgo za sedet. Srečno smo prispeli v Novo mesto, kjer smo se na hitro razgubili, vsak s svojo torbo. Kako tudi ne, saj je pred nekaterimi bila še kar precejšnja vožnja do doma. Nekateri pa smo si imeli še kaj za povedati, pa smo se dobili v prvi oštariji, nekaj popili in se do konca pomenili. In kaj smo sklenili? Še bomo tekli, se skupaj dobili in še ga bomo biksali. Tako pač mamo!
