Pa smo nekako odtekli, kar se tiče raznih pokalnih tekov, pa tudi tistega, ki ga ima večina tekačev za glavnega. (Ljubljanski maraton) Sedaj pa nastopi manjši tekaški počitek, ki pa ni ravno neki počitek. Je že res da je tekov manj, vendar se vedno najde kaj zanimivega. Tako prav pride tudi tekaški pokal Sevnice in "liga" Gorjanci, pa še sem ter tja kak tek in zopet so vikendi zasedeni.
Pa sem se podal proti Sevnici. Pa nisem šel sam, ampak sem zraven odpeljal še Doljaka. Tokrat za razliko od lani me ni imelo kaj za presenetiti.Vijuganje po razmočenem travniku, ki je prislonjen na breg, drugega pa že ni kaj posebnega.
Ob prihodu sva se malce lovila glede parkirnega prostora, vse ostalo je šlo gladko. Kje se vse skupaj dogaja je bilo jasno, prijave so bile narejene predhodno in sva samo prevzela številke, nato pa je sledil sproščen klepet in priprava na tek. Medtem ko so mlajši že pridno tekali, smo mi stari še prebirali copate. Tokrat sem jaz izbral šprintarice z malce večjimi žeblji, vendar le za tekmo, medtem ko je bilo ogrevanje še v copatih. In ko je šlo zares, nas je bilo na kupu nekaj manj kot trideset.
Po preštevanju prisotnih smo se pognali po progi. Na razmočenem terenu si kar težko kaj dosti pospeševal, še posebej v klanec, ki pa ga na tej progi ne manjka. Prične se že malce po desetem metru z strmo mejo, ki preide v malce manjšo strmino. Spust ki sledi je speljan čez najbolj razmočen del proge, ki bi mu zlahka rekli močvirje. Tako pritečeš v dolino z vodo v copatih in blaten od pet do glave, tako spredaj kot zadaj.
Pa smo zavili še enkrat nazaj v breg in zopet nazaj v dolino. Tako je pač pri krosih in po tolikšnem vijuganju smo bili šele na polovici. Treba je bilo še enkrat v klanec, tokrat do najvišje točke proge. Pot do tja je speljana malce na okoli, da ni preveč strmo, je pa zato nekoliko daljše. Še spust nazaj v dolino in krog je sklenjen. Samo to ni dovolj. To je šele polovička, zato je treba v drugi krog. V tem krogu smo pričeli prehitevati, kar se je prehiteti dalo.
Že v prvi klanec sem "napadel" in pusti dva tekača za sabo. Sedaj je bilo treba vsaj v tem položaju zdržati do konca. Verjetno je k tej uresničitvi precej pripomogla prava obutev in ne le to saj sem do konca uspev prehiteti še enega. Tako sem v cilj pritekel kot drugi, kar je več kot odlično.
Ker je vse skupaj kratko, je vsega kmalu konec. Vsi smo bili srečno v cilju, eni malce bolj zadovoljni, drugi manj. Pa nismo še dobro sezuli copat, že so stali na startu naslednji tekmovalci. Potekala je namreč izbirna tekma za odhod v Beograd, v kateri pa je bilo tudi nekaj "občasnih" Matickov. Najbolje se je odrezal Pregrad Matjaž, ki si je pritekel vozovnico za naprej.
In tudi naš "vlak" je odpeljal naprej. Podelitev medalj je namreč bil predviden po koncu vseh tekov, na kar pa jaz nisem imel časa čakati. Čakale so me še neke obveznosti, zato sva jo z Edijem mahnila na hitro domov. Tako so bile stopničke prazne pri članih B na drugem mestu, kjer bi moral stati Kralj Stanislav
in pa drugo mesto pri članih D, kjer je bil prostor za Doljak Edvarda.
Kaj si moremo pomagati. Včasih pač ne gre drugače v tem "podivjanem" svetu, kjer bi vsak bil rad na treh koncih. To se pač ne da, zato smo tam kjer smo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar