Spet se je našlo nekaj časa, da se vidi tudi na teh straneh, da smo še živi in aktivni. Je minil že več kot mesec dni od največje tekaške prireditve v naši lepi Sloveniji. Seveda tam nismo manjkali tudi "Maticki".
Seveda nas je bilo udeleženih več, čeprav jaz vem le za nekaj tekačev, vseh rezultatov na vseh dolžinah pa tudi nisem pregledoval. Tistega (zdaj moram pa že tako pisati, kot kako pravlico, tako dolgo je že tega) lepega dne, sva odšla na pot z Barbaro. Dogovor je bil sicer, da pobereva še Šuštar Mirkota, vendar je ta že prej ušel s svojim avtom. Tudi prav, saj veva kam. Številke in vse potrebno okoli teka sva imela že v torbi, zato je treba le še parkirati in se pripraviti za tek. Za parkirni prostor in garderobo, pa tuš in te stvari je poskrbel Matej, ki nama je prijazno odstopil svoje stanovanje v centru mesta.
Tako sva bila hitro na red in že sva bila na ogrevanju. V ta namen je služil kar prihod do startnega mesta, potem pa samo še ujeti dober startni položaj. Jaz sem se nekako zrinil v prvi boks, kjer sem obtičal nekje v sredini, nekje zadaj pa je bil Šuštar Mirko, medtem ko je barbi čakala začetek nekje v peti coni. (ne vem ravno točno, k nisem bil zraven) Kot vsako leto tudi tokrat znani "ropot", ki ni ropot ampak muzika nekaj minut pred začetkom, nato odjekne "strel" in ogromna množica se usuje na pot.
Prva dva kilometra je kar preveč gužve, saj ne moreš ujeti nobenega ritma, tudi tistega počasnega ne. Vijugati moraš sem ter tja, pa prehiteti kar se prehiteti da in seveda paziti da te ne pohodijo drugi tekači, ali pa ti katerega. Gužva se mi je zdela še toliko večja, ker sem malce bolj zadaj startal kot po navadi. Tako sem nekako prišel "na svoje" šele po tretjem kilometru. Ujel sem nekaj zajcev, ki so tekli na daljši razdalji in jim probal slediti dokler sem mogel. Nekje do polovice sem bil še za njimi, potem pa so šli zajci po svoje, jaz pa počasi za njimi. Na petnajstem me je že ujela kriza in me ni spustila prav do konca. Se pozna, da letos nisem dosti (oziroma nič) tekel daljše razdalje. Večinoma so bile le desetke, potem pa je to tako, sploh pa če si brez treninga. Pa še copati so me! Letos sem nabavil nove copate in nekajkrat jih tudi nataknil na noge. Vedno je bilo vse uredu, ampak so bile razdalje krajše kot tokrat. Sedaj pa po petnajstem, ko noga malce oteče in se razširi, je zmanjkalo prostora v copatu. Posledica je bila seveda velik žulj ob strani desne noge. Kljub vsemu pa sem se nekako privlekel do cilja.
Veselje v cilju pa je bilo ravno tako, čeprav je bil rezultat malce slabši, ali pa pričakovanja previsoka. Kakor se pač gleda na zadevo. Kolikor vem je Barbi imela le en cilj; v cilju biti pred prvim na 42 km. Pa je bila tam- tam, pa ne da bi slabo tekla, ampak zaradi predolgega čakanja na startu. ( bi morala za cono bolj naprej) V cilju župan, medalje in voda, za ostalo pa je bilo treba na drugo lokacijo. Tam je bila pa juha, sadje, sladkarije,.... Pa tudi malce hladno je postajalo za pregrete "dirkače", zato je bilo treba hitro v zavetje. Kolikor se je dalo sem šel ob progi, da bi morda kje srečal Barbaro, pa mi ni uspelo ali pa sem bil slep. Tako sem jo z počasnim iztekom mahnil v zavetje toplega stanovanja. Ravno sem malce hotel podremati, pa je bila tudi Barbi "doma".
Nisva se kaj dolgo zadrževala, ampak sva jo hitro ubrala iz centra, potem pa v prvo oštarijo na malico. Pizza, solata in pa nekaj pijače, potem pa veselo proti domu.
Stanislav Kralj moški D 29. mesto, čas 1:25:24
Barbara Vidic ženske A 227. mesto, čas 1:59:36
Ni komentarjev:
Objavite komentar