Lipizzanerheimatlauf 2013

Piber 01/06/2013

In ko so se ostali kitili z medaljami v Brežicah, sva jo midva ubirala proti Avstriji. Čakala naju je namreč še ena tekaška preizkušnja in treba je bilo kar pohiteti. In kadar se najbolj mudi gre vse narobe. Kmalu se je pričela prižigati na armaturni plošči mojega avta rdeča lučka, ki pa ne prinaša nič dobrega. Za obisk servisa je prepozno, časa nama zmankuje, kaj zdaj narediti. Na hitro malce pogledava k motorju, če bi slučajno strgalo jermen, a je vse kakor mora bit. Pokličem mehanika, ki pa odsvetuje nadaljno vožnjo, a se vseeno odločiva za nadaljevanje. Morda pa bo zdržalo. Po nekaj urah vožnje, prispeva na parkirišče ob hipodromu. Časa je bilo še dovolj za prijavo in vse kar pride zraven.

 Iz prvega teka v Avstriji, sva prejela tudi priznanja in slike iz same proge. ( to nama je gospod obljubljal že celo večnost, a bolje pozno kot nikoli)

Potem pa je bilo treba na hipodrom za začetek teka. Podobno kot konji, smo se zapodili po prašni stezi in takoj zavili za tribune in čez sto metrov smo bili že na glavni cesti. Do tu se ni dalo niti prrehitevat, niti pošteno teči, pa tudi naprej ni šlo kaj dosti boljše. Že od samega začetka je bil klanec, ki pa je postajal vse bolj strm. Saj sam klanec še nebi bil problem, če nebi bila za nama že ena tekma, tako pa se je poznalo čisto vse.  Še dobro, da je klanec v prvem delu in je drugi del malce lažji. Ampak se je tudi tu nekako stanje izboljšalo. Kar od nekje je prišla energija in sredi klanca sem pričel vleči in prehiotevati. Ena dva sem bil na vrhu in že sem se spuščal. Tudi tu sem vlekel kolikor se je dalo, čeprav ne znam v dolino dovolj hitro.

Sledilo je še nekaj klancev in spustov do cilja, a vse je šlo kot po maslu bi lahko rekli. Malce utrujenosti je sicer bilo, a ne toliko, da bi se to poznalo na rezultatu. Kmalu smo zavili na hipodrom in tam še v zadnji krog, ter z galopom v cilj. Še dobro da ni bilo treba še en krog ali dva, kakor je bilo to v preteklih letih. Seveda so nekateri nadaljevali, saj je bila možnost izbire razdalj 7, 14,ali 21 km. Za naju (za Doljaka nisem čist siguren) mislim da je bilo 7 kar vrh glave in ves vessel sem bil, ko sem sedel na tribune in opazoval kako so tekači prihajali v cilj in potem nekateri nadaljevali.

Po nekaj minutah se je že lažje dihalo in odkorakala sva na okrepčilo. V šotoru so delili vodo, pivo, radler,sok, sadje in sladkarije vseh vrst. Lahko si izbral po svojem okusu in tudi večkrat lahko če je zapasalo.  Okoli slašcic sem naredil kar nekaj krogov, saj je bil krožnik takoj prazen.

Po okrepčilu sva si vzela čas za sprehod in ogled okolice. Pravzaprav sva hotela pogledati konje na bližnjem pašniku, pa so nama ušli na drug konec, kamor pa nisva namenila najinih korakov.

 En mali krog okoli gradu in nazaj na ogled rezultatov. Seveda so bili že izobešeni in prav zanimivo je bilo pogledati nanje.

Kralj Stanislav 12. absolutno in 2. v skupini

Doljak Edvard 40. absolutno in 2. v skupini

Ja lepa uvrstitev, sedaj pa samo počakati še na medaljo. Malce  povprašava kdaj naj bi to podelili in izveva da čez tri ure pričnejo podelitev. Ni to malce dolgo za čakati, potem pa še dolga vožnja proti domu? Vseeno je padla odločitev čakanja. Zvlekla sva se v avto in nekaj časa tam dremala,

 potem še enkrat preveriva rezultate, da nebi slučajno ostala brez. Pa še en krog po okolici, skratka počasi sva ubijala tiste ure. Pokukala sva na prizorišče, kjer so najmlajši že nosili pokale večje kakor so sami, ravno pa so napovedali prihod popularne pevke. Pa sva malce posedela in prisluhnila in zopet je bila ura okoli. 

Doljaku ni dalo mira, pa je pokukal malce v zaoderje in ugotovil, da je pokalov zmanjkalo. Opazil pa je pripravljenega kup kruha in verjetno je namenjen v zameno za medalje. Že je hotel da odrineva, a sem rekel; če sva čakala že toliko, pa počakajva še the nekaj minut. In sva pričakala. Kot sva ugotovila, sva prejela vsak hlebec črnega kruha.

Malico imava, sedaj pa veselo proti domu. Pa nisva bila nekako dobre volje, saj ni bilo vse skupaj vredno čakanja. Tako se voziva proti domu in počasi pozabljava na vse križe in težave, ter prenehava brundat nad vsem. Še mal opa bova doma in vse bo pozabljeno, sva dejala, a nekaj sva pozabila. Pozabila sva na težave z avtom, na katere pa naju je avto sam spomnil. Malce pred Laškim je namreč odpovedal. Crknilo je domala skoraj vse in le z težavo sva parkirala na prvem bencinskem servisu. S tem avtom pa res ni sreče. Skoraj vsakič ko sva pri sosedih je nekaj narobe, vendar tako pa še ne.  Poklicala sva vlečno službo, potem pas o vse skupaj odpeljali v Novo mesto.  Sobota se je tako že zavlekla v nedeljo, pa še vsa nedelja in ponedeljek je bil v znamenju popravila avta.