18. 05. 2013 Maria Rain bei Klagenfurt
In zopet smo se odpravila z
Edijem k sosedovim. Tokrat je bil na listi nam najbližji tek v celotnem
pokalu Avstrije in navadno je tako, da
je tisto najbližje najtežje dostopno. Hočem reči, da je šlo tokrat precej na
tesno z časom. Tek je bil v popoldanskem času, jaz pa ob 12:00 še nisem vedel
ali bom utegnil ali ne. Obveznosti doma
so me držale in odlašala sva odhod do zadnje minute. Že je Edi bil na vratih da
odrinwe sam, ko sem ga poklical da grem. Potem je bila pa “dirka”. Kolikor
hitro sva lahko, (ne več kot so predpisi, no mogoče majčken) sva jo ubrala čez
Ljubelj na drugo stran, kakor pravi tista pesmica.
Prispela sva še pravi čas in
to je tisto najvažnejše. Potrebovala sva le nekaj več časa za parkirati, saj je
bilo v bližini že vse zasedeno, potem pa prijava in ogrevanje. Medtem so že
tisti na krajši progi brisali pot z čela. Kmalu je bil zadnji v cilju, nato pa
smo bili na vrsti mi.
Kar dosti tekačev se nas je postavilo na start in čakalo
da se spopademo z progo in časom. Tu je ena izmed redkih tekem pri sosedovih,
ki ni speljana v več krogov. Res je samo eden, je pa ta daljši in zahteven. V
prvem delu je kar nekaj klanca, katerega sva si tudi ogledala pred samim tekom.
Potem se je pa
začelo. Kmalu po startu smo že ostro zavili in zakorakali v klanec. Ta se je
vlekel nekje do drugega km, nato pa v dolgi spust. Vas je bila že kar precej za
nami, ko se je v dolini vila železniška proga. Tu so tekači zavijali v dve
smeri. Tisti na 5 km so zavili levo proti cilju, ostali pa desno po neskončni
ravnini. (vsaj meni se je tako zdelo)Skoraj je bila res neskončna in ko je
kazalo, da je ne bo zmanjkalo, smo pričeli srečevati tekače. Se mi je kar
nasmejalo in z veseljem sem obkrožl malo manjši gozdič in že sem jo tudi jaz
ubiral nazaj.
Nazaj pa je šlo malce težje. Noge so bile že težke, zopet smo se
rahlo vzpenjali, za povrhu pa je še veter pritiskal v prsi. Edina olajšava je
bila, da si srečeval tekače in si mislil ; vi morate še v dolino in potem
nazaj. Še lažje je bilo, ko sem pretekel križišče v katerem so se razšle krajša
in daljša proga. Od tu naprej se je pričelo prehitevanje počasnejših na krajši
progi in ti je dalo malce energije. Tudi v vasi smo bili kaj kmalu, kar pomeni
blizu cilja. Tu je bilo treba zbrati še zadnje moči in kakor hitro se je dalo v
cilj.
Ko sem jaz prispel,
jih ni bio še ravno veliko. Prispel sem namreč kot 12. z časom 27:45. Kmalu je
bil v cilju tudi Edi in sicer kot 59. z časom 33:16. Tako je bilo zapisano na
rezultatih, ki so bili kaj kmalu objavljeni. Samo malce sva postala pri avtu,
popila nekaj pijače in zaužila nekaj sladkarij, da se povrne energija, pas o
bili. Na njih je še pisalo, da sem v skupini 2.,
Edi pa 3..
Tako je bilo treba
počakati še podelitev medalj. Ja saj
niso bile medalje in tudi pokali ne. Smo pa prejeli vsi enake skulpture, le po
barvi napisa so se razlikovale med sabo.
Potem pas va počakala še žrebanje nagrad. Vsak je namreč dobil listek za žrebanje,
lahko si pa še poljubno število listkov dokupil pred žrebanjem. Midva jih nisva
dokupila, vendar vseeno upala na dobitek. Meni je bilo čisto vse eno, Edi pa je
potihem upal na vstopnico za nogometno tekmo, ali pa televizor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar