11. Int. Mayr-Melnhof Stadtlauf

 Frohnleiten 29.06.2013


No tole je bilo pa ravno mesec dni nazaj. Takrat smo jamrali, da nam je vroče, pa šele sedaj vidimo, da je bil pravzaprav tisto hlad, kakor pripeka v teh dneh. Še dobro, da lahko lovimo senco in se hladimo tako in drugače.

Tisto sobotno popoldne se je trojica tekačev podala na pot proti sosednji Avstriji.Za spremembo tokrat nisva bila samo jaz in Doljak, ampak se nama je pridružil še Pušav Sebastjan. Športne torbe in obilica dobre volje, ter načrti za vikend, pa smo jo mahnili na pot.

Pot se je sicer vlekla, a smo jo nekako premagali  in kmalu prispeli v Frohnleiten, parkirali in se podali na sredo mesta, kjer se je vse dogajalo.  Predprijave so nam tokrat ušle, zato je bilo treba vse opraviti tam, pa malce globlje poseči v žep.  Za tek sva se prijavila samo dva, medtem ko je Puš ostal kot fotoreporter in navijač.  Tako sva z Doljakom poskakala v drese in jo mahnila na ogrevanje.
Kot ponavadi sva si ogledala delček proge, da vsaj malce veš kaj te čaka. No Doljaku tega nebi bilo treba, saj pozna že vsak kamen, ki je na poti, pa mora zato, da še meni pokaže kar se pač da.  Tako sva si ogledala klanec, ki pride kmalu za startom in pa klanec, ki pride malce pred ciljem. Ja sem rekel sami klanci, pa še dva kroga sta za preteči. To bo še kar zanimivo.
Potem pa sva se podala na start.  Blizu 250 nas je stalo sredi mesta in čakalo na znak za začetek, okoli nas pa ogromna množica navijačev. Je bilo kar prijetno vzdušje, a le do začetka.

 Že sam začetek je bil rahlo v klanec, kateri pa se je po kakih 100 metrih spremenil v spust. Tudi ta ni bil nevem kako dolg, saj je prišel na vrsto klanec, ki sva ga pogledala za ogrevanje. Kar nekaj precej strmega, potem pa levi zavoj in naprej naj bi bila ravnina. Pa ni bila. Klanec se je nadaljeval še naprej, res pa je da je bil malce bolj položen. Sta bila za nama že dva kilometra in več, ko smo se še vedno dvigovali, potem pa končno spust. Spustili smo se na hitro in strmo, nato pa zavili na sprehajalno stezo ob reki. Proti toku smo plavali  tekli kar kak kilometer, če ne več, nato pa zavili nazaj proti mestu. Še nekaj ravninskega dela ceste in "razgiban" del proti cilju.  Vse okoli polno ljudi, ki tako ali drugače spodbujajo prav vsakega tekača na celotni progi, tako da z užitkom tečeš proti cilju.

Samo tokrat ni bgilo zavoja v cilj, ampak ravno naprej v drugi krog. Me je kar malce stisnilo, ko sem zagledal zopet tisti klanec, ki ga kar ni konca.  Ampak ga je bilo, potem drugo naprej pa je bilo lažje. Kmalu je prišel tudi zavoj v cilj in 9,6 km je bilo za nami.

Ja saj ko si enkrat v cilju, pozabiš na vse in čakaš samo še na izid rezultatov. Čas je bil dober, samo koliko jih je iz katere skupine spredaj.  Pa jih je bilo kar nekaj.

Kralj Stanislav   čas 36:37   13. mesto in 4. v skupini
Doljak Edvard  čas  43:36    78. mesto in 3. v skupini

Bravo, kaj naj rečem drugega. Treba je počakati na podelitev, čeprav smo že v naprej vedeli, da ne bo ne pokalov ne medalj.  Malce smo posedali,

sem pa tja kaj popili in založili, ter čakali da pričnejo. To se pa nikoli ne mudi in vedno se zelo zavleče. In tudi tokrat se je, a vseeno smo dočakali.

Potem pa hitro v avto in naprej. Nas je že malce lovilo in treba je bilo pohiteti. Namreč pot nas je vodila še nekaj sto kilometrov dalje, kjer je bil naslednji dan še en tek. Tako nas je čakalo še nekaj ur vožnje in iskanje prenočišča. Slednjega smo nekako rezervirali, a se je izkazalo, da ne bo iz vsega nič. Vprašali smo še v bljižnjem penzjonu, pa so nam hoteli zaračunati 120 € in smo bili soglasni da je predrago. Tako smo se odpeljali kar na prizorišče naslednjega teka in si namestili posteljo vsak po svoje. Dva sta se namestila v avtu, jaz pa sem imel "komfort delux". Naspali smo se pa ravno tako, kot bi se za 120 €.

Štrbské pleso 4.

Štrbské pleso 24.06.2013

Zbudili smo se v megleno in oblačno jutro. Sem pa tja je še majčken deževalo. Med pripravljanjem zajtrka smo premlevali kaj in kako porabimo dan ali dva, ki sta nam še ostala.  Pogledovali smo za vremensko napovedjo, ki ni bila ravno obetavna, ampak vseeno smo se odločili obiskati še sosednjo Poljsko za en dan, potem pa pot pod noge in domov.

Naslednja urica je bila v znamenju prenašanja kovčkov, pakiranja v avto, ter odhod iz apartmaja.  Samo pomahali smo še v slovo in že smo bili na poti proti znanemu smučarskemu središču Zakopane na Poljskem.  Samo dve urici vožnje je do tam, pa če smo že tako blizu gremo pogledati.   Vseskozi smo se vozili mimo smučarskih središč in eno nam je prav posebej padlo v oko, zato se je bilo treba ustaviti. No tudi že nekaj vožnje je bilo za nami in prav pride postanek za kako pijačo in seveda za odtočit, če je komu sila. Kar nekaj zanimivih hišk je bilo za videti, zato smo se sprehodili gor in dol po ulici, nato pa v avto in naprej.

Kmalu smo bili čez mejo

in tudi kmalu v kraju kamor smo bili namenjeni.

Malce smo zakrožili po mestu, a nikjer ni bilo oznak, katere bi nas napotile proti skakalnici. Potem smo pa kar vprašali in čez tri križišča se je pred nami odprl pogled na skakalnico.

Parkiramo, zglihamo za parkirnino in se odpravimo proti velikanki. Dežek je narahlo rosil, vsake toliko pa se je tudi ulilo, zato je prav prišel dežnik, seveda kdor ga je imel.

Vstop je bil skozi vrata, mimo blagajne, kjer je bila kar gužva.  Dalo se je kupiti vožnji s sedežnico, ki te je popeljala prav do vrha zaletišča, če pa bi si ogledali samo spodnji del, pa je bil vstop prost. Nam ni bilo ravno do vožnje, pa še deževalo je na vsake toliko, zato smo se podali peš, kakor visoko se je le dalo. 

Z nekje sredine skakalnice je bil tudi lep razgled na mesto, ki je ležalo raztegnjeno po vznožju.

Malce smo imeli tudi sreče z vremenom, saj je pričelo deževati ravno ko smo se vrnili v dolino. Zakrožili smo še malce po ulici gor in dol, se ustavili na kaki stojnici, ki jih je bilo veliko vzdolž ulice, kupili kak spominek, obenem pa tudi vedrili.

Pa smo se naveličali in se počasi odpravili v avto in naprej. Hoteli smo zaviti v kakšen nakupovalni center, pa je padla odločitev, da to storimo ven iz mesta v kakem manjšem kraju. » Micko« tako napotim domov in speljemo. Toda pot do doma je bila predolga, zato je računala čisto počasi.  Medtem smo se vozili v približno smer in čakali na napotke. Med ogledovanjem mesta, smo opazili tudi mogočno cerkev novejše gradnje in vsi smo bili odločeni to pogledati. In bilo je kaj videti. Mogočna cerkev Marije Fatimske in Janeza Pavla II. Poleg nje je še manjša kapela in še kapelica. Verjetno je bila to najlepša cerkev kar smo jih v tistih dneh videli.

Ura se je že krepko obrnila v popoldan in čas je bil da jo mahnemo proti domu.  Spotoma smo še obiskali trgovino, ampak to že ko smo bili nazaj na Slovaškem in sedaj smo rabili le še prostor da si uredimo piknik plac.

 Že smo se ustavili in pričeli nositi iz avta, ko smo zagledali črne oblake in tudi kaka kaplja je že padla.  Pa smo pospravili nazaj in odbrzeli naprej. Seveda nas je lakota že vse po malem stiskala, primernega prostora pa nikjer.  Kar na enkrat pa zagledam hišico na samem, ki je kazala na zapuščeno. Zavil sem proti njej in lej ga zlomka odličen prostor, točno tak kot smo ga iskali.

Na hitro je bilo vse na mizi in že so se polnili naši želodčki. Smo se potem kar malce ulenili in bi zadremali, če se nebi vozili po zanimivih krajih.

Končno smo prispeli iz hribov, se ustavili na bencinski črpalki, da dobi še avto svoj del in seveda da kupimo vinjeto. No tokrat nismo pozabili nanjo, smo jo pa nalepili na napačno mesto. Pa komu mar. Če je bilo za gor uredu brez nje, bo tudi nazaj uredu, da jo le imamo. Zavili smo na avtocesto in pred nami je bilo le še veliko vožnje.

Seveda ni šlo brez postankov, brez menjave šoferjev, dremanja, brez policijskega nadzora in ne vem kaj še vse je bilo na poti.  Vem le to, da ko smo zavili proti našim krajem, je bilo že precej svetlo.  Ja domov smo prišli kar po dnevi in prav je tako, saj pravijo; da pošteni ljudje pridejo podnevi domov.