Zjutraj nas je prebudil dež, ki je pričel padati že ponoči. To jutro ni bilo ravno za sprehode, pa tudi za tek ni kazalo kaj prida. Povrhu vsega pa so bile noge težke še od prejšnjega dne. Toda pred nami je bila tretja in s tem zadnja etapa teka v Visokih tatrah. Tudi tokrat smo bili povabljeni na startno mesto vsi. Čeprav sva bila prijavljena samo jaz in Marko, so organizatorji bili nad nami tako navdušeni, da so povabili na tek prav vse.
Pa smo počasi pričeli lesti iz postelje drug za drugim. Vsi smo se ozirali v hribe, medtem ko smo pripravljali nekaj za pod zob. Morda pa sploh ne bo treba tečt in bo to tista skrivnost, za katero se ni hotelo povedati. Ali pa bomo malce zmočeni, pa se ne bo treba tuširati in še kar nekaj takega razmišljanja je bilo. Seveda smo poležavali do zadnje minute, potem pa vse na brzino, da pridemo na start.
Ko smo se peljali proti startu, je dež ponehal in sem pa tja se je malce pokazal tudi sonček.Kmalu smo bili na vrhu, parkirali na staro mesto, ter se odpravili na ogled rezultatov. Jaz sem zaostal za vodilnim le 15 sek, katere bo pa danes zelo težko nadomestiti. Sobotna polovička me je kar precej zdelala, tisti vodilni pa je tekel le 12 km. Se pravi, da ima kar malce prednosti v zalogi energije.
Vseeno smo se postavili na start in zopet zagrizli v tisti prvi kilometer klanca, ki smo ga pretekli že kar nekajkrat.
Nama z Markotom je bil poznan kar doberšen del proge, saj je bil prvi del isti kot sobotno podaljšanje iz 12 na 21. Ko smo opravili s klancem in dosegli smučišče, smo zavili desno po smučišču navzdol. Prejšnji dan sploh nisem videl, da smo prišli na smučišče na sredini, saj sem gledal samo proti vrhu. Tokrat pa sem ga spoznal še tisto malo, kar ga je bilo skritega. In tu so nas čakala presenečenja. Kar naenkrat je bil pred nami oster zavoj in že smo tekli proti kupu snega. Pa ni bil to kak majhen kupček, ampak prava gora, preko katere je bilo treba preteči. Strmi klanec, pa še po snegu navzgor tako, da je prišel pogon na vse štiri kar precej prav. Na vrhu gore nas je pričakal medved, potem pa po drugi strani navzdol in nadaljujemo v dolino. Kmalu sta stali pred nami dve skakalnici velikanki.
Kar malce grozen pogled proti vrhu, še bolj pa zato, ker so se tekači vzpenjali po doskočišču. Kmalu sem se tam mučil tudi jaz in vsa sreča, da ni bilo treba do vrha, ampak smo prej odvili nazaj v dolino.
Pa smo pritekli do jezera. Kar odahnil sem si, misleč, da nas čaka samo še cesta okoli jezera in v cilj. Pa ni bilo ravno tako. Čakal nas je še en zavoj in še en klanec, tokrat po isti poti, kot smo prišli.
V zadnjem delu sem le še s težavo premikal noge in komaj sem čakal da zakorakam v cilj. Tokrat je bil v cilju že Franci, ostali pa so pritekli kmalu za mano.V cilju so nas pričakala dekleta, ki so držala trak (saj ne vem, kako se temu reče) in vsak je svojega vzel s sabo.
Se je kar vsem poznalo, da je to že tretji zaporedni tekmovalni dan. Sicer pa sploh ni bilo toliko pomembno, važno, da smo vsi odtekli, kolikor je pač imel kateri še moči.
Ha, ha, ha, kmalu bi pozabil še na eno posebnost tega teka. Za to posebnost sva pa poskrbela kar dva iz naših vrst. Stane in Edvard sta se namreč spomnila, da v njuni športni torbi nekje v kotu čaka tudi "kiklca". Čisto prava kiklca in če je to poseben tek, naj bojo posebni tudi tekači. In sta bila - v kiklci.
Potem pa smo čakali na razglasitev rezultatov in podelitev. Najprej so podelili medalje za tretji tekmovalni dan. Tu smo bili zopet trije na stopničkah.
Kralj Stanislav in Franci Menič,
Doljak Edvard.
Pri podelitvi medalj so malce priredili vse skupaj. V naši skupini je zmagal Franci, jaz pa sem bil tretji, vendar je organizator to malce predrugačil. Ker Franci ni bil prijavljen v kombinacijo, ampak samo na 21 km, so pri podelitvi upoštevali, da se ga postavi na tretje mesto, izpred njega pa jaz in zmagovalec kombinacije, ki sva imela uradno prijavo. Vseeno je bilo zadovoljstvo odlično.
Sledila je še podelitev majic zmagovalcem kombinacije in polivanje s šampanjcem, potem pa je pričelo polivanje z neba. Pričelo je namreč deževati, zato smo se na hitro pobrali v dolino.
V stanovanju smo si pripravili manjši prigrizek in naredili plan za naprej. Kljub dežju, je treba nekam odrinit in ne ležat v stanovanju.
Kar nekaj zanimivosti je v okolici, ki bi se jih splačalo ogledati. Odločitev je padla za ogled cerkve z največjim lesenim oltarjem na svetu. In smo se odpeljali. Sledili smo "Micki", ter po kaki slabi uri vožnje prispeli v mesto. Malce smo se lovili glede obvozov in dežja, ki je lil kot bi iz škafa zlival, nekaj časa ždeli v avtu, potem pa se le podali proti cerkvici. "Micko" smo tačas že izklopili in ko smo prepeljali obzidje mesta, smo zagledali pročelje velike cerkve. Parkirali smo in stekli na vrata cerkve, ki pa so bila zaklenjena.
Malce smo ogledovali notranjost in tuhtali kaj in kako naprej. Pa je prišel skrbnik in nam odklenil vrata. Z veseljem smo vstopili in si ogledovali mogočno notranjost. Freska do freske, vitraž do vitraža in ni centimetra, da ni poslikan. V ospredju tudi mogočen oltar, za katerega pa smo se spraševali, ali je res v celoti lesen.
V tem je prišla še skrbnica in nam odklenila ter pokazala še kor in orgle, pa še nekaj stvari in smo se poslovili in odšli. Zapeljali smo se na drugi konec mesta in nazaj, da si malce razgledamo. Ob vračanju smo se odločili za ogled mestnega jedra, ki je v celoti obdan z obzidjem.
Nekaj deset metrov naprej od prejšnjega ogleda cerkve zagledamo še eno mogočno cerkev. Kaj pa če je to tista, v kateri je znameniti oltar?
Seveda smo spet parkirali in odšli na ogled. Cerkev je bila prava, vendar tudi pod ključem. Čez cesto je bila blagajna, kjer je bilo treba odšteti po dva evra in prišli so odpret. Povedali so, da je fotografiranje prepovedano in omejen čas ogleda. Pa saj ni bilo kaj videti. Cerkev kot miljon cerkva na svetu, nič posebnega, le oltar. In vsi se obrnemo proti oltarju. A lej ga zlomka, oltarja kar ni. Namesto oltarja je zavesa, na kateri je narisan oltar. Vprašamo, kaj je zdaj to in izvemo, da je oltar v prenovi in da bo tako še kako leto. Ha, pa imamo največji oltar, narisan.
Pa smo odšli z dolgim nosom po nakupih v trgovino. Medtem nam je zakrulilo po želocih in vprašali smo "Micko" po restavracijah. Pripeljala nas je nazaj na mesto, kjer smo bili že dvakrat in tam najdemo kar iščemo.
Ko smo se malce podprli, smo jo ucvrli naprej. Medtem je tudi prenehalo deževati in z ogledi smo nadaljevali. Najprej je bilo treba najti kaj si bomo ogledali. Pa smo zopet našli mesto, v katerem je bilo kar nekaj cerkva, (med njimi tudi največja lesena) grad in še nekaj zanimivosti. Ko smo prispeli v mesto, smo parkirali in se odpravili na ogled. Ogled pa je bil le od zunaj, saj je bila že pozna ura.
Privoščili smo si še sladico v slaščičarni enega (našega) Makedonca, ki je imel že lokal v Ptuju, pa ne vem še kje. Malce smo poklepetali, se posladkali in se odpravili na spanje in počitek za naslednji dan, ki pa ni bil športno obarvan, ampak samo turističen. Tudi o tem bom napisal še kakšen stavek, saj je bil precej zanimiv dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar