No tole je bilo pa ravno mesec dni nazaj. Takrat smo jamrali, da nam je vroče, pa šele sedaj vidimo, da je bil pravzaprav tisto hlad, kakor pripeka v teh dneh. Še dobro, da lahko lovimo senco in se hladimo tako in drugače.
Tisto sobotno popoldne se je trojica tekačev podala na pot proti sosednji Avstriji.Za spremembo tokrat nisva bila samo jaz in Doljak, ampak se nama je pridružil še Pušav Sebastjan. Športne torbe in obilica dobre volje, ter načrti za vikend, pa smo jo mahnili na pot.
Pot se je sicer vlekla, a smo jo nekako premagali in kmalu prispeli v Frohnleiten, parkirali in se podali na sredo mesta, kjer se je vse dogajalo. Predprijave so nam tokrat ušle, zato je bilo treba vse opraviti tam, pa malce globlje poseči v žep. Za tek sva se prijavila samo dva, medtem ko je Puš ostal kot fotoreporter in navijač. Tako sva z Doljakom poskakala v drese in jo mahnila na ogrevanje.
Kot ponavadi sva si ogledala delček proge, da vsaj malce veš kaj te čaka. No Doljaku tega nebi bilo treba, saj pozna že vsak kamen, ki je na poti, pa mora zato, da še meni pokaže kar se pač da. Tako sva si ogledala klanec, ki pride kmalu za startom in pa klanec, ki pride malce pred ciljem. Ja sem rekel sami klanci, pa še dva kroga sta za preteči. To bo še kar zanimivo.
Potem pa sva se podala na start. Blizu 250 nas je stalo sredi mesta in čakalo na znak za začetek, okoli nas pa ogromna množica navijačev. Je bilo kar prijetno vzdušje, a le do začetka.
Že sam začetek je bil rahlo v klanec, kateri pa se je po kakih 100 metrih spremenil v spust. Tudi ta ni bil nevem kako dolg, saj je prišel na vrsto klanec, ki sva ga pogledala za ogrevanje. Kar nekaj precej strmega, potem pa levi zavoj in naprej naj bi bila ravnina. Pa ni bila. Klanec se je nadaljeval še naprej, res pa je da je bil malce bolj položen. Sta bila za nama že dva kilometra in več, ko smo se še vedno dvigovali, potem pa končno spust. Spustili smo se na hitro in strmo, nato pa zavili na sprehajalno stezo ob reki. Proti toku smo
Samo tokrat ni bgilo zavoja v cilj, ampak ravno naprej v drugi krog. Me je kar malce stisnilo, ko sem zagledal zopet tisti klanec, ki ga kar ni konca. Ampak ga je bilo, potem drugo naprej pa je bilo lažje. Kmalu je prišel tudi zavoj v cilj in 9,6 km je bilo za nami.
Ja saj ko si enkrat v cilju, pozabiš na vse in čakaš samo še na izid rezultatov. Čas je bil dober, samo koliko jih je iz katere skupine spredaj. Pa jih je bilo kar nekaj.
Kralj Stanislav čas 36:37 13. mesto in 4. v skupini
Doljak Edvard čas 43:36 78. mesto in 3. v skupini
Bravo, kaj naj rečem drugega. Treba je počakati na podelitev, čeprav smo že v naprej vedeli, da ne bo ne pokalov ne medalj. Malce smo posedali,
sem pa tja kaj popili in založili, ter čakali da pričnejo. To se pa nikoli ne mudi in vedno se zelo zavleče. In tudi tokrat se je, a vseeno smo dočakali.
Potem pa hitro v avto in naprej. Nas je že malce lovilo in treba je bilo pohiteti. Namreč pot nas je vodila še nekaj sto kilometrov dalje, kjer je bil naslednji dan še en tek. Tako nas je čakalo še nekaj ur vožnje in iskanje prenočišča. Slednjega smo nekako rezervirali, a se je izkazalo, da ne bo iz vsega nič. Vprašali smo še v bljižnjem penzjonu, pa so nam hoteli zaračunati 120 € in smo bili soglasni da je predrago. Tako smo se odpeljali kar na prizorišče naslednjega teka in si namestili posteljo vsak po svoje. Dva sta se namestila v avtu, jaz pa sem imel "komfort delux". Naspali smo se pa ravno tako, kot bi se za 120 €.
Ni komentarjev:
Objavite komentar