Štrbské pleso 22. 6. 2013
Zbudili smo se v prijetno jutro. Eni malce prej, drugi pozneje in vsak je po svoje krojil prve jutranje minute. Saj skoraj ni kaj početi, pa poležavaš v postelji in čakaš, da se kazalci na uri pomaknejo naprej. Seveda so bili nekateri pridni in so si privoščili jutranji sprehod, medtem ko je večina poležavala.
Ampak tudi poležavanja je enkrat konec. Kazalci so se pridno pomikali in skobacali smo se izpod odej. Nekateri v kopalnico, drugi na zajtrk, tretji se je pripravljal torbo, ... In kmalu smo ugotovili, da smo skoraj že pozni, saj je treba še malce vožnje v breg.
V prijetnem vzdušju smo prispeli na mesto dogajanja, parkirali na že znano mesto, ter v tekaški opremi odkorakali proti startu. Seveda je bilo še toliko časa, da smo preverili rezultate, si ogledali potek proge in se malce ogreli za sam tek.
Kmalu so nas povabili na startno črto. Seveda so posebej poklicali vodilne v vsaki skupini etapnega teka. Tokrat nas je čakala druga etapa v dolžini 12 km, oziroma tiste, ki ne tekmujejo v etapi 21 km. Miro se je premislil že na samem začetku in se je prepisal na razdaljo 12 km. Zame je to več kot dovolj, je dejal, bi rad še živ prišel domov. In medtem ko sta Doljak in Franci modro tuhtala taktiko, sva z Maretom na glas načrtovala svojo za čimboljši rezultat v etapi in nato podaljšanje v 21 km.
Pa se je začelo. Prvi kilometer je bil popolnoma enak kot prejšnji večer in isto je štel za leteči gorski cilj. Potem se je pa začelo. Zavili smo namreč v drugo stran od prejšnje dirke. Tu pa ni bilo več ne ceste ne poti ne kaj podobnega, ampak običajna planinska steza, ki se je spuščala počasi navzdol. Spremljalo nas je kamenje, pa visoka trava, luknje in jarki, pa kar nekaj potočkov, ki so se razlivali po celotni stezi. Za tek bi lahko rekli vse prej kot primerno. A smo nekako napredovali proti dolini. Kmalu smo privijugali do dna in pot se je pričela dvigovati. Še nismo bili na polovici proge, morda nekje na tretini tistih dvanajstih kilometrov. V drugi tretjini je bila skoraj ista slika, le da smo tokrat tekli v breg. Kolikor smo se v prvem spustili, se je bilo treba tokrat dvigniti.
Pa smo nekako privijugali na makedamsko pot. Vsaj malce lažje je bilo za tek, čeprav je cesta vijugala gor in dol. Tudi ta tretji del se je vlekel tja v neskončnost. Tudi na uro je bilo pogledovati brez veze, saj nisi mogel primerjati časa z ničemer. Pa so se v daljavi prikazali objekti okoli cilja. Juhu, le še manjša klančina in dolina v cilj. Pa so nas sredi klanca obrnili. Pa ne kam stran od cilja, ampak proti cilju po stopnicah. Kar nekaj stopnic je bilo treba prestopiti in premagatio doberšen spust, nato pa še dve ulici in nekaj ostrih zavojev, pa je bilo konec etape 12-ih km.
Ampak ni bilo še konec vsega. Odločitev je bila še podaljšanje do 21. Vzamem malce vode, počijem za trenutek ali dva in gremo naprej. In zopet isti kilometer kot že dvakrat in potem zopet po svoje. Tokrat ni bilo nobenega zavoja, ampak ravno naprej v klanec, po katerem smo se vračali malce poprej. Seveda smo srečevali še tiste, ki so bili obrnjeni še proti cilju in med njimi so bili tudi naši fantje. Kmalu smo zavili ostro desno in se pričeli spuščati proti jezeru. Malce predno smo ga zagledali pa še en zavoj in potem se je začelo. Začelo se je tisto najhujše. Pričeli smo se vzpenjati proti smučišču. Kar precej strmine in dolžine, da smo dosegli smučišče, po katerem smo nadaljevali naprej proti vrhu. Na vrhu se je že kazala koča, a do nje nikakor priteči. Seveda če lahko rečemo temu tek. Pričakoval sem Francija za sabo in vsake toliko malce pogledal nazaj, a ga ni bilo nikjer. Nikjer pa tudi ni bilo koče na vrhu. Kar ne in ne priti na vrh.
Končno je bil dosežen. Pozdravila nas je peščica navijačev in tistih, ki so delili vodo, ter nas usmerili naprej v dolino. Tokrat bo lažje, sem si mislil in jo mahnem navzdol.
Pa ni bilo tudi tu nič kaj prijetno. Teklo se je po ogromnih skalah, na katerih je bila označena pot. Nekaj je bilo tudi kamnitih stopnic, pa zopet nekaj potokov in seveda planinska steza. Ampak se je vse srečno izšlo in kmalu sem bil na zadnjem delu 12-ih km. Čeprav je bila tu makedamska cesta, je bilo kar težko, saj so noge postale precej težke. Težko je šlo že v najmanjši klanec, katerega pa sploh ni bilo, ampak so bili vsi večji.
In samo še zadnji spust, tistih nekaj stopnic, par zavojev in proti cilju. A glej ga šmenta, pozdravi me znani glas, ki glasno navija in spodbuja. Prav slišim, da je tu Doljak in za drugim ovinkom Franci. Pa saj bi morala biti nekje na progi. Malce presenečen zakorakam v cilj, kjer izvem, da sem prispel kot četrti in da je v enaindvajsetico zakorakal poleg mene le še Marko. Tudi uredu. Če se ne počutiš ravno najbolje, je bolje, da se ne rineš nekam.
Kmalu za mano je bil v cilju seveda tudi Marko, ki je prispel kot 10.
Je bilo treba kar nekaj časa, da sva se zložila skupaj in tisto, da bi še kam odrinili na ogled je kaj kmalu bilo prečrtano. Počakali smo le še podelitev, kjer smo bili med dobitniki tudi mi, potem pa proti postelji.
Zmagovalci smo bili seveda vsi, medalje pa smo si pritekli:
Stane Kralj 1. mesto na 21 km,
Franci Menič 2. mesto na 12 km
in tretje mesto Doljak Edvard na 12 km.
Tako smo imeli vse tri
Sledilo je tudi žrebanje nagrad, kjer smo imeli tudi nekaj sreče, nato pa smo se vsi skupaj malce poveselili in nazdravili uspehu. Zadonela je harmonika in veselja, plesa in petja (če se lahko temu tako reče), je bilo precej.
Poleg piva, ki ga je bilo tudi tokrat v neomejenih količinah, smo probali tudi Štrbski čaj. Lahko si izbiral med 22, 32, 42, 52, 62 in 72 %. Jaz sem probal najšibkejšega in 52 %, pa je bil že kar prehud, kaj da bi probal še najhujšega.
Seveda je bilo v ceno všteto tudi nekaj okrepčila. Lahko si posegel po golažu ali perutninskem pečenem mesu z doplačilom. Velika večina je posegala po golažu in ko sem se jaz odpravil ponj, sem dobil pojasnilo, kakšen je. Doljak je rekel, da ga lahko opiše z lestvico nekako takole; "vroče", "pekoče", "žgoče", "golaž". Pa sem si mislil; mogoče je malce bolj šrf, pa bo že. Pa ni bilo, saj je rekel precej premalo. Bil je tako pekoč, da ga nisem pojedel niti desetino. Če bi zmazal vsega, bi gotovo bruhal ogenj kakor kak zmaj v pravljicah.
In naša tekaška pravljica se je končala za ta dan. Pred nami je bil le še premik do stanovanja in pred spanjem še kakšen prigrizek. Malce smo se sprehodili po okolici, opravili nakupe za naslednji dan ter si privoščili manjši prigrizek v bližnji restavraciji. Le to smo izbrali prav posebej. Lastnik je namreč znani biatlonec, katerega smo v lokalu tudi slučajno ujeli, se z njim pogovorili in na koncu dobili še vsak en avtogram. Seveda so nam tudi postregli z okusno hrano in dobro pijačo.
In tako smo se z polnimi želodci zvlekli v posteljo, da si naberemo moči za naslednjo etapo. Ta je bila še delno zavita v skrivnost. Vedeli smo le njeno dolžino 7 km in čas pričetka. Pa se pustimo presenetiti.
Ampak tudi poležavanja je enkrat konec. Kazalci so se pridno pomikali in skobacali smo se izpod odej. Nekateri v kopalnico, drugi na zajtrk, tretji se je pripravljal torbo, ... In kmalu smo ugotovili, da smo skoraj že pozni, saj je treba še malce vožnje v breg.
V prijetnem vzdušju smo prispeli na mesto dogajanja, parkirali na že znano mesto, ter v tekaški opremi odkorakali proti startu. Seveda je bilo še toliko časa, da smo preverili rezultate, si ogledali potek proge in se malce ogreli za sam tek.
Kmalu so nas povabili na startno črto. Seveda so posebej poklicali vodilne v vsaki skupini etapnega teka. Tokrat nas je čakala druga etapa v dolžini 12 km, oziroma tiste, ki ne tekmujejo v etapi 21 km. Miro se je premislil že na samem začetku in se je prepisal na razdaljo 12 km. Zame je to več kot dovolj, je dejal, bi rad še živ prišel domov. In medtem ko sta Doljak in Franci modro tuhtala taktiko, sva z Maretom na glas načrtovala svojo za čimboljši rezultat v etapi in nato podaljšanje v 21 km.
Pa se je začelo. Prvi kilometer je bil popolnoma enak kot prejšnji večer in isto je štel za leteči gorski cilj. Potem se je pa začelo. Zavili smo namreč v drugo stran od prejšnje dirke. Tu pa ni bilo več ne ceste ne poti ne kaj podobnega, ampak običajna planinska steza, ki se je spuščala počasi navzdol. Spremljalo nas je kamenje, pa visoka trava, luknje in jarki, pa kar nekaj potočkov, ki so se razlivali po celotni stezi. Za tek bi lahko rekli vse prej kot primerno. A smo nekako napredovali proti dolini. Kmalu smo privijugali do dna in pot se je pričela dvigovati. Še nismo bili na polovici proge, morda nekje na tretini tistih dvanajstih kilometrov. V drugi tretjini je bila skoraj ista slika, le da smo tokrat tekli v breg. Kolikor smo se v prvem spustili, se je bilo treba tokrat dvigniti.
Pa smo nekako privijugali na makedamsko pot. Vsaj malce lažje je bilo za tek, čeprav je cesta vijugala gor in dol. Tudi ta tretji del se je vlekel tja v neskončnost. Tudi na uro je bilo pogledovati brez veze, saj nisi mogel primerjati časa z ničemer. Pa so se v daljavi prikazali objekti okoli cilja. Juhu, le še manjša klančina in dolina v cilj. Pa so nas sredi klanca obrnili. Pa ne kam stran od cilja, ampak proti cilju po stopnicah. Kar nekaj stopnic je bilo treba prestopiti in premagatio doberšen spust, nato pa še dve ulici in nekaj ostrih zavojev, pa je bilo konec etape 12-ih km.
Ampak ni bilo še konec vsega. Odločitev je bila še podaljšanje do 21. Vzamem malce vode, počijem za trenutek ali dva in gremo naprej. In zopet isti kilometer kot že dvakrat in potem zopet po svoje. Tokrat ni bilo nobenega zavoja, ampak ravno naprej v klanec, po katerem smo se vračali malce poprej. Seveda smo srečevali še tiste, ki so bili obrnjeni še proti cilju in med njimi so bili tudi naši fantje. Kmalu smo zavili ostro desno in se pričeli spuščati proti jezeru. Malce predno smo ga zagledali pa še en zavoj in potem se je začelo. Začelo se je tisto najhujše. Pričeli smo se vzpenjati proti smučišču. Kar precej strmine in dolžine, da smo dosegli smučišče, po katerem smo nadaljevali naprej proti vrhu. Na vrhu se je že kazala koča, a do nje nikakor priteči. Seveda če lahko rečemo temu tek. Pričakoval sem Francija za sabo in vsake toliko malce pogledal nazaj, a ga ni bilo nikjer. Nikjer pa tudi ni bilo koče na vrhu. Kar ne in ne priti na vrh.
Končno je bil dosežen. Pozdravila nas je peščica navijačev in tistih, ki so delili vodo, ter nas usmerili naprej v dolino. Tokrat bo lažje, sem si mislil in jo mahnem navzdol.
Pa ni bilo tudi tu nič kaj prijetno. Teklo se je po ogromnih skalah, na katerih je bila označena pot. Nekaj je bilo tudi kamnitih stopnic, pa zopet nekaj potokov in seveda planinska steza. Ampak se je vse srečno izšlo in kmalu sem bil na zadnjem delu 12-ih km. Čeprav je bila tu makedamska cesta, je bilo kar težko, saj so noge postale precej težke. Težko je šlo že v najmanjši klanec, katerega pa sploh ni bilo, ampak so bili vsi večji.
In samo še zadnji spust, tistih nekaj stopnic, par zavojev in proti cilju. A glej ga šmenta, pozdravi me znani glas, ki glasno navija in spodbuja. Prav slišim, da je tu Doljak in za drugim ovinkom Franci. Pa saj bi morala biti nekje na progi. Malce presenečen zakorakam v cilj, kjer izvem, da sem prispel kot četrti in da je v enaindvajsetico zakorakal poleg mene le še Marko. Tudi uredu. Če se ne počutiš ravno najbolje, je bolje, da se ne rineš nekam.
Kmalu za mano je bil v cilju seveda tudi Marko, ki je prispel kot 10.
Je bilo treba kar nekaj časa, da sva se zložila skupaj in tisto, da bi še kam odrinili na ogled je kaj kmalu bilo prečrtano. Počakali smo le še podelitev, kjer smo bili med dobitniki tudi mi, potem pa proti postelji.
Zmagovalci smo bili seveda vsi, medalje pa smo si pritekli:
Stane Kralj 1. mesto na 21 km,
Franci Menič 2. mesto na 12 km
in tretje mesto Doljak Edvard na 12 km.
Tako smo imeli vse tri
Sledilo je tudi žrebanje nagrad, kjer smo imeli tudi nekaj sreče, nato pa smo se vsi skupaj malce poveselili in nazdravili uspehu. Zadonela je harmonika in veselja, plesa in petja (če se lahko temu tako reče), je bilo precej.
Poleg piva, ki ga je bilo tudi tokrat v neomejenih količinah, smo probali tudi Štrbski čaj. Lahko si izbiral med 22, 32, 42, 52, 62 in 72 %. Jaz sem probal najšibkejšega in 52 %, pa je bil že kar prehud, kaj da bi probal še najhujšega.
Seveda je bilo v ceno všteto tudi nekaj okrepčila. Lahko si posegel po golažu ali perutninskem pečenem mesu z doplačilom. Velika večina je posegala po golažu in ko sem se jaz odpravil ponj, sem dobil pojasnilo, kakšen je. Doljak je rekel, da ga lahko opiše z lestvico nekako takole; "vroče", "pekoče", "žgoče", "golaž". Pa sem si mislil; mogoče je malce bolj šrf, pa bo že. Pa ni bilo, saj je rekel precej premalo. Bil je tako pekoč, da ga nisem pojedel niti desetino. Če bi zmazal vsega, bi gotovo bruhal ogenj kakor kak zmaj v pravljicah.
In naša tekaška pravljica se je končala za ta dan. Pred nami je bil le še premik do stanovanja in pred spanjem še kakšen prigrizek. Malce smo se sprehodili po okolici, opravili nakupe za naslednji dan ter si privoščili manjši prigrizek v bližnji restavraciji. Le to smo izbrali prav posebej. Lastnik je namreč znani biatlonec, katerega smo v lokalu tudi slučajno ujeli, se z njim pogovorili in na koncu dobili še vsak en avtogram. Seveda so nam tudi postregli z okusno hrano in dobro pijačo.
In tako smo se z polnimi želodci zvlekli v posteljo, da si naberemo moči za naslednjo etapo. Ta je bila še delno zavita v skrivnost. Vedeli smo le njeno dolžino 7 km in čas pričetka. Pa se pustimo presenetiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar