Štrbské pleso 1.

Štrpské pleso 21.06.2013

Zakorakali smo v čas dopustov, ko vsak po svoje uživa in se sprošča tako ali drugače. Velika večina se jih odpravi na obalo toplega morja, nekateri ob bazen termalnega vrelca, pač vsak po svoje. Po svoje pa si vsako leto »privoščimo« tudi tekači združeni pod »Matick«. Seveda ni to kaka na hitro odtečena tekma, ampak vedno nekaj posebnega.

Za tokrat je po daljšem premlevanju in tehtanju kar nekaj mesecev padla odločitev za Slovaško. Tek je nekaj posebnega, na posebnem mestu in v državi, kjer nas večina še ni bila. Poseben tek je, ker se dogaja tri dni, v treh etapah, na treh progah. Seveda je vse skupaj na posebnem mestu v Visokih tatrah na nadmorski višini 1346 m. Poleg etapnih tekov so tokrat dodali še polmaraton, za tiste, ki bi malce več teka.

Za tekaški dopust se je odločilo pet tekačev. Stane, Franci, Marko, Mirko in Edvard, slednji trije pa so rajtali vzeti sabo še svoje boljše polovice. Seveda bi vse težko speljali brez naše »tajnice«, ki je pridno urejala vse potrebno. Najprej je bilo treba urediti prijavo za tek. Stane in Marko sta se odločila za etapni tek, ostali pa samo za 21 km. 

Seveda sem tudi jaz pomišljal na polovičko, vendar kako to speljati. Barbi je bila seveda vseskozi v stiku z organizatorjem in je zrihtala tudi to. Pa ne samo to, tudi še prvo etapo za vse. Tako smo imeli prijavo urejeno in je bilo treba urediti še nastanitev. Tudi to je Barbi odlično izpeljala, čeprav je prišlo do spremembe števila spremljevalk.

Dve sta namreč odpovedali zaradi službenih obveznosti.

Potem pa je prišla tista zgodnja ura, ko je bilo treba vzeti pot pod noge.  S kombijem sem zeloooooo zgodaj odrinil na pot in spotoma nabiral udeležence. Najprej Edvard, potem Mirko z Vido, 

pa Franci in na koncu še Marko.  Kombi smo dodobra zapolnili, predvsem s prtljago, še enkrat preverili, da imamo vse najnujnejše in odrinili na dolgo pot.  Prva postaja je bila pred vstopom na sosednje Avstrijsko. Na črpalki smo kupili vinjeto za sosedove avtoceste, popili jutranjo kavo, nato pa nadaljevali naprej.

Odrinili smo kar z vinjeto v žepu, a je že po nekaj sto metrih šofer opazil praznino na šipi in smo jo zalepili, še predno so nas ulovili organi. Sledil je malce večji postanek nekje na polovici poti, da smo potešili lakoto in zopet vožnja naprej.

Organizator nam je tudi poslal spisek krajev, na katerih potekajo cestna dela in se jih je dobro izogibati. Preverili smo pot naše »micke«, ki je te zastoje lepo obvozila in kmalu smo zavili proti hribom.

Pot se je počasi obračala navzgor, mimo manjših krajev in pozabili smo, da ne bo v hribih bencinskih črpalk, goriva v avtu pa je bilo bore malo. Smo se kar malce ustrašili, da bo zmanjkalo, pa smo pričeli iskati najbližje črpalke, a vse so bile v drugo smer kot smo bili namenjeni.

Končno smo jo le našli in to nekaj sto metrov od našega apartmaja, kamor smo se kmalu vselili.

Ko smo odložili nekaj stvari, je bilo treba poiskati še tekaško prireditev in se pripraviti na prvi nastop. Po kakih desetih kilometrih vijuganja v hrib je »micka«opozorila: "prihajate na cilj na desni". Kmalu smo bili na prijavnem mestu, kjer so nas že čakali.

Verjetno smo bili med zadnjimi, ki smo se udeležili nočnega teka prvi dan.  Kmalu smo bili vsi na red, opremljeni s številkami in vsemi napotki za tek.

Potem pa je šlo počasi zares. Za ogrevanje smo si ogledali delček poti, tuhtali taktiko in merili naklon. Vsi smo bili skoraj istega mnenja, da bo zelo težko vse skupaj. Pa prvi dan ravno ne. Kmalu so nas postavili za startno črto in že smo jo mahnili na pot. Prvi kilometer je bil strmo navzgor in je tudi štel za leteči gorski cilj. Tudi zavoljo tega, so se vsi (ali pa smo se vsi) zapodili s polno paro. Seveda je bil za marsikoga to prehiter začetek, tako kot za mene.  Po prvem kilometru sem bil že skoraj brez moči, kakor tudi Franci, ki sem ga ujel malce pod vrhom. Sledil je kratek in hiter spust, nato pa smo zavili okoli jezera.

 Ravninska krožna pot dolžine kaka dva kilometra, nato pa še spust do cilja.  Dobre tri kilometre se je nabralo vse skupaj, prav zato je bilo zelo hitro. Zelo težko je bilo držati tempo tekačev, vendar smo vsi odlično opravili z izzivom. Zadovoljni in dobro razpoloženi, češ saj ni tako hudo, smo čakali na rezultate. Le teh seveda ni bilo izobešenih, so pa pričeli s podelitvijo medalj.  Marko ima zelo močno skupino do 40 let in mu ni uspelo priti na stopničke, smo pa zato v naslednji imeli kar dva. Na drugo sem stopil jaz, na tretjo pa Franci Menič.  Tudi v naslednji smo bili na stopničkah. Sicer smo imeli dva predstavnika skupine, na tretjo je pritekel Doljak Edvard, medtem ko Šuštarju ni uspelo priteči stopničk.

Sledila je razprava in načrti za naslednji dan, medtem ko smo srkali brezalkoholno pivo in radler, ki ga je pripravil organizator brezplačno v neomejenih količinah. Pa saj več kot več se tudi ne da popit, pa tudi ura je bila že precej pozna, vsi pa utrujeni od vožnje in teka. Tako smo jo kar počasi ubrali proti apartmaju, kjer smo še nekaj pomalcali, skočili pod prho, nato pa sladko zaspali.