Štrbské pleso 4.

Štrbské pleso 24.06.2013

Zbudili smo se v megleno in oblačno jutro. Sem pa tja je še majčken deževalo. Med pripravljanjem zajtrka smo premlevali kaj in kako porabimo dan ali dva, ki sta nam še ostala.  Pogledovali smo za vremensko napovedjo, ki ni bila ravno obetavna, ampak vseeno smo se odločili obiskati še sosednjo Poljsko za en dan, potem pa pot pod noge in domov.

Naslednja urica je bila v znamenju prenašanja kovčkov, pakiranja v avto, ter odhod iz apartmaja.  Samo pomahali smo še v slovo in že smo bili na poti proti znanemu smučarskemu središču Zakopane na Poljskem.  Samo dve urici vožnje je do tam, pa če smo že tako blizu gremo pogledati.   Vseskozi smo se vozili mimo smučarskih središč in eno nam je prav posebej padlo v oko, zato se je bilo treba ustaviti. No tudi že nekaj vožnje je bilo za nami in prav pride postanek za kako pijačo in seveda za odtočit, če je komu sila. Kar nekaj zanimivih hišk je bilo za videti, zato smo se sprehodili gor in dol po ulici, nato pa v avto in naprej.

Kmalu smo bili čez mejo

in tudi kmalu v kraju kamor smo bili namenjeni.

Malce smo zakrožili po mestu, a nikjer ni bilo oznak, katere bi nas napotile proti skakalnici. Potem smo pa kar vprašali in čez tri križišča se je pred nami odprl pogled na skakalnico.

Parkiramo, zglihamo za parkirnino in se odpravimo proti velikanki. Dežek je narahlo rosil, vsake toliko pa se je tudi ulilo, zato je prav prišel dežnik, seveda kdor ga je imel.

Vstop je bil skozi vrata, mimo blagajne, kjer je bila kar gužva.  Dalo se je kupiti vožnji s sedežnico, ki te je popeljala prav do vrha zaletišča, če pa bi si ogledali samo spodnji del, pa je bil vstop prost. Nam ni bilo ravno do vožnje, pa še deževalo je na vsake toliko, zato smo se podali peš, kakor visoko se je le dalo. 

Z nekje sredine skakalnice je bil tudi lep razgled na mesto, ki je ležalo raztegnjeno po vznožju.

Malce smo imeli tudi sreče z vremenom, saj je pričelo deževati ravno ko smo se vrnili v dolino. Zakrožili smo še malce po ulici gor in dol, se ustavili na kaki stojnici, ki jih je bilo veliko vzdolž ulice, kupili kak spominek, obenem pa tudi vedrili.

Pa smo se naveličali in se počasi odpravili v avto in naprej. Hoteli smo zaviti v kakšen nakupovalni center, pa je padla odločitev, da to storimo ven iz mesta v kakem manjšem kraju. » Micko« tako napotim domov in speljemo. Toda pot do doma je bila predolga, zato je računala čisto počasi.  Medtem smo se vozili v približno smer in čakali na napotke. Med ogledovanjem mesta, smo opazili tudi mogočno cerkev novejše gradnje in vsi smo bili odločeni to pogledati. In bilo je kaj videti. Mogočna cerkev Marije Fatimske in Janeza Pavla II. Poleg nje je še manjša kapela in še kapelica. Verjetno je bila to najlepša cerkev kar smo jih v tistih dneh videli.

Ura se je že krepko obrnila v popoldan in čas je bil da jo mahnemo proti domu.  Spotoma smo še obiskali trgovino, ampak to že ko smo bili nazaj na Slovaškem in sedaj smo rabili le še prostor da si uredimo piknik plac.

 Že smo se ustavili in pričeli nositi iz avta, ko smo zagledali črne oblake in tudi kaka kaplja je že padla.  Pa smo pospravili nazaj in odbrzeli naprej. Seveda nas je lakota že vse po malem stiskala, primernega prostora pa nikjer.  Kar na enkrat pa zagledam hišico na samem, ki je kazala na zapuščeno. Zavil sem proti njej in lej ga zlomka odličen prostor, točno tak kot smo ga iskali.

Na hitro je bilo vse na mizi in že so se polnili naši želodčki. Smo se potem kar malce ulenili in bi zadremali, če se nebi vozili po zanimivih krajih.

Končno smo prispeli iz hribov, se ustavili na bencinski črpalki, da dobi še avto svoj del in seveda da kupimo vinjeto. No tokrat nismo pozabili nanjo, smo jo pa nalepili na napačno mesto. Pa komu mar. Če je bilo za gor uredu brez nje, bo tudi nazaj uredu, da jo le imamo. Zavili smo na avtocesto in pred nami je bilo le še veliko vožnje.

Seveda ni šlo brez postankov, brez menjave šoferjev, dremanja, brez policijskega nadzora in ne vem kaj še vse je bilo na poti.  Vem le to, da ko smo zavili proti našim krajem, je bilo že precej svetlo.  Ja domov smo prišli kar po dnevi in prav je tako, saj pravijo; da pošteni ljudje pridejo podnevi domov.