23. mali maraton državnosti

Celje 24.06.2014

Praznike se da proslavljati na več načinov in tekači jih v večini tekaško obarvamo. Tako vsako leto v celju na predvečer praznika pripravijo mali maraton državnosti. Ker tek šteje tudi za pokal Štajersko Koroških tekov, smo se na pot podali tudi Dolenčki.
Tokrat smo se na pot podali štirje, vendar eden samo kot navijač. Na pot smo se podali malce pozno, pa še vreme je nekaj nagajalo in smo v Celje prispeli v zadnjem trenutku. Še čisto na konec mesta se je bilo treba zgužvati in že smo bili pred športno dvorano na parkirišču.
Nekaj kapelj dežja nas je spremljalo, ko smo šli na prijavno mesto po številke, prijavljeni pa smo bili že vsi v predprijavi. Komaj je vreme zdržalo, da smo si nadeli športno opremo, za ogrevanje pa je že zmanjkalo časa.
Čakali smo na začetek teka, medtem pa so bile dežne kaplje vse gostejše, vendar je nekako zdržalo, brez večjih padavin. Začeli smo malce v klanec, malce vijugali po pločniku, nato pa levo in po glavni cesti preko hribčka.

Za nami je bil že prvi kilometer poti, ko smo zavili desno in mesto Celje je bilo že za nami. Tu se cesta nekoliko poravna, ko pritečemo v prvo vas.

Skozi vas Dobrava je  ravninsko, nato pa sledi nekaj klancev in nekaj spustov v smeri Runtole. Tečemo čisto blizu Šmartinskega jezera in malce pred vasico Lešje obrnemo nazaj. Ampak tudi nazaj ni bilo nič kaj prijetno. Klanci so pobrali svoj del moči, pa tudi za nazaj je bilo kar precej brega.

V začetku sem se malce preveč zagnal, pa me je to potem teplo v vsak klanec. Pa nisem bil samo jaz tisti revež, so bili nekateri še bolj. Doljaka je že na drugem kilometru zgrabil krč za nogo, pa je malce "raztegnil" mišico, jo zmasiral in nadaljeval. Seveda je malce ublažil, ni pa bilo dobro. Če bi mene tako, bi verjetno obrnil in zaključil z  tekom za tisti dan, on pa je seveda nadaljeval.

Kmalu smo pred sabo zagledali cilj, vendar so nekateri obrnili in še enkrat nazaj. Od nas treh ni nobeden tekel polmaraton, zato smo kmalu bili vsi v cilju. Ravno ko sem jaz prittekel skozi cilj, se je nekoliko bolj ulil dež, tako da je Edvard v zadnjem kilometru tekel že nekoliko premočen.

Potem pa je bilo treba čakati rezultate. To pa je trajalo nekoliko dalj časa, saj so polmaratonci prihajali v cilj, ko smo se mi na krajši že naveličali čakanja. Tudi malico smo že pospravili, pa na pivo smo šli, ampak nikakor ni bilo rezultatov. Pa smo jih dočakali!

7. Stanislav Kralj     41:41   2. 40-49
18. Marko Bučar     44:04   5. 20- 29
37. Edvard Doljak   52:59   4. 60-69

Takole smo nekako odtekli, počakali še na podelitev medalj, nato pa nazaj proti sončni Dolenski.Mudilo se nam ni nikamor, saj je bil pred nami prazničen dan, vendar ni nič kaj prijetno se tiščati pod nadstreškom, medtem ko zunaj kar precej pada dež. Se bomo pa naslednjič malce več zadržali, ko bo vreme malce lepše.

33. gozdni tek

Mislinja 15.06.2014

V poletni vročini smo se podali še na en tek. Sem mislil da bo vsaj v senci, glede na ime teka " gozdni tek", pa ni bilo ravno tako, saj ni nič kaj gozdni.

Trojica se je podala na pot iz Novega mesta, preko Kostanjevice (tam  sva pobrala tretjega tekača), Celja in Vitanja do Mislinje. Treba je bilo najti le še skakalnice in se osredotočiti na tek. Kar nekaj redarjev ki so usmerjali promet, kup tekačev, ki so se ogrevali, prihajali, ali pa tekli, pa organizatorji in lepo sončno vreme.

Čeprav je bilo še precej do starta, smo na hitro dvignili številke in se pripravili na tek. Pa sem se napotil na ogled proge. (ne vse, amak le delček) Nikjer ni bilo ne sluha ne duha o kakršnem koli gozdu. Pa sem povprašal domače tekače i so pojasnili, da se teče po cesti proti Rogli, obrneš in po isti cesti nazaj.  To pa ne bo ravno po gozdu sem pomislil in jo mahnil nazaj do avta, kjer sem zamenjal copate. Obute sem imel namreč tiste za tek po gozdnih stezah in podobnih terenih.

Kakor pri formuli menjava gum, potem pa smo že "leteli". Start malce v dolino, oster zavoj in cesta proti Rogli. Asfaltna površina z nekaj naklona, pa ne ravno veliko. ( proga me je spominjala na tek po Dolžanovi soteski) Vijugasta cesta, ki preide v makadam po dobrih dveh kilometrih, se za majčkeno poravna, nekaj časa poteka ob potočku, pa se prične zopet nekoliko bolj dvigat. Po dobrih petih kilometrih zagledaš obračališče, se splakneš z kozarcem vode in jo ubereš nazaj v dolino. Na celotni dolžini se ne dvigneš za 100 m višinsko, tako da nazaj komaj veš, da tečeš v dolino.

V začetku sem malce preveč pohitel in imel že pred tretjim km nekaj krize, pa sem jo na hitro premagal in po 4. km nekoliko pospešil. Kar nekaj je bilo prehitevanj in menjav ritma, pa še nekaj tekačev spredaj, ki bi jih želel prehiteti. (no želja je bila prehiteti vse             ha ha ha ha ) V resnici sem probal loviti le enega, ki sva v isti skupini. Bil je kakih 200 m pred mano, kar pa ni neulovljivo. Po vijugasti cesti ga nisem videl ves čas, ampak sem imel občutek da ga dohitevam. Med nama je bil še eden, katerega sem kmalu prehitel, vendar se nič približal konkurenci. Ja je tudi on pospešil svoj korak in postal neulovljiv v zadnjem kilometru. Sedaj sem le še bežal pred zasledovalci in po dobrih 41. min prispel v cilj. Kmalu sta prispela tudi Doljak in Bučar.

6. mesto   Stanislav Kralj        41:36  3. v skupini

19.mesto  Bučar Marko         44:57     4. v skupini

27. mesto Doljak Edvard       50:47    1. V skupini

Seveda sledi po teku še rastek in dva sta si za to početje izbrala kar smučarsko skakalnico. Ne vem koliko sta lahko tekla po doskočišču skakalnice, ampak sem skoraj siguren, da bi ju prehitela še kaka želva.:) ;)

Ampak vsak ve za sebe in jaz sem rajši malce podremal v avtu.
Sledila je malica z pivom, nato pa so že pričeli z delitvijo praktičnih nagrad. Tudi tokrat kot, po navadi je sreča mene obšla v velikem loku.

Potem pa še podelitev medalj, pri katerih je bil najbolj zanimiv en mali fante. Ves čas se je vozil z kolesom, vendar se takoj pripeljal do vsakega na stopnicah in mu čestital za uspeh. Tako je naredil vsaj tri kroge za vsako skupino. Pa je bilo takoj malce bolj živahno za konec. Seveda so nas povabili tudi za prihodnje leto in verjetno da bomo kar prišli.

13. tek po kraški učni poti

Semič 22.06.2014

Pa je za nami tudi eden od nekoliko bolj napornih vikendov. To je vikend v katerem se spopademo z dvema tekoma. Prvi je v petek v Radečah, nato pa še v nedeljo v Semič.  Pa nebi bilo vse tako naporno, če nebi bila vmes še sobota. Ta ni bila ravno tekaško obarvana, je pa bila žurersko, kar pa zna biti še bolj naporno.

Kljub prefeštani noči in prihodu domov v zgodnjih jutranjih urah, so me vrgli iz postelje in že smo se peljali proti Beli krajini. Da je mera polna, so na Gorjancih še avtomobilske dirke in s tem zapora ceste, pa je treba nekoliko daljšo pot ubrat in s tem mi je bil še nekoliko skrajšan spanec. Še sreča, da sem imel šoferja in sem lahko po poti nekoliko dremal.Pa nisem bil edini "zmatrani". Srečal sem še enega, ravno tako "Matickovega", pa se mi zdi da sem ga kar nekajkrat srečal tudi na fešti. Ja z Šuštarjem sva skupaj feštala in sedaj še tukaj na teku. Kakorkoli, nisva imela toliko energije kakor Bučarjev Gregor, ki je na tek prišel kar z biciklom.  No na tek ga je pripeljal v avtu, domov pa se je odpeljal po teku. Jaz nebi preživel takega podviga!

Dremanja pa je bilo konec v Semiču. Čeprav sem z težavo odkorakal od avta, je bilo iz minute v minuto v glavi bolj čisto. Treba je bilo še pogledati malce po progi, saj je tudi tukaj že drugo leto nekoliko spremenjena in ker me lani ni bilo, je zame to novo. Spremenjen je samo prvi kilometer, potem pa vse po starem naprej in nazaj, seveda razen zadnjega kilometra.

V lep sončen dan smo se zapodili po Kraški poti. Sprva nekaj deset metrov travnika, pa neke ozke poti, zavoji sem ter tja, do prvega kilometra, kjer smo priključili na stare poti. Še sreča, da je naprej nekaj doline, saj sem rabil nekaj lažjega, da sem se nekako sestavil. Na tretjem kilometru sem bil že čisto zbujen in tudi volje in energije se je našlo. Rahlo razgibana proga, brez pretiranih klancev in spustov, je več kot primerna za tek. Meni je to ena najlepših prog, pa sem jo morda zato še z toliko večjim veseljem ubiral proti cilju.

Ves čas sem čutil za sabo tekača, z katerim imava nekakšen interni dvoboj in potihem upal, da bom imel moči zdržati do konca. Oba sva nekako upala na izgubo moči pri drugemu in samo vprašanje časa je bilo kateri bo prej omagal. Pa sem zdržal do konca. Mogoče tudi zato, ker sem se lovil na začetku in pričel na polno teči šele v drugem, tretjem kilometru. Ampak to ni bilo več važno, ko smo bili v cilju.
Takole smo prihajali Maticki;

5. Bučar Gregor     32:29   3. v B

6. Stanislav Kralj     32:59   1. v E
9. Šimec Srečko     33:33    3. v E

21. Bučar Marko    35:54    5. v B
22. Mikolič Silvo    36:03     3. v G

38. Lukšič Andrej   37:24     5. v D
72. Šuštar Mirko    43:18     7. v I
75. Oražem Vesna  44:36    4. v C
85. Vidic Barbara  46:06      6. v B
98. Vidic Mojca    48:37     4. v D 

Takole bi lahko rekli da smo bili kar odlični vsi skupaj in vsak posebej. Odličen pa je bil tokrat tudi golaž. Za tek v Semiču je bilo namreč znano, da postrežejo z golažom, ki pa ni ravno najboljši. Še daleč od tega. Skoraj bi težko rekli da je golaž. In ko sem jaz že hotel bon za malico podariti nekomu drugemu, mi je pogled ujel nekaj drugačno obarvan golaž kot prejšnja leta. Pa smo ga probali. Bil je daleč najboljši, kar smo jih kdaj dobili na kakem teku. Tudi organizator je vedel za to, pa nas je spraševal za mnenja in se obenem opravičeval za nazaj. Z veseljem smo mu povedali da je to to in tudi kuharju sem čestital za vrhunski izdelek.
Vrhunski pa so na tej prireditvi tudi pokalčki, vendar le za tiste ki si jih prigarajo, ostali jih lahko gledajo le od daleč. In ko so slednje podelili in povrhu še nekaj praktičnih nagrad, smo jo ubrali domov na zasluženi počitek. Je treba nabrati moči za naprej.

Straški teki

Straža pri Novem mestu  08.06.2014

 Ufff, tole je pa že z takšno zamudu da je potrebno že kar malce razmisliti kako smo se imeli. No pa ne ravno preveč, saj vsak tek ostane nekako v spominu.
Verjetno je bil to eden od najbolj vročih tekaških dni v tej sezoni. V nedeljskem jutru, je bil sonček nasmejan že zgodaj, tekači ki smo se zbirali v straži pa ravno ne, saj v pretirani vročini ni ravno prijetno.  Pa se nas je vseeno zbralo kar precej.

 Kar 378 se nas je nabralo na tej prireditvi, čeprav je skoraj polovica otrok, kar pa je zelo spodbudno za teke v bodoče.
Dobra organizacija z znanin napovedovalcem Robertom Erjavcem, ter prijetna proga, ki je sedaj že drugo leto malce drugačna, je nekako slika tega teka. Tudi vročina je nekako že zaščitni znak na tem teku, bi lahko rekli. Pa saj je vendar poletje in je tako tudi prav.
 Ko je bilo vse na svojem mestu in tekači pripravljeni pa se je vse začelo.

Najprej so jo ubrali tisti na krajši progi, se pravi tisti ki so se odločili za en krog. Med njimi je bil tudi Matickov tekač in sicer Andrej Lukšič. Malce ga je pričela napadati bolezen,pa je izbral krajšo varjanto. V cilj je pritekel 9., njegov čas pa je bil  12:43.
Nato pa se je za startno črto postavilo 170 tekačev in tekačic, ter se pomerilo na najdalši razdalji.

Teklo se je dva velika kroga, tako kot lansko leto. Lani je bila proga spremenjena zaradi dežja, oziroma poplavljenega travnika, letos pa zaradi velike trave na travniku. Prvotno je bil tek predviden 14. dni prej, pa je trava že preveč zrasla.Če pošteno povem, mi takšna še bolj odgovarja. Nekoliko je krajša, pa po travniku je težko teči, ker je vse polno raznih lukenj. Tako jo mahnemo čez lesno deponijo na cesto za Hruševec, pa po asfaltu do konca naselja. Oster zavoj čez železniške tire, pa še en zavoj in ob reki Krki, potem pa na drug konec Straže. Tu je še en oster zavoj in že si na ciljni ravnini in mimo cilja naprej v drugi krog.

Vročina je bila kar precejšnja in nekateri so tarnali, da je bilo premalo vode. Ja mislim da je samo ena okrepčevalnica, na delu ko obrnemo nazaj, kar je res premalo za takšne razmere. Še jaz, ki navadno ne rabim vode na takšni razdalji, sem v vsakem krogu posegel po vodi, da se malce zmočim, kaj več pa ni bilo časa, saj sem imel precej konkurence tik za sabo. Vseeno sem jo na koncu kar dobro odnesel, kakor tudi večina naših tekačev in tekačic.

Takole smo prihajali v cilj;

Stanislav Kralj  32:21 2. v skupini



Srečko Šimec   32:49 4. v skupini

Gregor Bučar   33:14   3. v skupini

Marko Bučar    34:46  7. v skupini

Silvo Mikolič    36:03    5. v skupini

Vesna Oražem    41:51   4. v skupini

Šuštar Mirko   43:35   6. v skupini

Mojca Vidic    50:04   8. v skupini

 Seveda jih je bilo nekaj tudi še pred nami, nekaj za nami , pa precej nekje umes.

 Po teku je prilegla malica in nekaj osvežujočega, pri sami podelitvi pa smo pogrešali letos jagode. So nas malce razvadili prejšnja leta, tokrat jih pa kar ni bilo.  :(  :(  Pa nič zato! Drugo leto pridemo, pa tudi če bo brez jagod. 

10. Splavarjev tek v Radečah

Tudi letos smo šli v Radeče, čeprav so kar daleč in čeprav je tek v poznih večernih urah. Ampak trije krogi ob Savi so prijetna poletna ohladitev. No, to je daleč od resnice. Prvič, tek ni prijetna ohladitev, prej obratno. Drugič v Radečah ni bilo ne duha ne sluha o poletju.

V resnici smo imeli ogrevanje v avtu, ker se je pred startom tako nesramno ulil dež, da je bila to "prijetna" poletna ohladitev. K sreči je bilo vreme na naši strani in je tik pred startom dež ponehal ter celo pot ni zalival poletnih tekačev. Odlično!

Na koncu je sicer za podelitev medalj spet malo pokvaril načrte organizatorju, ampak tradicionalno malico (kuhana klobasa in krompirjeva solata - njam) smo imeli možnost pojesti pod streho.

Kaj naj rečem o teku? Res, da so Radeče relativno daleč od Novega mesta in da se prireditev zavleče pozno v noč, ampak tek je ravninski, ni v grozni vročini, za vodo je poskrbljeno, organizator pripravi veliko nagrad za udeležence, pa že prej omenjena malica je dobra. Najverjetneje pridemo naslednje leto spet. Hehe :)

Še en subjektivni zapis, preden pridem do klubskih rezultatov ... tek je v treh krogih in lani me je tik pred zaključkom drugega prehitel zmagovalec (ja, vem, ni, da bi se človek s tem hvalil). :) Letos sem si zadala cilj, da me ne prehiti. In sem v drugem krogu prišla do koruze in potem do ene ograje in potem že videla ciljni prostor, kjer je voda in si mislila, fino, letos me pa res ni prehitel. :) In v tistem me prehiti kolesar ... neeeeee, za njim pa seveda vodilni. Ah ... bo treba trenirat. Naslednje leto bom hitrejša! In me ne bo za 2,5 km prehitel zmagovalec. Upam. :)

Tako, zdaj pa še naši rezultati. Prvi trije Maticki so bili kar tesno skupaj. Klubske bitke se bijejo med našimi fanti. :)

6. Stanislav Kralj, 28.56, 1. v E

7. Srečko Šimec, 28.59, 2. v E
8. Gregor Bučar, 29.01, 4. v B
20. Silvo Mikolič, 31.27, 2. v G

31. Marko Bučar, 32.26, 9. v B
38. Andrej Lukšič, 33.38, 2. v D
83. Barbara Vidic, 40.13, 6. v B
95. Mojca Vidic, 42.32, 5. v D
99. Nina Škoberne, 44.19, 6. v A


Po pobiranju medalj smo se kar hitro odpravili proti domu. No, proti postanku na muškatu v Sevnici. Potem pa proti domu.

3. Trebanjski tek

Letošnji junij ni bil tisti pravi za delo tajnice. Tipkanje objav na blogu ni bilo glavno opravilo, ker je bilo drugih zadev preveč. Kljub vsemu se je našel še kakšen dan, da se je tudi ona pridružila pridnim Matickovim tekačem. En tak dan je bila sobota, 14. 6. 2014, ko smo tekli v Trebnjem.

Lani je bila proga za malenkost drugačna in veeeeliko bolj vroča. Letos nam je ubijalska vročina prizanesla in je bilo samo vroče, ne pa tudi grozno vroče. Saj se ne spomnim več prav dobro, ko je že tako dolgo nazaj, ampak se mi zdi, da sem pogrešala vodo. Saj ne, da je ni bilo, samo želela sem jo še kdaj prej, ko smo lezli po tistih hribih.

Ne bom preveč pisala, da se ne bom še kaj zmotila. Glede na to, da sem po lanski vročini rekla, da sploh ne bom več tekla v Trebnjem, sem kar zadovoljna, da sem letos vseeno šla in odtekla. Ostali Maticki bi verjetno povedali vsak po svoje, ampak nihče ni grozno zainteresiran za pisanje objav, tako da bom dodala samo svoja subjektivna opažanja. :)

In recimo lahko dodam predlog oziroma mnenje, da tisti zadnji vzpon do avtoceste (kjer te sicer k sreči čaka voda), res ni potreben in bi se lahko kar spodaj mimo gradu po ravnini odteklo do tam, kjer se od avtoceste spustimo v dolinico. Je že prej dovolj klancev, za tiste, ki jih imajo radi. In mene definitivno ni med njimi. :S

No, da ne bom preveč negativna in kritična, grem kar k rezultatom. Naši klubski uspehi se vrstijo takole:

7. Gregor Bučar, 34.07 - 4. v B

11. Stanislav Kralj, 35.13 - 4. v E

27. Silvo Mikolič, 37.52 - 3. v G

29. Marko Bučar, 38.06 - 11. v B

45. Andrej Lukšič, 40.54, 4. v D

70. Vesna Oražem, 46.00 - 4. v C

71. Mirko Šuštar, 46.05 - 5. v I

84. Barbara Vidic, 48.46 - 8. v B

101. Mojca Vidic, 51.54 - 3. v D

Kar 4 četrta mesta od 9 udeležb. Letos nam gre na tem področju še posebej dobro. Mislim, da od vseh gre najbolje kar Vesni, ker je tole njeno četrto mesto letos kar stalnica. Šment. :)