13. tek po kraški učni poti

Semič 22.06.2014

Pa je za nami tudi eden od nekoliko bolj napornih vikendov. To je vikend v katerem se spopademo z dvema tekoma. Prvi je v petek v Radečah, nato pa še v nedeljo v Semič.  Pa nebi bilo vse tako naporno, če nebi bila vmes še sobota. Ta ni bila ravno tekaško obarvana, je pa bila žurersko, kar pa zna biti še bolj naporno.

Kljub prefeštani noči in prihodu domov v zgodnjih jutranjih urah, so me vrgli iz postelje in že smo se peljali proti Beli krajini. Da je mera polna, so na Gorjancih še avtomobilske dirke in s tem zapora ceste, pa je treba nekoliko daljšo pot ubrat in s tem mi je bil še nekoliko skrajšan spanec. Še sreča, da sem imel šoferja in sem lahko po poti nekoliko dremal.Pa nisem bil edini "zmatrani". Srečal sem še enega, ravno tako "Matickovega", pa se mi zdi da sem ga kar nekajkrat srečal tudi na fešti. Ja z Šuštarjem sva skupaj feštala in sedaj še tukaj na teku. Kakorkoli, nisva imela toliko energije kakor Bučarjev Gregor, ki je na tek prišel kar z biciklom.  No na tek ga je pripeljal v avtu, domov pa se je odpeljal po teku. Jaz nebi preživel takega podviga!

Dremanja pa je bilo konec v Semiču. Čeprav sem z težavo odkorakal od avta, je bilo iz minute v minuto v glavi bolj čisto. Treba je bilo še pogledati malce po progi, saj je tudi tukaj že drugo leto nekoliko spremenjena in ker me lani ni bilo, je zame to novo. Spremenjen je samo prvi kilometer, potem pa vse po starem naprej in nazaj, seveda razen zadnjega kilometra.

V lep sončen dan smo se zapodili po Kraški poti. Sprva nekaj deset metrov travnika, pa neke ozke poti, zavoji sem ter tja, do prvega kilometra, kjer smo priključili na stare poti. Še sreča, da je naprej nekaj doline, saj sem rabil nekaj lažjega, da sem se nekako sestavil. Na tretjem kilometru sem bil že čisto zbujen in tudi volje in energije se je našlo. Rahlo razgibana proga, brez pretiranih klancev in spustov, je več kot primerna za tek. Meni je to ena najlepših prog, pa sem jo morda zato še z toliko večjim veseljem ubiral proti cilju.

Ves čas sem čutil za sabo tekača, z katerim imava nekakšen interni dvoboj in potihem upal, da bom imel moči zdržati do konca. Oba sva nekako upala na izgubo moči pri drugemu in samo vprašanje časa je bilo kateri bo prej omagal. Pa sem zdržal do konca. Mogoče tudi zato, ker sem se lovil na začetku in pričel na polno teči šele v drugem, tretjem kilometru. Ampak to ni bilo več važno, ko smo bili v cilju.
Takole smo prihajali Maticki;

5. Bučar Gregor     32:29   3. v B

6. Stanislav Kralj     32:59   1. v E
9. Šimec Srečko     33:33    3. v E

21. Bučar Marko    35:54    5. v B
22. Mikolič Silvo    36:03     3. v G

38. Lukšič Andrej   37:24     5. v D
72. Šuštar Mirko    43:18     7. v I
75. Oražem Vesna  44:36    4. v C
85. Vidic Barbara  46:06      6. v B
98. Vidic Mojca    48:37     4. v D 

Takole bi lahko rekli da smo bili kar odlični vsi skupaj in vsak posebej. Odličen pa je bil tokrat tudi golaž. Za tek v Semiču je bilo namreč znano, da postrežejo z golažom, ki pa ni ravno najboljši. Še daleč od tega. Skoraj bi težko rekli da je golaž. In ko sem jaz že hotel bon za malico podariti nekomu drugemu, mi je pogled ujel nekaj drugačno obarvan golaž kot prejšnja leta. Pa smo ga probali. Bil je daleč najboljši, kar smo jih kdaj dobili na kakem teku. Tudi organizator je vedel za to, pa nas je spraševal za mnenja in se obenem opravičeval za nazaj. Z veseljem smo mu povedali da je to to in tudi kuharju sem čestital za vrhunski izdelek.
Vrhunski pa so na tej prireditvi tudi pokalčki, vendar le za tiste ki si jih prigarajo, ostali jih lahko gledajo le od daleč. In ko so slednje podelili in povrhu še nekaj praktičnih nagrad, smo jo ubrali domov na zasluženi počitek. Je treba nabrati moči za naprej.