Draganić 08.11.2014
Glavni krivec za tek je g. Doljak Edvard, ki je dal pobudo društvu Marathon, da organizira prevoz za ta "lep tek". In tako se je začelo! Društvo je dalo razpis in pričelo zbirati prijave in jih tudi nabralo za mini bus. Jaz sem nekaj odlašal z prijavo, zaradi zdravstvenih razlogov in ostal zunaj, potem pa jih je kar nekaj odpovedalo v zadnjem hipu (verjetno so se ustrašili slabega vremena) in sem uletel še jaz.
Na avtobusno postajo nisem prišel ravno zgodaj, vendar vseeno med prvimi. Sem že razmišljal, da sem zgrešil čas odhoda, ko so se pričeli zbirati ostali tekači in naposled prihrumi še bus. Ukrcali smo se, pa nas je bilo le za polovico sedežev in od tega še trije, ki smo se priključili v zadnjem hipu. Kar velik upad, kar ni lahko tudi za organizatorje.
Potem pa smo odrinili. V Gotni vasi so počakala dva tekača in v Metliki smo pobrali še tri potnike, nato pa nadaljevali v smeri Ozlja in naprej za Draganić. Pobudnik teka je ostal doma, zaradi obveznosti, tako sem bil jaz edini, ki je poznal pot in kraj teka, pa so me določili za "vodiča".
Prijeten kraj v bližini Karlovca, kjer vojska organizira ravninski tek v dolžini 15 km. Prijave so bile kar skupinske in plačilo ravno tako, mi pa smo svoje obveznosti poravnali organizatorju. Tako smo imeli mi nekaj manj dela, ga je pa zato imel Aleš toliko več.
Lepo je bilo srečati nekatere tekače, z katerimi se nismo videli že kar dolgo časa. Jih je kar veliko takih, posebno pa sem bil vesel srečanja z Vladom Starešiničem in Nikico Vrabac.
Vlado je imel v zadnjem letu kar nekaj poškodb, katere še niso čisto mimo, pa je kar težko teči. Vseeno se je odločil preteči teh 15 km, to pa zato, ker so bili preminuli fantje katerim v spomin je tek iz njegove čete. Odločil se je, da ne glede na posledice, njim v čast in spomin odteče tek, v kolikor pa ne bo šlo, ga prehodi. Če bi imel težave in bi del proge prehodil, bi to trajalo kar precej časa, zato so njega izjemoma startali pol urice pred nami. In del njegovega začetka je imel spremstvo, saj je bil pravi čas ogrevanja za nas.
Tako je Vlado odšel svojim tempom, mi pa nazaj na košček kulturnega programa, pred samim tekom.
Pevski zbor je odpel himno in še nekaj pesmi, par besed o dogodku med vojno, pa nekaj o samem teku,..... Potem pa smo morali počasi tudi ostali za startno črto. Nabralo se nas je 85 tekačev in tekačic.
Počakati je bilo treba še na strel in potem vsak po svojih močeh.
Proga čisto ravninska razen nadvoza avtoceste na prvih 700 mestrih in pa skoraj v celoti makadamska cesta, (Makadam odličen. Na celotni dolžini samo nekaj luž, sicer pa raven kot da je betoniran.) razen prvega kilimetra asfalta. In ravno ta kilometer smo se vsi nekaj šparali, ali pa smo vsi čakali, kateri bo začel vleči naprej. In ko smo prečkali avtocesto in se pričeli spuščati na nivo, se je začelo. Nekaj tekačev je poskočilo kakor bi gorelo za petami, ostali smo jih lovili po svojih močeh. Kmalu smo si v večini ustvarili svoj tempo in jo šibali proti obratu. Mogoče sem jaz začel nekoliko prehitro, ali pa se še niso povrnile moči od ljubljanskih 42. Nekje do šestega kilometra sem uspel držati vodilnega tekača, potem pa sem opešal. Na obratu je bil že kar precej spredaj, jaz pa sem ostal zadaj na kupu z tremi tekači. Med osmim in devetim je šel že prvi mimo, potem pa sem pričakoval še vsaj enega. Aleš Lindič je bil čisto za petami in samo vprašanje časa je bilo, kje bo napadel. Pa ni in ni. Kilometri so bežali, on pa kar nekako na razdalji za mano. So tudi jemu pošle moči, ali pa samo noče naprej in čaka za zadnji kilometer. Kakorkoli že do zadnjega kilometra ga ni bilo mimo. Pa sem zabrundal sam zase; če me sedaj ni, mu tudi v zadnjem kilometru ne bom dal tega veselja. Pa sem še zadnje moči stresel na kup in ubežal v cilj.
Tako smo počasi vsi prečkali ciljno črto. Za razliko od ostalega dela proge, nas je tu čakala množica navijačev, sicer pa le nekaj redarjev ob progi.Tudi Vlado je pretekel celotno progo in to z kar solidnim časom.
Pa je za nami! Sedaj počakati le še uradne rezultate in podelitev medalj, oziroma pokalov. Za ta čas smo se zamotili z "močno" malico. Pripravili so odlični pasulj (bolje bi bilo reči fižolova juha), poleg pa še pivo, nekateri so si privoščili tudi dva.
In potem so prišli rezultati. V tem času je tudi prišla pošiljka dežja, tako da so malce zavlekli podelitev in je ušla ploha mimo. Potem pa pred kapelico in podelitev. Tu se je organizatorju malce zataknilo. Skoraj v vsaki skupini, je pomešal dobitnike in je potem bilo treba popravljati, menjati,....., a kljub vsemu je bila prireditev lepo izpeljana. Tudi medalj je šlo z našim avtobusom kar nekaj in pa tudi pokalček.
3. Stanislav Kralj 57:51
4. Aleš Lindič 58:17, 1. v M 20
11. Zdravko Kukman 1:02:27, 1. v M55
22. Štefan Jačmenjak 1:05:31,
24. Bešo Čamil 1:05:40
..............
.............
............
.............
............
In potem je prišel čas za slovo. Vkrcali smo se na avtobus in po drugi strani proti domu. Opravili smo še manjši postanek v Ozlju, da smo si privezali duše, saj je treba paziti, da se ne pregreje avtobus. Za rundo je stisnil kar "šef", za vzrok pa je bil nedavni rojstnodnevni dan. Se nismo nič branili, pa ko bi imel vsaj večkrat na leto kaj podobnega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar