19. Ljubljanski maraton

Ljubljana 26.10.2014

Za nami je tudi največja tekaška prireditev v Sloveniji.  Ljubljanski maraton je prireditev, za katero se pripravlja velika večina tekačev in potem tam postavlja svoje rekorde, zmage,….  Vsak pač po svoje in svojih močeh. Tudi jaz sem nekako postavil svoj »rekord«.

Za takšno prireditev se ne moreš odločiti čez noč, (čeprav se najde tudi nekaj takih) ampak je to plan in priprava skozi vse leto, ali vsaj nekaj mesecev. Že  samo prijavo je treba narediti kar precej pred samim tekom, če hočeš plačati nekaj manj, saj je v zadnjih dneh nastop mastno zaračunan.  In pri sami prijavi je treba izbrati nekatere odločitve, najpomembnejša pa je dolžina teka, ki ga nameravaš  opraviti. Ravno tu je mene letos nekoliko odneslo. 42 km! Kar precejšnja razdalja za prevoziti z avtom, ali kolesom, kaj šele preteči. Nekaj treningov sem si dejal, pa bom z lahkoto odtekel, brez postavitve kakršnih koli meja in ciljev.

Ljubljanski maraton se je vse bolj bližal, ko od mojih treningov ni bilo še čisto nič in ko je bil že čisto blizu, še vedno nič. Že sem počasi razmišljal o spremembi dolžine na polovičko. Časa za to odločitev je do samega starta, ali pa mogoče celo do pretečenega 20. km, ko lahko zaviješ v cilj, ali pa nadaljuješ.

V duhu tega razmišljanja, je bila tudi debata med vožnjo proti Ljubljani. Z mano v avtu so bili še trije: Barbara, Boštjan in Silvo, kateri pa so se odločili za polovičko.  Kmalu smo bili v centru prestolnice in takrat je že padla odločitev. 42 pa kakor bo, bo!

Pred tekom smo imeli še kup obveznosti. Jaz sem se moral še slikati za Revoz, kateri mi je plačal štartnino in oblekel v prikupno majico. Silvo je moral še po številko, ker se je v zadnjem dnevu odločil za tek, Boštjan se je tudi slikal za podjetje,….  V glavnem smo skakali sem in tja, vse dokler ni bilo treba v cone na startno mesto.

Barbara in Boštjan sta izbrala cono 6, ali 7, medtem ko sem jo jaz ubral v cono 3. Tam je pisalo; za tek okoli 4 ure. Nekje v tem času pa bom menda prečkal ciljno črto. Cone so se počasi polnile, napetost je naraščala in že so se iz cone 1 zapodili po ulicah Ljubljane.  Ne vem točno, ampak nekje med 5 in 7 minut kasneje, sem jaz prečkal startno črto.

Lepo počasi smo začeli, pa saj hitro se niti ne da v prvem kilometru, ker je precej gužva. Nekaj znanih obrazov v množici, sem pa tja kak poznan prehiti in te beza, da hitreje, malce klepeta in počasi gremo naprej. Po dveh, treh kilometrih smo se že toliko razvlekli, da se je dalo teči v svojem tempu.  Jaz sem ga mogoče zastavil majčkeno previsoko.  Sprva je sicer šlo lepo v ritmu in kilometri so bežali drug za drugim. Na vsakem merjenju sem imel približno enak čas. Tako je bilo za mano 5, pa 10, 15 in 20 km.  Polovičko sem obrnil v 1:30 in z istim tempom nadaljeval naprej.

Letos je prvič v Ljubljani  maraton v celoti v enem krogu in ni treba ponavljati še enkrat polovičke. Tako smo se podali naprej po novi trasi maratona. Sprva je še nekako šlo v ritmu, vendar le do 25. Kilometra. Tu se je že nekoliko poznalo pomanjkanje kilometrine.  Nekoliko sem zmanjšal tempo in nadaljeval naprej. Kilometri so se čedalje bolj vlekli  in vsaki je bil daljši in težji.  30 je še nekako prišel, medtem ko 35 ne in ne.

Še 7 km. To je še toliko kot en krajši tek v Dolenjskem pokalu, jaz pa se le z težavo še vlečem.  Kmalu po 35. Km me zgrabi krč v stegenski mišici. Ko že tako komaj premikam noge, še ta nadloga.  Pa sem malce ustavil, raztegnil mišice in počasi naprej. Nekaj malega sem hodil, pa spet počasi tekel, ustavil in zopet razteg, pa spet nekaj hoje,……  Že nisem vedel, ali naj grem naprej, ali jo kar mahnem po bližnjici do avta.

Pa sem se nekako privlekel do 40. km. Še dva sta do cilja. Tukaj pa menda ne bom odnehal, sem si zabrundal in nadaljeval.  Pa je nekako popustil tisti krč in spet sem lahko tekel v tistem prvem ritmu. Nekaj sem pogledoval na uro in izračunal, da lahko z nekaj truda pretečem pod 3:30. Pa dajmo probati. Stisnil sem še zadnje atome moči in jo ubiral proti cilju. Kar nekaj sem jih prehitel v teh zadnjih kilometrih in trud je bil poplačan. Ura se je ustavila na 3: 29:59.

Pa je za mano! Prvi moj uradni maratonski nastop.  Čeprav so me kilometri izmučili, z zadovoljstvom zapuščam ciljno prizorišče. Seveda so bili v cilju tudi ostali Maticki, ki so me nestrpno čakali, že polni energije za naprej.

Le z težavo sem premikal noge, saj so bile mišice kot zarjavele.  Po stopnicah podhoda ceste do sosednjega trga, koder je bila okrepčilna postaja, sem se komaj vlekel.  Okrepčilo je odleglo želodcu, za noge pa sem se podal na masažo.  Ekipa deklet je ravno zaključevala in le za rep sem ujel še zadnje usluge. Pa ni ravno bilo nekaj. Morda se jim ni več dalo, ali pa ni bilo znanja za ta posel. Jaz sem ravno tako odšepal naprej.  Pa me je kolega svetoval masaže pod OMV-jevim šotorom in sem se podal tja.  Tu pa je bila prava masaža. Dekletce je premečkalo mišice do zadnje pikice in od tam sem šel kot nov.  Niti sledi ni bilo več od kakršnih koli bolečin.  Hvala lepa, se priporočam še za naslednjič.

Plani so bili izpolnjeni in lahko smo se podali proti domu.  Tokrat smo se imeli kaj pogovarjati in vožnja proti domu ni bila nič kaj dolgočasna. Tudi nekaj planov za naprej smo že naredili, kako jih bomo uresničili pa še ne vem.

Za konec pa še nekaj rezultatov. Sicer ne vem koliko je bilo tekačev v naših barvah, pa bom naštel vsaj tiste, za katere vem. Ostali me lahko opomnijo in dopišem jih naknadno, posebej pa moram omeniti Puš Sebastjana, ki je dosegel vrhunski čas, absolutno 5. mesto in 3. mesto med Slovenci. Bravo!

Sebastjan Puš      1:13:00

Boštjan Zamida  1:34:42

Silvo Mikolič

Šuštar Mirko      1:52:38

Barbara Vidic    1:54:20

42 km

Srečko Šimec    3:11:57

Kralj Stanislav  3:29:59

Marko Bučar    3:39:02