4.Tek na Bevkov vrh

Še ena lepa sončna nedelja je bila, ko smo se podali na tek v Idrijski konec. 25.07. 2010 se je pisalo v koledarju, ko se nas je pet tekačev odpravilo proti Jaznam pri Cerknem. V lepem sončnem jutru, sva z Boštjanom prispela do Edija. Napokali smo se v njegov avto, pobrali še Petra in že smo se peljali proti Cerknem. Spotoma smo še pobrali Toneta na Viču in petorica se nas je pomikala proti cilju.

Naš cilj je bil Jazne pri Cerknem, kjer naj bi se odvijal 4. tek na Bevkov vrh. Že samo ime pove, da se teče v hrib in prav zanimivo je bilo poslušati kaj nas čaka v teh krajih. Čas je hitro tekel in že smo zavili iz glavne poti. Zavili smo v kar precejšnjo strmino in po ozki poti prispeli v Jazne. To je majhna vasica na brežini pod Bevkovim vrhom, ki nas je toplo sprejela. Sončen dan in oprano nebo, sta bila glavna krivca, da smo si najprej zazrli v daljavo. In je bilo kaj videti.Prekrasen razgled na vse strani in seveda prelepa pisana pokrajina.

Same lepote kamor ti seže pogled, vendar nismo prišli v te kraje samo gledat, zato smo se odpravili do prijavnega mesta. Ko smo stopali mimo hiš proti centru vasi, smo že lahko začutili, da tukaj vas živi z to prireditvijo. Praznično okrašena vas polna prijaznih in ustrežljivih ljudi, ki se trudijo po najboljših močeh. Postavljen oder za muziko in glavno ceremonijo, zraven stojnica z prikazom kleklanja, pa ponudba razno raznih dobrot in še bi lahko naštevali.

Ja je kar lepo priti v take kraje in če še srečaš prijazne poznane in nepoznane obraze tekačev, še toliko bolj.

Po prijavi in krajšemu klepetu, smo se odpravili nazaj do avta in skočili v tekaško odpravo, ter se napotili v dolino. In zakaj v dolino? Ker je bil start teka kak kilometer niže v dolini. Tja smo se odpravili seveda peš in obenem imeli še ogrevanje, ter ubili dve muhi na en mah, kot bi temu lahko rekli.
Kmalu po prihodu na startno črto je bil izveden tudi sam start in že smo se pognali v boj s časom in progo. Prva dva kilometra so bila že poznana, saj smo po progi prišli na start. Sprva nekaj metrov ravnine, nato pa smo zavili v klanec, ki se je nekako vlekel do cilja. Mislim da je bil prvi kilometer najtežji in strmina v tem delu največja. V tem delu sem delček poti že prehodil in sem si mislil, "če bo šlo tako naprej bom bolj teško prilezel na cilj" saj je bil vrh še daleč pred nami.

Nekoliko lažje je bilo, ko smo pretekli skozi vas, saj se je strmina nekoliko zmanjšala. Malce asfalta, pa nekaj makedama in seveda klanci, ki so bili tudi na vsake toliko strmi, vendar so bile strmine krajše. Nekako enakomerno dvigovanje proti cilju, vmes pa na določenih mestih pogled v daljavo, da bi se kar ustavil in občudoval lepoto narave. Je pa bilo tudi precej vroče, zato je okrepčilo na okrepčevalnici kar pasalo, potem pa urno naprej. Kar precej je bilo tudi navijačev ob sami progi in malce pod vrhom tudi muzikantje z harmoniko. So ravno Slakovo pod Poncami igrali in ni mi dalo, da nebi malce zapel z njimi. Je pred mano tekel en Italjan, pa se je kar nazaj obrnu, ker mu ni blo nič jasno, ali bom še kaj tekel, ali bom pel. Pa sem se odločil za tek in nadaljeval naprej proti cilju.

Kmalu je bilo za nami 6 km poti in 500 m višinske razlike. No tako kmalu tudi ne, saj sem porabil celih 35,35 min. Konec koncev pa to ni tako slab rezultat in sem bil kar zadovoljen. Bil pa sem tudi presenečen, seveda prijetno. Temu ni bil kriv rezultat, ampak organizator. Človek bi pričakoval v cilju kot takem daleč stran od prireditvenega prostora samo štarterja z uro in mogoče malce vode vse ostalo pa ko se vrneš v dolino. Tu ni bilo tako. Lično postavljen ciljni prostor vklučno z ozvočenjem in napovedovalcem, pa vsakovrstno sadje in peciva, ter seveda tudi voda. Tu se je tudi vrnilo številke in ob vrnitvi je vsak prejel še majico, da se je lahko preoblekel in vrnil v dolino v suhem oblačilu.

Presenečen pa sem bil tudi nad razgledom. To kar se je dalo videti iz tega hriba, se ne da opisati, to je treba samo videti. Najraje bi šel v dolino in se vrnil nazaj z fotoaparatom, ter posnel delček tega pogleda. Kamor si se obrnil je bilo lepše, pa še poznavalci krajev so povedali kaj vse se da videti. Jaz še našteti ne znam vsega, do koder je segel pogled.

Potem smo se počasi vrnili v dolino in to kar poprek po bližnici. Še par pogledov in prijeten klepet, pa že smo bili v dolini. Spet smo šli mimo kmetije, na kateri je bila okrepčevalnica in še vedno je bila odprta. To je bila prava okrepčevalnica, saj smo dobili pravo okrepčilo.Se splača pridet na tek že zaradi tega, ker nas oni tako lepo postrežejo,saj ne dobiš nikjer tako postrežbo za v dolino.Tu so nas postregli z kavo, pa sok, uno brez barve,al pa s tako temno barvo, spekli so super pecivo, slano, sladko. Bi najraje kar tam ostal.

Pa nismo! Smo šli kar v dolino, kjer nas je čakal golaž in pivo in seveda prijazni vaščani, ki so se trudili, da bi se počutili čim boljše. Nekateri so se zapeljali tudi z mini vprego, za kar se mi nismo odločili.
Počakali smo na rezultate ter podelitev medalj, čeprav mi nismo bili toliko pri vrhu, da bi posegali po njih. Najbolj od naših sva se približala z Boštjanom in to do 5. mesta, Doljak pa je zasedel 6. mesto.

Lepo je bilo, odlična organizacija in vse pohvale domačinom za ves trud, ki so ga vložili. Še se bomo vrnili, ko se leto obrne, če ne popreje.

Mi pa smo jo potem ubrali proti domu. Ker se ni nobenemu pretirano mudilo domov, smo jo ubrali preko Žiri in ob enem imeli še malce izleta.Ustavili smo se že kar blizu Ljubljane, (saj sploh ne vem več kje je to bilo) kjer je bil tudi prekrasen pogled na pokrajino. Koširjev Tone pozna vsako ped teh krajev pa nam je malce razložil, kam vse seže pogled.
In je bilo kaj videti, vsak pa je imel tudi kaj za povprašat in Tone je z veseljem pokazal in razložil.

Na nekaj krajev je kazal smerokaz, mi pa smo ubrali tisto, ki pelje domov.