Ko je ura odbila 11:00 pa smo dobili znak za pričetek
in počasi potonili v gozdu.
Pred nami je bilo 6 km vzpona in na koncu 200 m ravnine do cilja.Premagati je bilo potrebno 400 m višinske razlike po asfaltirani cesti, ki je v celoti speljana skozi gozd.Vmes so nas dvakrat postregli z vodo, seveda kdor je hotel.
Prvi so napis cilj ugledali po dobrih 25 min, jaz pa po dobrih 31 min.Čeprav je bil rezultat malce slabši kakor leto poprej, sem bil vseeno zadovoljen, cilj pa sem prestopil kot 35.Kmalu za mano je v cilj pritekel tudi drugi "Matick" Boštjan, ki je za pot porabil 33,20 min.
V cilju nas je čakalo okrepčilo in spominske medalje, ki smo jih vsi dobili in seveda razne debate, realizacije, vtisi,...
Nekateri so jih tudi slišali od žena, če so slabo tekli,
spet drugi so povedali "šefu" kar mu gre, ali bolje rečeno bivšemu šefu.
In potem je bilo potrebno priti nekako do avta v dolini. In smo jo ubrali peš v dolino. Na polovico poti, se nas je usmilil Mirko Lavrihov in nas odpeljal v dolino. In nato z avtom nazaj do koče na Bazi 20. Tu smo bili postreženi z malico in pijačo v prijetni družbi. Kmalu se nas je zbralo nekaj muzikantov in oglasila se je harmonika (smo si jo podajali iz rok v roke) in kitara, dokler ni prišel čas podelitve medalj.(slike "ansambla" nimam, mislim pa da je negdo slikal in če jo dobim jo prilepim pozneje)
Medalje seveda nisem dobil, sem pa dobil za "kremšnito", ki jo je častil Mirko, ker nas je lahko peljal v dolino.
In potem smo se kmalu odpravili v dolino, saj smo se napotili v Dolenjske toplice na bazen, katerega vstop so podarile terme vsem tekačem za ta dan. In zakaj nebi sprejeli ponujeno in se malce sprostili v vodi.Je bilo precej prijetno in zadržali smo se dokler nas niso nagnali iz vode, potem je bilo pa potrebno v službo oddelat nočno izmeno. Kar se mora ni teško!
Ni komentarjev:
Objavite komentar