5. cross Vrbovsko

Julij in Avgust sta meseca počitnic in dopustov, vendar le za tiste, ki to hočejo. V Primorskem tekaškem koledarju kar dva meseca nič, v Dolenjskem pa en mesec. Toda če je volja, se najde tek kje drugje. Doljak Edi pa je za takšne stvari pravi strup in zato v zadnjem času z njim kar precej "tavava" po svetu. (ne v temi)
Tako sva se tudi 31.07 napotila do sosednje Hrvaške, kjer pa se tudi ta čas vedno nekaj dogaja. V popoldašnjih urah, sva jo ubrala do Vinice, tam prestopila državno mejo in odbrzela naprej do mesteca Vrbovec. Tu naj bi se dogajala tekaška prireditev "5. cross utrka Jelenski jarak". Vzela sva si dovolj časa za pot in tja prispela kar precej zgodaj, vendar je bilo na prizorišču že vse polno dogajanja.

Pa ne samo zaradi teka, ampak so imeli tudi še drugih prireditev.

Misel, da takole po svetu ne bom poznal nobenega tekača, je precej zmotna. Je bilo kar nekaj znanih obrazov, tako iz Slovenije, kakor tudi iz Hrvaške, saj se tudi Hrvatov kar nekaj udeleži kakega teka v Sloveniji. Edi pa da ne govorim, menda pozna vse in vsakogar.Nismo se kaj dolgo obotavljali in že kmalu smo bili vsak v svojih barvah, ter pričeli z ogrevanjem. Za ogrevanje sem izbral kar prvi kilometer poti, da malce pogledam kaj nas čaka, potem pa kar hitro za črto.

Malce sem bil presenečen nad udeležbo, saj je bila presenetljivo majhna. Zbralo se nas je malce pod 50 tekačev, za kar je verjetno malce kriva tudi še ena tekaška prireditev za ta dan na Hrvaškem in sicer v Glini.

Še zadnji napotki in tek se je pričel.Prvih nekaj sto metrov, smo tekli v klanec in občutek sem imel, da smo malce počasni, zato sem malce pospešil proti vrhu. Tekli smo po glavni cesti in v prvem križišču zavili v levo ter se pričeli spuščati. Še predno je bil za nami prvi kilometer, smo zavili iz glavne ceste na makedamsko. Še vedno smo se spuščali in nekje na drugem kilometru prispeli do reke, kjer se je cesta zravnala.

Če sem na prvem kilometru bil prvi, so me na drugem že pričeli prehitevati. Tekli smo res po nekakšnem jarku, v katerem si je svojo strugo izklesala voda, poleg pa se je vijugala makedamska cesta. Nekaj razpadajočih objektov (vsaj takšni so bili videti), ter sem pa tja kak avtomobil ali sprehajalec. Kar mirno območje, ki ga je zmotilo sopihanje tekačev in udarjanje copat ob cesto.

Nekje na tretjem kilometru je bila postavljena okrepčevalnica z vodo, srknem požirek in naprej. Mimo mene je švignilo še nekaj tekačev in do obrata nekaj pred šestim kilometrom, še eden ali dva.

Sledil je obrat in sedaj si lahko videl tekače ki ti sledijo in koliko so za tabo. Kar nekaj zelo dobrih tekačev je bilo čisto za mano in vedel sem, da bojo slej ko prej tudi oni prehiteli. Kilometri kar nekako ne grejo in se mi je zdela cela večnost nazaj do okrepčevalnice. Od tu naprej, pa je misel bila le še na klanec, ki nas je čakal na koncu. Kmalu je bil za nami 10. km in tu se je pričel vzpon, ki je trajal skoraj do cilja.Klanec in ravnina, tako da lahko vidiš kar precej tekačev pred sabo in tudi za sabo. ko smo pritekli na glavno cesto je bilo za nami šele slaba polovica klanca, moči pa že čisto na koncu. Pred mano so bili tekači že daleč naprej, toda ko sem poškilil malce za sabo, tudi zadaj ni bilo nikogar, ki bi me še lahko prehitel. Pa sem si rekel, sedaj mi ni treba "tiščati" v ta klanec, zato sem malce popustil in pospešil na vrhu klanca.

Sedaj je bil le še en ovinek in spust do cilja.
In že sem bil v cilju. Ciljno črto sem prestopil kot deveti. Osmi sem bil v moški konkurenci, hitrejša pa je bila tudi ena ženska. Za dobrih 11 km sem porabil 46,46 min , kar je zadostovalo za 5 mesto v skupini.

V cilju nas je seveda čakalo sadje in voda, ter kup tekačev z katerimi si je potrebno deliti mnenja in vtise.

Doljak je v cilj pritekel kot 17. in si je z časom 52,57 pritekel zlato odličje v svoji skupini.

Seveda podelitev ni bila takoj, nanjo je bilo potrebno malce počakati. Do tedaj pa nas je zabavala domača glasbena skupina, želodčke pa je pridno polnil golaž in pivo.