Ker je bližina Novega mesta, so z lahkoto prišli na prireditev tudi navijači in popestrili vzdušje z navijanjem.
Z mano sta tako odšla sosedova Andrej in Irena, da ni bil dolg cajt že v avtu, čeprav ni daleč do Trebelnega. No mio smo sicer ubrali malce dalšo pot do tja in sicer smo naredili ovinek do Šmarjeških toplic. Ovinek smo naredili zato, da smo tam pobrali še enega, ki si je nadel "pomarančni" dres in odtekel "dirko". Ta tekač je Robert Turk in tekal je nekje naokrog, tako smo morali malce počakati na njegov prihod domov. Po prihodu, pa je bilo potrebno še malce počakati, da je zbral vse potrebno za tek in v tem času smo izvlekli iz avta harmoniko in že se je pesem razlegala po Topliški dolini.
Pa smo se odpravili proti "Avstriji".( tako rečemo domačini krajem okoli Trebelnega) Ubrali smo jo kar povprek skozi Žalovče, čeprav točne poti ni poznal prav noben od nas. V to da nobeden ne pozna poti smo potrdili v prvem gozdu, ko smo zgrešili smer in uničena gozdna pot se je končala z podrtim drevesom čez cesto. Potrebno se je bilo vrniti in ubrati drugo pot in tokrat smo zadeli pravo.
Prispeli smo na naš cilj, kjer pa je bilo kar precej živahno.
Ni bilo več veliko časa, zato smo pohiteli do prijavnega mesta, si nadeli številke in na ogrevanje.Fotoaparate smo pustili navijačem, da ujamejo kakšen trenutek našega teka, kar jim je seveda tudi uspelo.
Takole smo se čez nekaj deset minut zbrali za startno črto in se kmalu pognali po lovskih stečinah.
Pa ne vem koliko so bile lovske poti, saj je večina proge speljana po asfaltni poti. Prvi del je že takšen, sprva malce navzdol, nato pa v klanec do same vasi Trebeljno. Tu se zavije na makedamsko pot z kratkim spustom in se nadaljuje po travniški poti v klanec. Na vrhu klanca se prečka cesta in po rahlo razgibanem terenu skozi gozd. Na koncu gozda pričaka zopet asfaltna pot in pa klanec navzgor, do vasi Trebeljno nazaj. Pa ni še vsega konec, krog okoli vasi je potrebno še enkrat ponoviti, nato pa šele proti lovskemu domu, kjer je postavljen cilj.Tudi tu je zadnji del do cilja precej strm.
Sicer čez koruzo se ne vidi veliko, ali pa mogoče le, kaj pa vem!
Sami progi bi lahko na kratko rekli kar težka. Majhni in kratki spusti, klanci pa strmi in dolgi, vmes pa nekaj ravninskega dela. Za povrhu, pa je najtežje klance potrebno preteči dvakrat. To pa še ni vse. Da je bila mera polna, je še sonce imelo perecej moči, kljub temu, da se je teklo v večernih urah.
Pa dosti jamranja, saj vse skupaj ni tako hudo ko je enkrat za tabo in pa še samo 7 km je dolžina proge. (tokrat je tudi za nežnejši spol bila proga enako dolga, prejšnja leta jim je bilo prizanešeno za en krog)Prvi je z progo opravil v 23,42 min, jaz pa sem se privlekel za njemu po slabih 5 min, z časom 28:28 in 18. mestom v absolutni konkurenci. V moji skupini je to pomenilo 7. mesto. Kmalu za mano je prispel v cilj tudi Boštjan z časom 30:22 in za njemu še Robert, ki pa je dosegel čas 32:41.
Nato je sledilo okrepčilo tako in drugače, ter podelitev praktičnih nagrad in medalj, ter pokalov najboljšim. Za vse pa je bil golaž in piva (za nekatere je bila dobra tudi voda) in pa zabava z domačim ansamblom, ki se je zavlekla pozno v noč. Vsak se je lahko preizkusil tudi s srečo na srečolovu in največji srečnež (ali pa tudi ne) je moral domov odvleči srnjaka, ki so ga uplenili domači lovci.
Ni komentarjev:
Objavite komentar