Polumaraton Topusko 2010

14. 08. 2010 je bilo potrebno zlesti iz postelje, ko je še večina sladko spala. Tudi jaz bi potegnil še kako urico, a smo bili dogovorjeni za tek na sosednje Hrvaško, točneje za tek v termah Topusko. Nevem zakaj ga Hrvati imenujejo polumaraton, čeprav je polmaraton dolg 21 km, njihov pa samo 17 km. Pa pustimo to, jaz sem moral vseeno zgodaj ustat.

Pa ne samo jaz. Tudi Boštjan in Mirko sta bila ista reveža, zraven pa je šla še Mirkova žena Vida. Ga že ne pusti samega nikamor, saj ona že ve zakaj. Mirkota in Vido je Boštjan pobral v Novem mestu in skupaj so prispeli do mene. Ker sem bil jaz šele na polovico pripravljen, je Boštjan skuhal kavo, jaz pa sem postregel z "antigripinom". Ker smo bili že bolj pozni , smo na hitro popili in že smo se peljali proti Metliki, kjer smo prestopili državno mejo. Jaz sem malce dremal, medtem ko je Boštjan šofiral in kaj kmalu se je pred nami pojavilo mesto Topusko.

Parkiramo pred termalno rivjero in se prijavimo za tek. Prijavnine ni bilo potrebno plačati, saj je bia udeležba brezplačna, pa še darilno vrečko je vsak dobil. Sprva sem mislil, da so v vrečki le reklame, pa niso bile. Vsak je dobil spominsko majico, pa nekakšne napitke, ter bon za malico in pijačo. Ja kar veliko stvari za nič denarja, pa še kopanje v bazenih je bilo ta dan brezplačno. Ja ne vem zakaj ni pri nas tako ugodno.

Ker je bilo še nekaj časa, smo si najprej ogledali kakšne bazene imajo. Našteli smo 4 velike bazene, med katerimi je tudi tekmovalni, za katerim je tribuna za navijače. Najde se pa tudi nekaj toboganov, ter precej zabavnega dela na suhem. Kar velika in urejena površina, a nismo prišli na ogled, zato smo kaj kmalu pričeli z ogrevanjem.

Pa je napočil čas, ko smo vsi napeti in ogreti stali za črto. Še sterel in že smo zapuščali travni del kopališča in prečkali parkirni prostor. Ko smo prispeli na cesto smo zavili desno in vsak s svojim tempom šteli kilometre.Ker nisem poznal proge in s tem težavnosti le te, sem prve kilometre ubiral malce počasneje, kakor navadno pričnem tek, pa še 17 km je dolžina poti.

Prva dva kilometra sta ravninska, polna raznoraznih prehitevanj, nakar sledi slab kilometer klanca. Kar precejšnja strmina, ki jo kar noče zmanjkati in ko jo zmanjka se vse postavi na glavo. Pa ne dobesedno, klanec se spremeni v dolino, čeprav ne tako strmo kakor se dviguje. Pri spustu, se je bilo mogoče ogledati čebelnjake. Jih je bilo kar precej in razne vrste ter oblike, najbolj zanimivi so bili tisti s slamo kriti.

Kmalu se je cesta bolj ali manj zravnala in lahko bi rekli malce razgibano. Vijugala je skozi vasi, sem ter tja je sledil kak večji zavoj, vmes je bil tudi še en vzpon, toda čisto kratek in že smo pritekli nazaj v območje term. Pa nismo še zavili proti cilju, pot se je obrnila v drugo smer in naredili smo še en krog skozi mesto. Do term smo pritekli iz druge strani in jih nekako obtekli , ter končno prispeli na cesto ob parkirišču, kjer smo pričeli tek. Takoj za ovinkom je bila oznaka osmega kilometra, kar je pomenilo, da bo potrebno še enkrat zakrožiti.

In smo samo nadaljevali, tokrat po že znani poti. Utrujenost je že bila prisotna in noge so bile vse težje. Sem razmišljal, če bi v klanec morda kar hodil kak meter. Pa je kar nekako šlo in sem si na vrhu rekel, sedaj sem iz hudega ven ter nadaljeval . Malce sem upočasnil svoj ritem, zato so me začeli prehitevati. Pa sem se enemu "nalimal" na hrbet in ga držal kar precej časa. Predno sem premagal tisti manši klanec, sem si vzel vodo na okrepčevalnici, pa malce zaostal za "zajcem". Je pridobil tolikšno prednost, da ga nisem mogel več uloviti in sem spet tekel po svoje. Kmalu je sledil zavoj proti kopališču, kar je pomenilo zadnja dva kilometra. Sem si rekel "sedaj pa ne spustim nobenega več pred sabo", pa sta mi še vseeno dva pobegnila.

Še zadnje križišče, še zadnji zavoj, čez parkirišče in po zelenici v cilj. Krasen občutek, ko takole pritečeš v cilj, ustaviš uro in ne občutiš pretirane izčrpanosti. Bi še lahko tekel kake dva, tri kilometre, pa ni bilo potrebno. V cilj sem pritekel kot 32.,ura pa se je ustavila pri 1:04:35. Kmalu je bil v cilju tudi Boštjan in sicer kot 60. in
Prost vstop za kopanje nismo izkoristili, smo pa unovčili bone za hrano in pijačo. Pa jih niti nebi rabili, saj je bilo hrane in pijače kolikor je hotel kateri. Med pijačo se je našlo tudi pivo in tudi tega je bilo v neomejenih količinah, vendar smo si privoščili samo vsak po enega.
Medtem je stekla tudi podelitev medalj, med katerimi nismo bili in sledilo je le še slovo in pot proti domu. Zadovoljni, veseli in navdušeni smo se vračali proti domu in sklenili smo, da se naslednje leto zopet vrnemo.