13. Obkolpski tek

3.10.2010

Po dolgem času zopet lepo vreme in v zgodnjih urah nedelje se nekako odpravljamo na bregove reke Kolpe, kjer naj bi od 10. ure dalje skupaj z Kolpo pretekli 14 km.

Start teka je v Gornjih Žagah, cilj pa v Dolu in moram reči, da sem prvič obiskal te kraje, zato niti nisem vedel v katero smer naj jo mahnem. Vedno smo se pogovarjali o teku v Kostelu in oznak za ta kraj se spomnim iz smeri Kočevje -Delnice. Verjetno bi jo ubral v to smer, če me nebi zjutraj poklical Miro Šuštar, da se dobimo na Prepihu in da nadaljujemo skupaj. Z mano je bil še Miha in ravno sva natočila gorivo in nakupila par stvari za na pot, nato pa čajčkala v bližnjem lokalu. Preveril sem pot na garminu in lej ga vraga pot je pokazal čez gorjance. Pa sva obrnila nazaj, počakala na Prepihu Mirota in Vido in že smo skupaj nadaljevali pot proti Beli krajini.

Kmalu so bili za nami Vahta, pa Semič, Črnomelj in Stari trg. Tu pa se je pred nami odprla dolina ob reki Kolpi. Ja bolje rečeno jarek, ki ga je zdolbla reka med svojim potovanjem, saj globoko ob vznožju hribov ni prostora za drugo, kakor za Kolpo in cesto ki se vije ob njej. No in po tej cesti smo kmalu zapeljali tudi mi. V Dolu, kjer je bil cilj našega teka je bilo vse mirno, kako tudi ne saj so bili vsi na startu 14 km naprej.

In tudi mi smo se odpeljali naprej. Srečali smo skupino "maratoncev", ki so tekli tudi v nasprotno smer. Parkirali so namreč na cilju in na start odtekli, ker trenirajo za maraton v Grčiji. Lahko bi tudi jaz na ta način treniral za Amsterdam, a sem si omislil lažjo varjanto in si dobil šoferja za prevoz, kar je precej lažje. (Miha je bil glavni šofer)Pa smo prispeli v kraj

kjer je bilo veliko bolj živahno. Tu je bila zbrana že skoraj vsa druščina od 115 tekačev, kolikor se nas je podalo napot. Miha je počakal toliko, da smo se zapisali in skočila z Mirotom v tekaško odpravo, nato pa je odbrzel na cilj. Mi pa na ogrevanje, saj do pričetka ni bilo več veliko časa. Pa ni bilo tisto pravo ogrevanje. Obšla me je neka čudna slabost in v trebuhu ni bilo ravno vse kot bi moralo biti. Sem že razmišljal, da se nebi postavil na startno črto,a se je stanje malce poboljšalo in sem šel.

Tek je sicer lahek, povsem ravninski in v celoti poteka po asfaltni cesti tik ob reki Kolpi.Na čase se zdijo tiste dolge ravnine malce dolgočasne, a ni prehudo. No če odmislimo dolžino 14 km je čisto uredu. Pa lahko bi bilo še huje, saj je včasih bil precej dalši in to kar 24 km.(nisem ravno prepričan, a če me spomin ne vara je to to)
Ja za mene pa ni bil ravno lahek. Nekje na tretjem kilometru, se je zopet pojavila slabost, tako da sem že tako počasen tempo še malce zmanjšal. Privlekel sem se nekje do šestega kilometra, ali mogoče malce dalj do polovice, ko se mi pripeti še ena nevšečnost. Iz nosu mi je namreč pričela kapljati kri. Še sreča, da sem s sabo imel nekaj robčkov in sem si lahko obrisal. Nekaj časa sem hodil, da je kri ponehala, nato pa sem spet počasi nadaljeval.
Ja ampak res počasi, se mi je zdela cela večnost, cilja pa od nikoder. Končno se je slišal napovedovalec v cilju, potem mora biti tudi cilj v bližini. Probal sem vsaj zadnje metre malce hitreje pa tudi to ni šlo in le z težavo sem se privlekel skozi cilj.
Potem se nisem kaj dosti zadrževal, niti nisem vedel če bi popil vodo ali ne. Sem samo odšel do avta in se spravil k počitku in tudi podelitev medalj spremljal kar iz ležečega položaja. Še dobro, da sem imel sabo šoferja in sem lahko dremal po poti domov, ki pa je bila precej krajša kakor je navadno, saj se nismo nikjer nič zadržali, ampak smo odpeljali naravnost domov. Doma pa v posteljo za nekaj dni, da bo moči za naslednje dni.