3.utrka "Kralja Petra Svačića"

Vojnić 09/10/2010

V soboto pa se nas je k sosedovim podalo kar malce več. Marathon klub iz Novega mesta, je namreč organiziral odhod na sosednjo Hrvaško kar z avtobusom. Prijave so zbirali že kak teden poprej in opravili predprijavo.

Tako smo se zbrali pred planetom Tuš v Novem mestu, pred sedmo zjutraj, kjer nas je čakal mini bus. Toliko se nas ni nabralo, da bi poplnili vse sedeže, a če bi prišli vsi prijavljeni, bi ga skoraj zapolnili. Počasi smo se pomikali proti državni meji, vmes pobrali še nekaj potnikov in že smo bili na Hrvaškem. Na carini ni bilo nič posebnega, kljub temu da štrajkajo državni uslužbenci, so samo potne liste pogledali in lahko smo nadaljevali.

V Vojnić smo prispeli ravno dovolj zgodaj, dvignili startne številke in se pripravili na tek. Zadnji del ni bil ravno lahek, saj je bilo kar precej mrzlo, tako da so bila še topla oblačila malo, kaj šele tekaška oprava.Me je kar malce streslo, ko sem gledal nekatere v kratki opravi. Jaz sem oblekel dolge hlače, pa tudi če bi mi bilo malce vroče med samim tekom.

Na startu se nas je zbralo slabih 100 tekačev od tega polovica iz Slovenije, nekaj Madžarov, nekaj Bosancev, ostalo so bili domačini. Start teka je bil pred lesno tovarno, kako tudi ne, saj so organizatorji teka gozdarji, poimenovali pa so ga po zadnjem nihovem Kralju Petru Svačiću. Tu se nismo kaj dosti zadrževali. Kratek nagovor organizatorja in že smo se pognali po progi. Sama proga nič kaj posebnega. Po nekaj metrih smo zavili na glavno cesto in po njej ravno do konca naše poti na Muljavi. No ni bilo ravno naravnost, saj je bilo nekaj ovinkov vmes in pa vse skozi malce navzgor. Kar dolgočasno za tek, ko je vseskozi enaka proga in tudi nič se ne dogaja. Kakor smo se razporedili v prvem kilometru, tako smo prispeli v cilj. (vsaj spredaj je bilo tako) Nobenega prehitevanja, samo razdalja med tekači se je spreminjala.

Kmalu je bilo za nami 9 km in ostal je le še zadnji ovinek. Tu so bili že naši navijači, ki so nas spodbujali v zadnji ovinek, ter v cilj.

Cilj je bil pred lepo gozdarsko kočo, ki pa je imela tudi lepo okolico. Poskrbljeno je tudi za zabavo otrok, saj imajo svoj prostor z različnimi igrali.Na drugi strani pa je ogromen piknik prostor.Pokrit objekt za tristo ljudi, (ali pa še več)pa šank brez katerega seveda ne gre, kjer so nam postregli z hrano in pijačo,okoli pa kar nekaj zanimivosti. Meni se je precej dopadla pečica za peko odojkov. Pa ne ena , marveč dve med katere je bilo pritrjeno mlinsko kolo in nato voda skrbi za obračanje v pečici.Kaj kmalu so bili izobešeni rezultati, pokali in medalje pa so tudi že čakale na lastnike.Pogled na to listo je bil kar prijeten in skoraj vsem Slovencem se je nasmejalo, enim malce bolj, drugim malce manj. Jaz sem bil v tisti skupini, ki se je malce slajše smehljala, saj sem se povzpel na najvišji panj.Tisti ki smo stali na najvišji stopnički smo prejeli pokalčke, ostala dva pa medalje, vendar je bilo zadovoljstvo tudi na drugem in tretjem mestu.Še bolj so se veselili tisti prvi trije v absolutni kategoriji, saj so prejeli tudi denarne nagrade. Jaz sem v tej kategoriji zasedel 9. mesto.Smo kar pridno tekli in odnesli "sosedovim" kar doberšnjo mero žlahtnih kovin. Smo naredili eno skupinsko sliko, (pred kraljem po katerem se tek imenuje) vsi ki smo dobili medaljo ali pokal iz Slovenije. In se nas je kar nabralo, kmalu nebi bilo na sliki prostora za vse.Seveda ne sme manjkati tudi fotografija Kralja Petra Svačića in Kralja Stanislava.Po podelitvi smo se odpeljali še na Petrovo goro in si tam pogledali nekaj zanimivosti. Nekoč se je ta gora imenovala Gvozd, kar pomeni gozd. Ker je na tej gori padel zadnji Hrvaški kralj Petar Svačić, so kasneje to goro preimenovali v Petrovo goro. Tu je še kompleks ohranjenih bolnic iz druge svetovne vojne, katerega pa nismo imeli časa obiskat. Obiskali pa smo še neke vrste muzej, ki pa je žal v razvalinah.Mogoče si naslednjič vzamemo več časa in si ogledamo še kako zanimivost več. Kaj hočemo, vsega lepega je enkrat konec.