14 brdska liga Ivančica 7

Prigorec 20.02.2011



In še zadnje zgodnje nedeljsko ustajanje. Verjetno ni prav zadnje, je pa zadnjič za tek v zimski ligi Ivančica. Tako smo skoraj sredi noči potovali Stane, Mirko in Edo, medtem ko Zvone ni uspel najti časa. Prigorec kjer je start teka je bil pred nami kot bi mignil. Sem dobil občutek, da vsakič prispemo hitreje na cilj, kako tudi ne, saj poznamo že vsak ovinek na tej relaciji.
Prijazen klepet, malce šale in že smo parkirali pri izviru "Žgano vino". Malce je bilo še zgodaj, pa smo še nekaj časa ostali v zavetju avtomobila. Toda prišel je čas, ko se je bilo potrebno "skobacati" iz avta in se pripraviti za tek. Za kakšne kratke rokave ravno ni bilo, je pa bilo za rokavice in pokrita ušesa in ogrevanje do startnega mesta.
Nekje okoli 50 tekačev in tekačic nas je čakalo na znak za začetek. Temperatura je bila podobna kakor vsa prejšnja kola, nekje 2-3 °c pod lediščem, brezveterje, pa kup dobre volje in pozitivne energije v zraku. Še rahlo poskakovanje in že se je sprožil časovni stroj.
Začetek kot vedno čisto počasi in kar nobeden ni hotel prevzeti mesto prvega "zajca". Za nami je bil prvi klanec, tu se asfaltna površina zaključi, tekači pa so si začeli boriti za položaj. Še malce klanca in prvi spust, pa oster ovinek in spet v klanec navzgor. Makedam je bil razmočen, na določenih mestih malce leden, ponekod pa povsem ledeno. Vsega je bilo v prvih kilometrih in najhitrejši so tu naredili že lepo prednost. Proga je bila še vedno težka, se ni prav nič spremenila. Pa bi se lahko kak klanec v tem času malce poravnal, da bi bilo lažje nam tekačem. Pa tudi prav.

Prva polovica, ki je malce bolj strma mi je kar pobrala moči, pa sem vseeno probal loviti dva tekača pred mano. Malce pred polovico proge, sem imel občutek, da bi mogoče šlo mimo. Pa sem se kar spustil v prehitevanje, čeprav je bil mogoče nepravi trenutek. Prehitel sem malce pred klancem in potem sem v klanec moral "tiščati" da sem napravil malce prednosti in nisem nudil zaveterje zaostalima tekačema.
Pa je bila polovica za nami. Druga polovica je bila snežena in na določenih mestih ledena. Iskati je bilo potrebno del ceste, ki je bil najmanj drseč, če sem hotel teči dovol hitro in ubežati pred zasledovalcem. Sem kar od nekje potegnil energijo in si napolnil baterije, potem je pa "letelo", ampak samo do zadnjega dela, ki je zopet strmejši.



Pa saj tudi ni bilo potrebno vlagati preveč v hitrost, saj sem imel nekaj prednosti, tiste spredaj pa ni bilo več mogoče dohiteti. Tako sem počasi nadaljeval proti vrhu, in "šparal" z močmi. Vsake toliko časa sem se ozrl nazaj, če bi slučajno kakšen preveč zmanjšal prednost, da bi lahko pospešil. Pa ni bilo nikogar in sem lahko umirjeno prispel na cilj, kjer nas je čakala prava zimska idila.

Na ciljni listi sem bil zapisan pod zaporedno številko 5, (to je tista številka, ki sem jih imel polno v redovalnici) in zraven zapisan čas 57:30. Ni bil ravno rekorden čas, tudi moj najboljši ne, je pa bil zadovoljiv.
Odpeketal sem v cilj in pričakal gospodiča Mirkota. Pa ni bilo potrebno dolgo čakati, saj je bil samo dobre tri minutke za mano z časom 1:01:00.

Tudi Doljak je kmalu prispel v cilj in sicer z časom 1:08:48. Je "prišibal" z tako brzino, da ga fotoaparat ni mogel ujeti. Pa malce pristrigel brke, sicer bi verjetno zopet bile zamrznjene, saj so bile temperature še malce nižje kakor v dolini. Malce je bilo tudi burje, zato smo se stiskali v koči ob topli peči.

Pa se nismo kaj dosti zadrževali. Pokukali smo še v notranjost sosednje koče.

Smo že sedmič pritekli na vrh, pa nismo še nobenkrat uspeli pokukati kako izgleda v notranjosti. Potem pa proti dolini z "polno paro".Še vedno pa je bil tudi čas, za ogled kake zanimivosti, da nebi bili prehitro v dolini.Pa vsakič smo tudi hitreje v dolini. Ne vem še sicer, če so to krive bližnjice, ali zato ker se vedno kateri "skotali"kakšen del poti. Ob zdrsu je vedno malce smeha, (pa ne za tistega ki se zvrne) dobre volje in ena dve smo v dolini.V dolini je Edo razdelil sendviče, kateri so hitro izginili. (Skoraj tako kot bi jih kdo začaral) Malce poplahnili z (osvežilno) pijačo in se napotili proti domu.

"Proti" domu je tista prava beseda, saj smo se zopet podali v spoznavane sveta in domovine. Tokrat smo se napotili na ogled stare vasi.Ta stara vas je v bistvu muzej na prostem v rodnem kraju našega voditelja iz dobre stare SFRJ.Ustavili smo se v Kumrovcu in si ogledali rojstno hišo Josipa Broza in prijetnih starih hišic okoli nje.Pa nebi kaj preveč o tem, ker je toliko vsega, da bi lahko pisal dva dni. Nalepim naj samo, nekaj slik, ki so nastale ob ogledu, za vse pa tako ni prostora.
Po ogledu smo si privoščili še kozarec osvežilne pijače, nato pa naprej proti domu. Namen smo imeli še postati v Brežicah, za kratek pogovor z organizatorjem (organizatorko)teka "Brežice tečejo". Pa se nismo, ker je Edo zamočil. Postanek smo sicer naredili, a le za malico. Se zgodi pač, da človek pozabi telefonsko številko, oziroma se pozabi dogovorit za sestanek. Ko si enkrat že na mestu, je pa prepozno razmišljati o takih rečeh.
Bo moral pa kdaj drugič na sestanek. Mogoče takrat, ko se bomo podali še zadnjič v te kraje. Teka sicer takrat ne bo, bo pa podelitev nagrad za najboljše, kar je še bolj prijazno opravilo. Kdo bo kaj prejel in kako smo uvrščeni pa v naslednjem prispevku.

Zimska liga Japetič

St. Jana 19.02.2011

In zopet smo se odpravili v podnožje Japetiča, da se še enkrat tokrat zadnjič v tej sezoni pomerimo na 11.5 km tekaški preizkušnji. Pa ne samo tek, po teku je sledila še podelitev pokalov in medalj, tistim ki so bili med najboljšimi. Sprva je bila ta tekma v planu 27.2, vendar so jo organizatorji prestavili, ker se je prekrivala z tekom v Zagrebu. Tudi prav, meni ta datum še bolj ugaja.
Za spremembo se nas je tokrat odpravilo na pot nekaj več in sicer smo imeli s sabo tudi dva navijača. Tako sta se tekaški peterici pridružila še Matej in Barbara, ki sta poskrbela, da bomo v arhiv spravili tudi fotografije.
Na pot smo se odpravili nekaj minut bolj zgodaj kakor običajno in prispeli prvi na mesto dogajanja. Je bilo kar malce čudno in že smo se spraševali, če smo se prav razumeli za datum teka. Pa je vse "štimal" in kmalu so pričeli prihajati tudi drugi, zato se je bilo potrebno počasi pripraviti za tek.

Malce ogrevanja, potem pa postavitev na startno črto. Sem pričakoval, da bo prišel tudi tokrat zmagovalec prejšnjega kola, tokrat odet v oranžni dres. Pa ga ni bilo, medtem ko nas je večina ostalih prišla in vsi pripravljeni na nove zmage.

Tekači smo čakali na znak za začetek, fotografi pa na primeren trenutek, da posnamejo fotografijo.
Pa se je začelo še zadnjič v tej sezoni. Tisti po krajši poti so se zapodili v hrib, mi po daljši pa v dolino.
In ko smo tekači odbrzeli, so se za nami podali še navijači (Matej in Barbi sta se odpeljala z Edijevim avtom) in štarter z slavno "katrco", v kateri se pelje na cilj tudi oprema tekačev.
Kmalu smo prispeli na makadamsko cesto in se usmerili proti Japetiču. Za razliko od prejšnjih tekem, je bila cesta tokrat polna gradbenih strojev, ki so popravljali cesto. Kmalu so nas ujeli in prehiteli spremljevalci in pa ujeli tudi z fotoaparatom.


Malce pred peskokopom so bagri ravno "razrili"cesto, zato je bilo precej nerodno za tek. Po cesti so bili kupi peska in pa razmočen in zrahljan makedam. Pa smo kljub temu nekako zvozili med stroji in kupi ter nadaljevali svojo pot, ne da bi se dali motiti. Tudi v peskokopu je bilo precej živahno in tu so nas zopet pričakali fotoaparati.


Žal se "kamermani" niso zapomnili kateri je naš Peter, zato ga niso nikjer ujeli v objektiv.

Od peskokopa naprej je bila cesta zopet uredu, me je pa ujela rahla utrujenost. Za mano je bila namreč službeno neprespana noč in noge so kmalu postale težke. Pa do polovice je še nekako šlo, ko pa se je pričel klanec je bilo malce težje. Tekel sem prvi ampak vedel sem, da me bo lovil Mirko in se mi tudi najbolj približal. Malce sem se ozrl nazaj in ker sem imel nekaj prednosti sem malce upočasnil. Z zmanjšanim tempom sem nadaljeval, vse dokler nisem pretekel najbolj strmega dela proge. Po osmem kilometru sem imel občutek, da bo Mirko vsak čas za mano, zato ni bilo časa za obiranje in oziranje. Malce sem pospešil, saj sem imel občutek da sem počasen. Nisem imel občutka za čas, ker sem takoj na začetku ugasnil štoparico, pa tako nisem vedel koliko časa je že preteklo. V zadnjem delu ki je bolj ravninski, sem še malce pospešil in kmalu sem se spustil v ciljni spust.
Še nekaj metrov in bil sem v cilju.
Nisem dosegel nekakšen vrhunski čas, vendar sem bil zadovoljen tudi z povprečjem. V cilj sem prispel prvi in tako zabeležil šesto zmago od osmih tekov. Po izračunu hendikep sem bil na četrtem mestu in nisem imel skoraj nobene možnosti za osvojitev tretjega mesta, zato se niti nisem potegoval za boljši rezultat. Sicer sem imel pa dober občutek na progi, saj še pot nisem obrisal iz čela, ko je že bil v cilju Mirko, ki je prispel kot drugi.
Mirko je eden od tekačev, ki je v tej ligi nekje najbolje napredoval. Medtem ko smo drugi nihali nekje v času petih minut, je bil on iz teka v tek boljši in "pritekel" od prvega kola pa do zadnjega za deset minut boljši rezultat. Se pozna da je tek vzel "zares" in pridno trenira. Se bo treba zgledovati po takih tekačih. No kmalu pa je bil v cilju tudi Edo.
V cilju so nas seveda čakali navijači in to ne praznih rok. Med potjo so umikali kamenje iz ceste in pa nabirali pomladno cvetje, ki je krasilo sončne brežine, zato je vsak od nas dobil cvet. (še dobro da nismo dobili vsak en kamen)

No za zmagovalca je bil tudi pokalček, takšen čisto naraven in okolju prijazen. Samo je bilo potrebno malce pazlivosti da se ne potre.
Tokrat smo imeli malce prednosti. Pa ne mislim na tisto tekaško, saj smo čas že zdavnaj prenehali meriti, ampak prednost pri sestopu iz gore. Na Japetič so se navijači pripeljali z avtom, zato smo imeli tokrat suha oblačila v cilju in tudi prevoz za v dolino. Vseeno pa sva si z Mirkotom vzela nekoliko časa in si privoščila enga kuhančka.
Nato smo se naložili v avto in ena dve smo bili v dolini. Pa ni bil še čas za odhod domov. Ustavili smo se v krčmi, ki nas je gostila vseh osem kol.
Posedli smo za mizo in dokler so se ostali vrnili v dolino, smo mi že "snedli" kosilo in si privoščili kozarček dobre kaplice. Nadaljevanje je sledilo v kletnih prostorih oštarije, kjer je bilo potrebno pripraviti še nekaj omizja in z veseljem smo priskočili na pomoč. (Pa ne vsi, sem se kar bolj od strani držal. Vsi se itak ne mormo gužvat)
Potem pa se je nekako bližalo podeljevanje pokalov in medalj. Čeprav je bilo vse skupaj malce "divje", je organizator poskrbel, da je prireditev bila tudi malce širše odmevna. Za to pa je poskrbela televizijska hiša
Dokler smo se vsi zbrali, so posneli pogovore z tekači, ki so skozi vse teke dosegali najboljše rezultate. Pogovorili so se z najboljšim tekačem in tekačico (po hendikepu) ter z absolutnim zmagovalcem, ki je tokrat bil iz kluba Matick.
Kar malce nerodna zadeva, sploh če si pred Tv kamero prvič v življenju. Sem hotel odriniti Doljaka, ki je tem stvarem bolj vešč, pa se ni dalo. Sem pač moral pred kamero jaz z veliko mero treme, ampak sem nekako preživel. Je pa bilo mučno in izčrpajoče, zato je bilo potrebno takoj srkniti kozarček poživila Dolenjskih gričev. Pa tudi pri tem poslu ni bilo miru pred kamerami in so vse posneli. Upam da ni bila izdana skrivnost uspeha.
Nato pa se je pričela podelitev. Najprej so podelili pokalčke najboljšim tekačem na dolgi progi in sicer je prvi prišel na vrsto absolutni zmagovalec (brez hendikepa),
nato pa zmagovalec (z hendikepom in to je tisti pravi zmagovalec)
tu je bil pokalček tudi za drugo in tretje mesto, na četrtem mestu pa je pristal Stanislav Kralj, ki mu je zmanjkalo nekaj točk do stopničk. Na krajši progi je prejel pokalček za drugo mesto naš Pavle Balabanič, ki mu je le malo zmanjkalo za zmago.
Nato je sledila podelitev medalj po starostnih skupinah. Prva starostna skupina v kateri so bili prejemniki iz Slovenije je bila M 40. V tej skupini je bil zmagovalec Stanislav Kralj, drugo mesto je pritekel Lavriha Mirko, tretje pa je pripadlo domačinu Cerar Goranu.
Naslednja skupina z Slovensko zasedbo je bila skupina M 55, kjer je zmagal Paver Željko (zmagovalec lige), pred Cerovac Stepanom in pred našim Doljak Edvardom.
Na kratki progi je zasedel drugo mesto Pavle Balabanič v skupini M 45, kjer ga je prehitel Bošnjak Predrag, tretji pa je bil Grgec Željko. Tako je brez medalje ostal od naših samo Peter Bunjevac, pa tudi njemu ni veliko zmanjkalo. Mogoče uspe v naslednji sezoni.
Po podelitvi smo še malce poklepetali in nazdravili, kar je lepo in prav. Tudi za šank smo še malce zavili, da se poslovimo od prijaznega strežnega osebja, saj sam Bog ve kdaj se zopet srečamo. Mogoče nič poprej ko se prične nova liga, ali pač kdo ve.
Potem pa počasi proti domu. Ampak povdarek je na "počasi", saj smo si zopet vzeli čas za "spoznavajmo svet in domovino". Tokrat smo si ogledali Jastrebarsko in kraje v okolici, nato pa proti domu.