In še zadnje zgodnje nedeljsko ustajanje. Verjetno ni prav zadnje, je pa zadnjič za tek v zimski ligi Ivančica. Tako smo skoraj sredi noči potovali Stane, Mirko in Edo, medtem ko Zvone ni uspel najti časa. Prigorec kjer je start teka je bil pred nami kot bi mignil. Sem dobil občutek, da vsakič prispemo hitreje na cilj, kako tudi ne, saj poznamo že vsak ovinek na tej relaciji.
Prijazen klepet, malce šale in že smo parkirali pri izviru "Žgano vino". Malce je bilo še zgodaj, pa smo še nekaj časa ostali v zavetju avtomobila. Toda prišel je čas, ko se je bilo potrebno "skobacati" iz avta in se pripraviti za tek. Za kakšne kratke rokave ravno ni bilo, je pa bilo za rokavice in pokrita ušesa in ogrevanje do startnega mesta.
Nekje okoli 50 tekačev in tekačic nas je čakalo na znak za začetek. Temperatura je bila podobna kakor vsa prejšnja kola, nekje 2-3 °c pod lediščem, brezveterje, pa kup dobre volje in pozitivne energije v zraku. Še rahlo poskakovanje in že se je sprožil časovni stroj.
Začetek kot vedno čisto počasi in kar nobeden ni hotel prevzeti mesto prvega "zajca". Za nami je bil prvi klanec, tu se asfaltna površina zaključi, tekači pa so si začeli boriti za položaj. Še malce klanca in prvi spust, pa oster ovinek in spet v klanec navzgor. Makedam je bil razmočen, na določenih mestih malce leden, ponekod pa povsem ledeno. Vsega je bilo v prvih kilometrih in najhitrejši so tu naredili že lepo prednost. Proga je bila še vedno težka, se ni prav nič spremenila. Pa bi se lahko kak klanec v tem času malce poravnal, da bi bilo lažje nam tekačem. Pa tudi prav.
Prva polovica, ki je malce bolj strma mi je kar pobrala moči, pa sem vseeno probal loviti dva tekača pred mano. Malce pred polovico proge, sem imel občutek, da bi mogoče šlo mimo. Pa sem se kar spustil v prehitevanje, čeprav je bil mogoče nepravi trenutek. Prehitel sem malce pred klancem in potem sem v klanec moral "tiščati" da sem napravil malce prednosti in nisem nudil zaveterje zaostalima tekačema.
Pa je bila polovica za nami. Druga polovica je bila snežena in na določenih mestih ledena. Iskati je bilo potrebno del ceste, ki je bil najmanj drseč, če sem hotel teči dovol hitro in ubežati pred zasledovalcem. Sem kar od nekje potegnil energijo in si napolnil baterije, potem je pa "letelo", ampak samo do zadnjega dela, ki je zopet strmejši.
Pa saj tudi ni bilo potrebno vlagati preveč v hitrost, saj sem imel nekaj prednosti, tiste spredaj pa ni bilo več mogoče dohiteti. Tako sem počasi nadaljeval proti vrhu, in "šparal" z močmi. Vsake toliko časa sem se ozrl nazaj, če bi slučajno kakšen preveč zmanjšal prednost, da bi lahko pospešil. Pa ni bilo nikogar in sem lahko umirjeno prispel na cilj, kjer nas je čakala prava zimska idila.
Na ciljni listi sem bil zapisan pod zaporedno številko 5, (to je tista številka, ki sem jih imel polno v redovalnici) in zraven zapisan čas 57:30. Ni bil ravno rekorden čas, tudi moj najboljši ne, je pa bil zadovoljiv.
Odpeketal sem v cilj in pričakal gospodiča Mirkota. Pa ni bilo potrebno dolgo čakati, saj je bil samo dobre tri minutke za mano z časom 1:01:00.
Tudi Doljak je kmalu prispel v cilj in sicer z časom 1:08:48. Je "prišibal" z tako brzino, da ga fotoaparat ni mogel ujeti.
Pa malce pristrigel brke, sicer bi verjetno zopet bile zamrznjene, saj so bile temperature še malce nižje kakor v dolini. Malce je bilo tudi burje, zato smo se stiskali v koči ob topli peči.
Pa se nismo kaj dosti zadrževali. Pokukali smo še v notranjost sosednje koče.
Smo že sedmič pritekli na vrh, pa nismo še nobenkrat uspeli pokukati kako izgleda v notranjosti. Potem pa proti dolini z "polno paro".
Še vedno pa je bil tudi čas, za ogled kake zanimivosti, da nebi bili prehitro v dolini.
Pa vsakič smo tudi hitreje v dolini. 
Ne vem še sicer, če so to krive bližnjice, ali zato ker se vedno kateri "skotali"kakšen del poti. Ob zdrsu je vedno malce smeha, (pa ne za tistega ki se zvrne) dobre volje in ena dve smo v dolini.
V dolini je Edo razdelil sendviče, kateri so hitro izginili. (Skoraj tako kot bi jih kdo začaral) Malce poplahnili z (osvežilno) pijačo in se napotili proti domu."Proti" domu je tista prava beseda, saj smo se zopet podali v spoznavane sveta in domovine. Tokrat smo se napotili na ogled stare vasi.
Ta stara vas je v bistvu muzej na prostem v rodnem kraju našega voditelja iz dobre stare SFRJ.
Ustavili smo se v Kumrovcu in si ogledali rojstno hišo Josipa Broza in prijetnih starih hišic okoli nje.
Pa nebi kaj preveč o tem, ker je toliko vsega, da bi lahko pisal dva dni. Nalepim naj samo, nekaj slik, ki so nastale ob ogledu, za vse pa tako ni prostora.
Po ogledu smo si privoščili še kozarec osvežilne pijače, nato pa naprej proti domu. Namen smo imeli še postati v Brežicah, za kratek pogovor z organizatorjem (organizatorko)teka "Brežice tečejo". Pa se nismo, ker je Edo zamočil. Postanek smo sicer naredili, a le za malico. Se zgodi pač, da človek pozabi telefonsko številko, oziroma se pozabi dogovorit za sestanek. Ko si enkrat že na mestu, je pa prepozno razmišljati o takih rečeh.
Bo moral pa kdaj drugič na sestanek. Mogoče takrat, ko se bomo podali še zadnjič v te kraje. Teka sicer takrat ne bo, bo pa podelitev nagrad za najboljše, kar je še bolj prijazno opravilo. Kdo bo kaj prejel in kako smo uvrščeni pa v naslednjem prispevku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar