Kostrena 12.02.2011
Odtekli smo predzadnje kolo v Riječki ligi, je pa bilo zadnje v Kostreni. Tja se je podala trojica iz Novega mesta in imeli smo se prav luštno.
Z Matejem sva se ukrcala k Ediju v avto in že smo se vozili proti obali. Jaz sem se vozil na zadnjem sedežu kot kak "kralj", kjer sem lahko v miru dremal. Takole iz nočne službe, prileže vsaka minuta, ko lahko zatisneš oči in počivaš. Zbudila sta me pred mejnim prehodom, da sem našel dokumente, potem pa spet dremanje in kot bi mignil smo bili v Kostreni.
Na parkirišču so bili zbrani že skoraj vsi tekači in se veselo pripravljali za tekmo. Tu je bil tudi Alojzij Novak, ki ga sedaj nekaj tekem ni bilo in je prijavljen kot "Matickov" tekač. Je pač tako, da nam zdravje vedno ne dopušča uresničevanje želja. Malce smo pokramljali, potem pa se je bilo potrebno pripraviti za tek. Toplo vreme (temperatura nekje okoli 10 °c) in pa popolno brezveterje, (to tudi redko ujameš v teh krajih) nas je premamilo da smo si nadeli kratko tekaško opremo. Sprva smo malce tuhtali in opazovali kaj bojo oblekli drugi in odločitev je padla >kratko<. Za ogrevane je sicer prav prišla še trenirka povrhu, predno smo se postavili na start, pa je ostala v avtu.
Za startno črto se nas je postavilo 49 tekačev in 9 tekačic, ter se po pisku pognali za čim boljšim rezultatom. Pričeli smo vsi nekako bolj počasi, kakor da se nam ne gre za rezultat, vendar samo do četrtine pretečene poti. Naprej je bilo treba malce hitreje, saj so tisti v ospredju pričeli "vlečt". Tudi jaz sem poskušal loviti tempo boljših, a so mi kak kilometer pred obratom pričeli bežati. Prej skupina 10. tekačev je postala strgana kača. Nekaj časa sva še z enim tekla z ramo ob rami, pa sem ga malce pred obratom pustil za sabo. Pustil za sabo ja, ampak ne za veliko, pa tudi drugi niso pobegnili daleč.
Pa smo obrnili in se pričeli vračati nazaj. Tu pa so se pričele delati razlike. Nazaj v klanec so kar izginili, tako so "potegnili", le eden je ostal za njimi, a še vedno precej pred mano. Pa sem si zamislil, da bi ga morda prehitel do cilja in sem pričel zmanjševati razdaljo med nama. Je že kazalo, da mi bo uspelo, a je v zadnjem delu pospešil tudi on. Do cilja mi je malce zmanjkalo in zaostal sem 5 sek za njim.
In sem bil v cilju, z nekako povprečnim rezultatom. 24,16 je dosežen čas,kar je nekje v sredini med časoma iz prejšnjih tekov in pa 7. mesto, kar je tudi približno enako kot v prejšnjih kolih. Kmalu je bil v cilju tudi Edo, Mateju pa sem šel naproti in z n jim tekel zadne metre. Tako je bilo konec vsega, a samo za to tekmo, kajti čaka nas še ena v Kastavu potem bo pa res konec. Z tem tekom pa se je zaključila otroška liga, a žal nismo mi v njej, čeprav nam gre večkrat na otročje.
Mi smo jo ubrali lepo proti domu. Predvsem je tu povdarek na lepo, za vse ostalo nam ni bilo mar. Odločili smo se namreč malce spoznavati svet in domovino, zato smo namesto proti Kočevju zavili proti Cerknici. Delček poti sem sicer predremal, (spet) a ne veliko zamudil, saj ko smo prišli v zanimive kraje sem bil buden. Žal je zopet ostal fotoaparat doma, da bi lahko zanimivosti delil tudi z vami. Škoda, pa toliko zanimivih pogledov, pa še lepo vreme, pa še in še. Pa kdaj drugič, mogoče že pri naslednjem obisku, ko bo na sporedu zaključni tek v Kastavu.
No močno upam, da bo tisti dan lepo vreme in pa da bo fotoaparat v torbi. Najbolje bo, da ga kar privežem na torbo, sicer bo spet doma. Tako je bilo potepanja konec. Za Mateja že v Ljubljani, kjer se je poglobil v študij, za naju pa v toplem objemu doma, kjer se je prilegel počitek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar