Športni klub Matick: 14 zimska brdska liga Ivančica 6

Prigorec 06.02.2011

Današnja sončna nedelja, pa je minila v znamenju teka na Ivanščico. Ja malce je bilo potrebno bolj zgodaj vstat, ampak spet ne tako, kakor je vstal Doljak. Je pozabil za kdaj je bil dogovor in je eno urico prezgodaj čakal "avtobus". Pa je dočakal in "avtobus" je prišel. Tokrat je bil za krmilom Mirko, jaz in Edi pa sva bila sopotnika. Po dveh urah vožnje smo prispeli v Prigorec, od koder se prične tek na Ivanščico.

Zavzeli smo parkirno mesto >Žgano vino<, parkirali in se počasi odpravili proti startu. Pogled smo obrnili na vsako zanimivost ob poti, medtem ko je sonček objemal sosednje gričke.

Z Mirkotom sva odtekla tudi na začetek vasi, da fotografirava zanimiv mlin,

pa lesene skulpture (vsaj mislim da se temu tako reče)

in pa križ na raspotju, od koder se tudi prične tek.

Ko sva se vrnila, so se že zbirali tekači, najboljši pa so že bili pripravljeni za start.

Tudi ta tek je bil v znamenju slabega obiska, a kljub temu se je peščica tekačev pognala proti vrhu.Čeprav v lepem vremenu, cesta ni bila prav nič primerna za lep tek, a za zimske razmere kar solidna. V dolini je bila kopna, razen sem pa tja se je pojavljal led, medtem ko od polovice naprej pa je bil na cesti sneg. Bil je povožen, sem pa tja se je topil pod žarki sonca in je zato bila plundra, vseskozi pa precej spolski. Predvsem v zadnjem delu, ko je malce bolj strmo, je bilo kar težko teči in mislim da je bilo od vseh tekov tokrat najslabše. Pa smo kljub temu premagali razdaljo in osvojili vrh, kateri pa je bil obsijan s sončkom in pa temperatura zraka 10°c.

Jaz sem prispel na vrh malce pod uro, kot drugi tekač, ki je tokrat osvojil vrh, kmalu za mano pa še Mirko,(prispel na 6. mesto, čas 1:01:00) kateremu se kondicija iz tedna v teden stopnjuje in je vse boljši in boljši. Bravo Mirko samo tako naprej!

Ko sva čakala na Doljaka, (prispel je kot 10., s časom 1:08:17) pa sva si ogledala malce vrh te gore, ki pa ni tako majhen. Na vrhu se nahaja kar nekaj objektov.Tu je televizijski stolp, pod njim kar precej velik objekt in še eden manjši.

Potem sta tu dva planinska domova, (v ospredju sta Mirko in Edo, da ne bo pomote)

malce višje je razpadajoča žičnica zapuščenega smučišča, pa deset meterski razgledni stolp, poleg pa dva stolpa z antenami. (predvidevam da so radijske)

In zakaj se imenuje razgledni stolp? Ker je iz njega prekrasen razgled na vse strani.

V daljavi je bilo opaziti še nekaj objektov in izgleda kakor da ni konca tele planine.

Če bi si hotel vse pogledati, bi šlo peš bolj težko. Verjetno bi si omislil kak traktor.

Čeprav je bilo pravo pomladno vreme, ni bilo prav dobro postopati po planini. Pobrali smo šila in kopita, ter jo mahnili proti dolini. Radovednost pa ni dala miru in "prešnofali" smo vsako malenkost, ki nam je prekrižala pot.Tu imajo coprnice svoje zletišče,

pa junaki imajo svoj zadnji dom, pa še kaj se je našlo.

Seveda je potreben tudi počitek.

Malce predno smo prispeli v dolino, smo opazili tudi zanimive pečine, za katere nismo prepričani, če niso mogoče kake razvaline.

Pa smo prispeli do avta. Kar malce utrujeni, predvsem pa žejni. In ker je žeja huda reč, smo kar hitro ukrepali. Zapeljali smo se do prve "štacune", ter poskrbeli za žejo.

Mirko je tako na hitro srknil, da je pločevinko kar stisnilo. Še dobro da ga ni ujelo za prste.Kar malce neverjetno a ne!

Žeja je bila potešena, sedaj pa "pot pod noge" (bolje rečeno gume na asfalt) in proti domu. A firbcanja še ni bilo konca. Odpravili smo se raziskovat mesto Ivanec, skozi katerega se vsakič vozimo. Vedno se peljemo po isti ulici in zakaj nebi spoznali še ostale konce mesta. Pa smo malce zakrožili, si ogledali nekaj zanimivosti, (samo iz avta, ker ni bilo časa ustavljati)nato pa nadaljevali proti lepi naši.

Pa smo prispeli v lepo našo Slovenijo in nadaljevali z raziskovanjem, ali bolje rečeno z ogledom. Pogledali smo si lokalček na Bizeljskem, ki je precej zanimiv.