V lepo nedeljsko jutro, smo se zopet odpravili v Samoborsko gorovje, kjer je bila na sporedu predzadnja tekma v ligi Japetič. Pet tekačev iz Slovenije se je parkiralo na že znanem parkingu pod "Šumskim dvorom" in se pripravilo za tekaški podvig.
Na startu se nas je zbralo kakih 45 tekačev, med njimi pa je bil tudi Murić Goran, to je tekač ki je zmagal v 4. kolu, potem pa se ni več udeležil teka v tej ligi. Malce sva poklepetala o počutju in o predvidevanjih teka. Goran je odličen tekač, ki je vrhunsko pripravljen in tudi počutje je bilo odlično, zato je pričakoval dober rezultat. Povedal je da mu je proga pisana na kožo in da bo pričel kar se da hitro, ter probal preteči pod 51 min. To je bila zame koristna informacija, da se nebi v začetku preveč zapodil za njim in potem na koncu omagal, saj vem da se niti približno ne morem tekmovati z njim.
Po petnajst minutnem ogrevanju je prišel čas, ko je pričela teči štoperica in mi z njo. Začetek precej hiter, sploh pa Goran je pričel kakor bi ga izstrelil. Navzdol tistih nekaj sto metrov sem mu še nekako sledil, ko pa smo se poravnali proti vrhu, sem jaz malce upočasnil, saj nisem sposoben držati njegovega tempa. Po nekaj kilometrih je imel že ogromno prednost. Sicer ovinkasta cesta z 2-3 % vzponom ima tudi nekaj ravninskih delov, kjer se da videti precej daleč naprej, a ga ni bilo več na vidiku, toliko prednosti je pridobil. Ena takšnih ravnin je mimo peskokopa nekje na tretjem kilometru, kjer je Goran imel že precej prednosti.
Pa mi je ušel in naprej sem moral teči sam. Ostali tekači so bili precej za mano in nisem imel občutka kako sem hiter. Pogledoval sem na uro, a mi ni kaj pomagalo, ura se je vrtela kot nora, kilometri pa nikamor. Do polovice je še nekako šlo, potem pa se prične vzpon in takoj se je poznal hiter začetek.
Pritekel sem nekako do sedmega kilometra, kateri je najstrmejši in prišel v manjšo krizo. Malce sem upočasnil za nekaj sto metrov, nato pa spet malce pospešil. Počasi so ostajali kilometri za mano in nikakor se ni hotel pojaviti stolp pred očmi.
Pa sem ga dočakal. Zadnji malce bolj ravninski del sem probal preteči kar se da hitro, kakor tudi spust v zadnjih sto metrih. Vedel sem, da je Murič že davno v cilju, a pogled na mojo uro, mi je bil tudi v veselje. Ustavila se je na 53:18, kar je moj najboljši čas, ki sem ga dosegel na tej progi. Zelo dobro je odtekel tudi zmagovalec, saj je bil že dobre štiri minute v cilju. Občutek na startu, da lahko dobro odteče se je samo potrdil in ne le da je odtekel bolše od pričakovanj, postavil je celo rekord proge. V cilj je pritekel z časom 49:08.
Kmalu je bil v cilju tudi že tretje uvrščeni, ki je bil tokrat Mirko Lavriha z časom 56:50, nato pa še ostali za njim. Doljak je v cilj pritekel kot 10. z časom 1:04:57, Peter pa kot 22. z časom 1:21:05. Tudi Pavle na krajši progi je dosegel dober rezultat. Z progo je opravil v slabih 29 minutah, ali točno 28:50 in v cilj prispel kot tretje uvrščen. 
Pavle jo je mahnil kaj hitro v dolino, saj smo se dogovorili da gremo jaz Mirko in Edo nazaj kar po cesti in tokrat za spremembo ne po bližnjici. Pa se je malce drugače obrnilo. Pavle je bil že na poti v dolino, jaz in Mirko sva čajčkala, (jaz sem si privoščil kuhančka) v cilj je prispel Edo, Peter pa je bil še petnajst minut daleč na progi. Kar malce besen Edi je povedal zgodbo, kako se mu je odvezal copat in koliko je imel dela, da ga je ponovno zavezal z rokavicami na rokah. Kar težka zadeva z rokavicami in seveda ti vzame tudi nekaj časa, kar pa se pozna potem na času. Pripetljaj je možakarja tako razhudil, da ni hotel v dolino po cesti, ampak (zopet) po bližnjici, da smo bili kar se da hitro v dolini. Počakali nismo niti na Petra, tako se je on moral sam spustiti v dolino.
V dolini smo obiskali še prostore "Šumskega dvora", kjer smo se malce okrepčali in počakali da je sestopil z gore Peter. Tu smo se zopet sestali z zmagovalcem in rekorderjem proge. Pohvalil je barve tekaškega kluba Matick in izrazil željo imeti dres. Ker sem imel s sabo enega v rezervi, sem mu ga z veseljem podaril in fant ga je bil zelo vesel. Seveda ne bo mogel tekmovati v njemu, ko bo nastopal v državni reprezentanci, član katere je, si ga bo pa nadel na vseh tekmah kjer ne bo imel obveznosti do sponzorjev. Je bil čisto navdušen nad njim in si ga je nadel za celo tisto popoldne in tudi na svoji spletni strani ga je omenil in pohvalil. Upam da mu prinese srečo za čim boljše uvrstitve, oziroma za čim več zmag.
Mi pa smo ta čas bili že vsi zbrani v dolini in pred nami je bila le še pot do doma in seveda še ena vrnitev na zaključno prireditev čez teden dni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar