5. Bučenski tek

Bučka 23.04.2011


V lepem sobotnem jutru, sva se na pot proti Bučki podala jaz in Sebastjan. Športno društvo Bučka, je organiziralo že 5. Bučenski tek in udeležba je bila skoraj obvezna.
Nekajkrat sem se že peljal v teh krajih, toda kje bi naj bil ta tek, nisem niti približno vedel. Tudi Sebastjan ni še tekel tega teka, zato vse kar sva o njem vedela, sva slišala od Doljaka in Pavleta. No in še predno sva prispela do Bučke, že je bil smerokaz za tek. Zavilo se je desno proti Štritu in po nekaj minutah vožnje smo prispela na mesto dogajanja.
Prispela sva med prvimi, organizator pa je še pridno "spravljal stvari pod streho", da se je vse nemoteno odvijalo.


Kmalu se nas je kar nekaj nabralo in napolnili smo prijavno mesto, kjer smo za samo 2 e prejeli štartno številko. Dobro razpoloženje, smeh, zabava, vsega je bilo že takoj na pretek. Tudi harmonika se je oglasila, tokrat za otvoritev teka v rokah Poldeta Sajeta.
Čas pa je kar hitro tekel in treba je bilo najti tekaško opremo, ter se ogreti. Našli smo tudi osebo, ki je poprijela za fotoaparat, da je nastalo kar nekaj prijetnih fotografij. Ja hvala lepa gospa Vida, se priporočamo za še kdaj.



No za začetek smo na eno slikco ujeli tudi Vido, da se bo vedelo da je bila tudi ona udeležena.




Čeprav je bilo kar nekaj tekačev oranžnih, so Maticki vseeno nekako izstopali. Mogoče smo bili najlepši, najbolj glasni, najbolj norčavi, naj.... Tisti ki smo bili tam že vemo.
Organizator se je zelo potrudil na vseh področjih in pripravil tudi skupinsko ogrevanje.


In potem je bilo časa le še toliko, da si nastavimo časovne stroje,


ter se pripravimo za start. No medtem je tudi že prvi zdirjal skozi cilj. Ja toda saj se še ni začelo!..... Aha tale ni pravi in ne sodi v tekaške vrste.

In ko je traktor odbrzel v svojo smer, smo jo mi ubrali po svoje. Ampak ne prav po svoje. Smer in cilj je bil isti, le hitrost teka je bila različna.

Proga je tu na Bučki odlična. Skoraj v celoti ravninska, z majhnim klancem gor pa dol in pa vse po makedamu. (skoraj vse, za spoznanje je asfalta) Najprej ravnina, pa nadvoz avtoceste do neke kmetije, kjer se naredi obrat in jo uberemo nazaj na pol poti. Tu se obrnemo desno v blagi klanec, na vrhu katerega zopet zavoj desno. Tu je nato še malce klanca in vseskozi levi ovinek po gozdni stezici. Zopet nazaj na cesto in levi ovinek, pa nazaj v dolino. S tem zavojem smo obkrožili jezero, ki se nahaja skoraj na vrhu hriba. Spust se konča na isti cesti, kjer se je pričel vzpon in sedaj samo še ravninski del poti nazaj v cilj. Vseskozi sem se nekako trudil držati isti tempo, le zadnji del poti sem malce popustil. Pred mano ni bilo nobenega, ki bi ga lahko lovil, pa tudi za mano ni bilo kakih dvesto metrov nikogar. In zakaj bi potem pritiskal? No malce sem pospešil v zadnjih metrih, toliko bolj za publiko in bil sem v cilju.

V cilju me je že čakal Puš, ki je bil tudi edini že v cilju na dolgi progi. Se pravi da sem pritekel absolutno kot drugi, kar je do sedaj moj največji uspeh. (mislim da takšno uvrstitev ne bom nikoli več pritekel) Ker je bilo malo udeležencev teka, smo bili v cilju kar hitro vsi.
V cilju je čakalo tudi okrepčilo. Voda iz Bučenskega izvira in pa sadje, za tiste bolj zahtevne pa je poskrbel "šank". Seveda se je kmalu oglasila tudi harmonika in za uspeh je bilo potrebno nazdraviti.


Kaj dosti več pa ni bilo časa, saj so bili rezultati ena dva izpisani. Samo še ena gasilska za vse tekače

in pa za muzikanta poleg pokalov in medalj.

Nato smo odložili harmoniko, pesem se je izgubila in spregovoril je organizator. Sledilo je podeljevanje pokalov in medalj. Začeli so z krajšo progo in nato še z daljšo. Na daljši je bila enotna skupina za vse udeleženke nežnejšega spola, možakarji pa smo se delili v dve skupini. Prva je bila do 35 let, kjer je zasedel 1. mesto in tudi kot absolutni zmagovalec Puš Sebastjan.

Tudi v skupini nad 35 let smo imeli svojega predstavnika na stopničkah. Kot drugi je v cilj pritekel Stanislav Kralj in tako zmagal v skupini 35 in več.

Nato je sledila še "gasilska" za vse dobitnike medalj. (nekaj jih je uletelo drugih)

Pa še malce poigravanja, norčij in podobnega.

Skratka lep tek, lep dan, odlična družba in sploh vse odlično. Potekal je tudi dogovor med "atom" tekov za Dolenjski pokal Doljak Edvardom in organizatorjem teka, da naslednje leto se spelje tek pod okrilje tekov za pokal Dolenjske. Upajmo da bo pogovor obrodil sadove.

Mi pa smo se podali na obisk. In kam? Povabil nas je Pavle Balabanič na svoj "ranč", ki je nedaleč stran od ciljnega prostora.

Nekateri so si ogledali njegov sadovnjak, ki je kar precejšenj z velikim številom sadnega drevja vseh vrst,
Nekateri so raje počivali,

Pa harmonika se je oglasila, nekateri bi radi zaplesali,
in še marsi kaj.Bili smo tudi odlično postreženi, saj je gospodinja pripravila ooooooooogromno vsega. Smo imeli tam kar celo kosilo, pa slaščic kolikor se ti jih srce poželi, pijač vseh vrst in v neskončnih količinah, pa še bi lahko našteval.

Skratka prava veselica. Sploh ne vem kako se bomo mi tole odolžili našemu gostitelju. Smo se kar zadržali nekaj časa, ko so pa nam tako lepo stregli z vseh strani.Že ko smo se odločili da gremo, se je klepet še kar nadaljeval.

Se je kar našel spet eden z raznimi vprašanji, pa smo ga spet en liter.

Pa malce muzike, nekaj smo tudi zapeli,(vsaj probali smo)
na koncu pa še ena "gasilska", če pa nas kar ni bilo volje da bi odšli.

No ampak vsega lepega je enkrat konec, za goste pa že tako pravijo na oni strani gorjancev da, "vsakega gosta pola sata dosta" mi pa smo bili že precej več in čas je že bil, da se pospravimo domov.

Pavle hvala lepa, ob priliki vrnemo!

9. tek na Križno goro

Lož 17.04.2011

Lepo nedeljsko jutro. Nebo brez vsakega oblačka, temperatura primerna, le glava malce težka od prejšnjega dne. Vseeno smo se odpravili na Notranjsko, kjer je potekal 9. vzpon na Križno goro.
V Novem mestu se dobimo z Sebastjanom in Miranom, nato pa naprej do Poljan. Tu poberemo Mirota, vmes še pokofetkamo (kdor pač pije kavo, za ostale po želji), nato pa do Trebnjega, kjer poberemo še Mirkota. Tako smo v polni zasedbi odbrzeli proti Ložu. Če bi bilo prostora v avtu, bi šla z nami še žena od Mirota, tako pa je morala ostati doma. Seveda je bila precej jezna, saj je vedela da bo "orengi" fešta, je bil pa zato bolj vesel njen Miro. (vemo zakaj)
Pa smo prispeli v Lož. Tu že kar nekaj znanih in manj znanih tekačev, ki so se pridno pripravljali na tek. Tudi mi smo na hitro opravili prijavo in se pripravili za tek. Pa smo bili še malce "feštovsko" razpoloženi (verjetno bolj kot tekaško), pa smo kar takoj ene dve zašpilal, da je odmevalo po bližnjih hribih. Zavoljo tega bi kmalu zamudili "vlak". Pa ne da bi se peljali na goro. Peljala se je le naša "oprema" za preobleči na vrhu, saj je bila na vrhu tudi malica in podelitev.
Tako kot smo v zadnjem hipu ujeli prevoz, tako nam je tudi natesno hodilo z ogrevanjem. Pa kaj ga rabimo, saj smo bili zagreti z muziko. In že smo se postavili na start.
Člani ŠD Križna gora so poskrbeli za brezhibno organizacijo prireditve. Ekipa je poskrbela za dobro označitev proge, smerokaze, okrepčilo na vrhu gore in seveda dobro vzdušje. Večina izmed tekačev je bila na koncu prešerne volje, ker so premagali najstrmejši klanec v Notranjskem pokalu. Veliko je bilo tudi navijačev, ki so tekmovalcem z glasnim spodbujanjem pomagali do dobrega rezultata. Že na Sveti Ani nas je pričakalo glasno vzpodbujanje, ki se je do vrha le še stopnjevalo.

Na staru se nas je zbralo 68 tekačev in tekačic v članskih kategorijah. Veliko je bilo udeleženih tudi otrok ki so se pomerili na vrhu, kjer je klanec najbolj strm in skupaj nas je bilo 120 udeležencev. Nekaj je bilo tudi pohodnikov, ki so prav tako odšli na Križno goro iz Loža. Eden izmed njih je bil tudi naš Miran, ki je tekače glasno spodbujal v zadnjih metrih.
Vse se je odvijalo zelo hitro,saj je proga zelo kratka. Zmagal je Boštjan Hrovat ki je progo pretekel z časom 16:30, kar je 1min in 7s hitreje od prejšnjega rekorda. (Boštjan čestitke za ta dosežek). Kmalu za njim je pritekel Toni Habjan, tretji pa Marjan Zupančič. Vsi trije so bili hitrejši od prejšnjega najhitrejšega rekordnega časa. Kar prvih sedem moških tekačev je teklo pod 19-imi minutami in pravijo, da je bil to najhitrejši tek vseh časov. Bravo fantje!
Najhitrejši pa je bil tudi za naše udeležence, saj smo bili na tem teku prvič. (ha ha ha ha ) Kot 14. je v cilj pritekel Stanislav Kralj v času 20:35, le 15 sekund kasneje je bil kot 17. v cilju Sebastjan Puš in še 20 sekund za njim Mirko Lavriha, kot 18. z časom 21:10. Šuštar Miro je bil v cilju kot 47. in dosegel čas 27:59
Pri nežnejšem spolu je bila najhitrejša Jerneja Mihevc, druga je v cilj prišla Ajda Pristavec, tretja pa Tjaša Štritof. Čestitke prav vsem!
Na vrhu nas je čakalo okrepčilo (sem morda že omenil) in pa paket ki smo ga odali na vlak. Nadeli smo si suha oblačila ter se odpravili na malico. Še predno smo jo pohrustali, pa so bili že objavljeni rezultati. V skupini B, je Puš zasedel 6. mesto, skupino višje v C, sem jaz zasedel 7. in Mirko 8. mesto. Ostane še skupina D, kjer je Šuštar zasedel 10. mesto.
Medalj tako ni bilo, je pa bila pred nami pot v dolino. Podali smo se kar počez, mimo kapelic križevega pota in hitro smo bili v dolini. Sledil je še obisk v okalni oštariji, kjer smo obiskovalcem zašpilali nekaj viž, popili nekaj pijačke za osvežitev, nato pa se podali proti domu.
Ja ampak res proti domu. Nekaj časa tudi v drugo smer, saj smo šli obiskali drugouvrščenega na teku Tonija Habjana. Vrh nad Višnjo goro je ta kraj in pri njemu doma imajo lepo urejeno turistično kmetijo. Tonija še ni bilo doma, a so nam vseeno lepo postregli, Toni je pa kar po telefonu naročil "štefan" za tekaško druščino. Z Habjanovim se namreč že kar dolgo poznamo in tudi z veliko njihovih gostov. (muskontarji poznamo skoraj vse) Tako sem po dolgem času srečal zopet znane obraze in lepo jih je bilo videti. Nekaj je bilo tudi muzikantov in pesem je donela dolgo v noč.
Ampak vsega lepega je enkrat konec in tudi tokrat je bilo tako. Vesela družba se je pričela pomikati domov, polna lepih spominov, katere bomo obujali še kar nekaj časa.

PS. nekaj slikc sem našel na strani organizatorja, vendar v tem trenutku ne morem do njih, zato jih pripnem naknadno.

Takole sedaj je pa tudi nekaj slikc!

32. tek na Petelinjek

Gabrovka 16. 04. 2011

Pa smo dočakali začetek Dolenskih tekov. Kot že nekako po starih tirih, smo se za prvič dobili v Gabrovki in se podali preko Petelinjeka.
Prijetna sobota, vsa obsijana s sončkom, a kljub temu se nas je v Gabrovki zbralo malo tekačev. Kaj je vzrok malo številčni udeležbi, bi se težko reklo. Vsak si pač pripisuje in razlaga po svoje.

Tudi udeležba kluba Matick ni bila nevem koliko številčna pa vendar smo se teka udeležili štirje tekači.

Ker smo iz "vseh vetrov", smo se dobili pred novomeškim Tušem in se nato z enim avtom odpeljali proti Gabrovki. Parkirali smo na običajno parkirno mesto in opravili prijavo.


Vse dogajanje je bilo tokrat premaknjeno pred gasilski dom in tudi "pošlihtano" je bilo precej boljše kakor prejšnja leta. No prav vse dogajanje pa tudi ni bilo pred gasilskim domom. Tisto najpomembnejše je bilo še vedno speljano preko Petelinjeka. Za ta del pa se je bilo potrebno pripraviti. Nadeli smo si tekaško opremo, si nadeli številke in pričeli ogrevanje.

Pa je napočil čas, ko je bil podan znak za začetek. Množica se je zapodila po ozki makedamski cesti proti cilju. Ja ampak to je bil šele začetek 11 km dolge poti. Prvi kilometer je "letel" kar malce preveč. Vsaj zame. Ampak tisti najhitrejši so si zastavili tak tempo in potem te kar nekako potegne da jim slediš. Kmalu je bil pred nami prvi klanec, ki pa je tudi precej strm. Še sreča da ni pretirano dolga strmina. Klanca ni prav kmalu konec, vendar se malce poravna, ko prispemo na asfaltno cesto. Kmalu se tudi prične spust, vendar se po kakih dveh kilometrih, ko zavijemo se znova obrne v klanec. Tudi ta klanec meri kak kilometer in je tudi precej strm. Kar pobere nekaj moči, a ko opravimo z njim je konec z velikimi klanci. Sledi spust v dolino, nato pa še nekaj razgibane proge do cilja.

Počutje je bilo uredu in tudi tekel sem nekako z lahkoto, še posebno v klanec navzgor. Dolina mi nekako ne odgovarja in ravno na teh strmih spustih, me je prehitelo nekaj tekačev. Poskrbeli so tudi za okrepčilo in sicer dvakrat na sami progi in nato še v cilju. Je pa to eden izmed tekov, kjer ob progi ni nobenih navijačev, razen peščice v samem cilju. Pa to ni ravno ovira, saj se da vseeno lepo preteči in doseči dober rezultat.

Vsaj zame se je dobro kančalo. Lanski rezultat sem popravil za dobro minuto, s čimer sem zelooooo zadovoljen. 10,14 kilometrov (vsaj toliko je nameril moj Garmin) sem pretekel z časom 42:08, kar je zadoščalo za 7. mesto.
V cilju me je že dobri 2 min čakal Puš Sebastjan, ki je v cilj pritekel kot tretji, kmalu za mano pa je pritekel Bučar marko z časom 43:46, kot 11. in kot 15 Mikolič Matej z časom 44:40.

Malce smo obrisali znoj iz čela, nato pa pretekli še nekaj metrov za iztek. V tem času so bili že vsi v cilju in podali smo se pred gasilski dom.

Tu je bilo že precej živahno, v pričakovanju rezultatov. Dokler niso bili ti izpisani pa smo pospravili v želočke okusen golaž, ki ga je pripravil organizator.
Izpisani so bili rezultati, pritožb ni bilo in lahko se je pričela podelitev pokalov in medalj.

Pokala sta bila namenjena najhitrejšemu in najhitrejši v absolutni uvrstitvi,

po skupinah pa so prvi trije prejeli medalje.

Tako je v skupini B Bučar Marko zasedel 2 mesto in si prislužil srebrno medaljo.

V tej skupini nastopa tudi Matej, ki pa je za nekaj sekund zgrešil tretje mesto.

V skupini C je Puš Sebastjan zasedel 1. mesto in si prislužil zlato medaljo

In še v skupini E sem jaz zasedel 3. mesto in prejel bronasto medaljo.

Tako si je ekipa Matick na prvi letošnji tekmi priborila vse tri barve medalj.

Seveda je takemu uspehu treba tudi nazdraviti, kar smo storili kar v prvi oštariji, nato pa se podali na "fešto".

Prav po teku v Gabrovki je namreč društvo "Matick", organiziralo piknik za vse člane kluba, navijače, sponzorje, oboževalce,...., na lokaciji kjer ima društvo svoj "sedež". V zidanici pri "Maticku" je bilo tako veselo pozno v noč.

Lušno je bilo in tudi še bo! Ko se naslednjič snidemo!

11.TEK ZA POKAL KOLEKTOR LIVA

Senožeče 10.april 2011

Jupiiiiiii! Tale internetna stran športnega kluba "Matick", (če lahko temu tako rečemo) ima že preko 10000 obiskov. Kot avtor večina objav, sem tega zelo vesel. Vesel sem da se to pregleduje in bere širom po svetu in se bom trudil tudi še v naprej. Sem pa tudi v objavi "Pa spet od začetka" objavil nagrado za 10000-ega obiskovalca, vendar se ni javil nihče, tako ostaja nagrada za kako drugo priložnost.

Pa pojdimo na tekaško prireditev.

10. Aprila smo se trije Dolenčki (Stane, Mirko, Edi) podali na tek Kolektor liv-a v Senožeče. Vse je kazalo na lep dan in v zraku je bila neka dobra volja in dober občutek, že na vse zgodaj zjutraj. Tako smo se napokali v Eijev avto in se odpeljali proti Primorski.

Prispeli smo v kar precejšno gužvo, če temu lahko tako rečemo in pa v pravo kraško burjo.


Veliko število tekačev je tekalo sem ter tja in se ovijalo v oblačila, ki te ščitijo pred burjo. Časa ni bilo ravno na pretek, zato smo na hitro opravili prijavo in se pripravili za tek.

Start je bil kot običajno kak kilometer odaljen od cilja. Pot do tja je ravno pravšnja za ogrevanje, saj te klanec dobro segreje.Tako pripravljenih za tek se nas je za startno črto postavilo kakih 160 tekačev in tekačic. Po nagovoru direktorja Liv-a, je sledil start in že se je množica podala v dir.

Proga lepa, rahlo razgibana, brez kakih pretiranih klancev. Po celotni dolžini v večini makedam, moteč mi je le zadnji kilometer spusta. Tudi tekel sem kar nekako zadovoljivo. V prvih kilometrih nekaj prehitevanj, nekaj sem jih prehitel jaz, veliko jih je prehitelo mene in kot bi mignil je bilo polovico proge za hrbtom.Naprej ni bilo več prehitevanj in tudi moči za ohranitev tempa in prednosti je nekako bilo zadosti. Sicer se mi je eden približal v zadnjih dveh kilometrih in to čisto na blizu. Že je kazalo, da bom moral spustiti eno mesto, pa sem v zadnji klanec pridobil zopet malce prednosti. Potem pa v tisti velikanski spust. Makedam slab, pesek in pa dolina, ki mi čisto nič ne ustreza. Ko se cesta poravna, ali celo malce dvga kakih tristo metrov pred ciljem, sva tekla z ramo ob rami. Pa se je pričel "dvoboj". V sam "šptint" sem se podal malce zgodaj, a mi ni ostalo drugega, če sem hotel obdržati mesto. Pa mi je uspelo!

V cilj sem pritekel kot 29., z časom 44:55 in zasedel 8. mesto v skupini. Štiri minutke za mano je bil v cilju tudi Mirko Lavrihov, ki je prispel v cilj kot 48., za njim pa še Doljakov Edi z časom; 51:41, uvrščen na 70. mesto.

Po skupinah pa smo bili uvrščeni takole; Edi 6. mesto, Stane 8. in Mirko 11. mesto. Jasno da so pokalčke odnesli domov drugi, čeprav smo imeli tudi mi dober rezultat. Jaz sem ga od lani izboljšal za minutko, s čimer sem zelo zadovoljen.

V cilju nas je čakalo "orengi" okrepčilo. Sadja je bilo cele kupe, pa raznoraznih pijač in napitkov, pa golaža kolikor ti je dopuščal želodček. Vsega je bilo dovolj in vse pohvale organizatorju za takšno prireditev. So se fantje zelo potrudili in nagradili jih bomo z ponovnim obiskom v prihodnjem letu.Vsak udeleženec je prejel tudi srečko in z njo dobitek. Seveda kakršnega si je priboril, srečka pa je vsaka zadela.

Tako je bil tekaški dan za nami. S tem pa še ni bilo konec naše avanture. Pobrali smo šila in kopita ter odbrzeli v drugi konec Primorske. Doljakova mladost je nekako minila v tem koncu naše lepe Slovenije, zato smo se podali na obisk k njegovim bližnjim. Prispeli smo v vas Grgar, kjer smo se najprej ustavili na pokopališču. Tu sta našla svoj zadni dom Edijeva starša in prijatli. Namenili smo jim kanček pozornosti, ter jim prižgali svečo, nato pa se odpravili naprej.

Prispeli smo (težko bi rekel v vas, prej na samoten kraj) do prijazne kmečke hiše pod Sveto goro. Krasen mir ob majhnem potočku, pod hribčkom ki ga je sonce ogrevalo s svojimi žarki. V tem miru smo zmotili Edijevega brata, ki je ravno ta dan praznoval rojstni dan. Sledili so stiski rok, pa objemi, podelil je kup daril,... Seveda je bil obiska zelo vesel, še posebej ko se je čez čas oglasila harmonika in ga zvabila v ples.

Na mizo so postregli z kupom dobrot, ki smo jih tudi pridno snemali iz mize. Prijeten klepet, dobra hrana in pa seveda odlična Primorska kapljica, so bili glavni krivec, da smo se zadržali do noči. Nato je sledilo slovo in pot do doma. Obljubili smo da se ravno tako kot na tek še vrnemo.