3. Majstrov tek

Unec 02.04.2011

Na sončno in že kar precej vročo, prvo soboto v Aprilu, smo se zbrali na Uncu, kjer je potekal 3. Majstrov tek. Tek je potekal v organizaciji PGD Unec, ki jim gre vsa pohvala, da so lepo in zgledno organizirali izvedbo tekme. Vsporedno je potekal tudi pohod, na katerem je za razliko od teka bilo zelo veliko udeležencev.In tja smo se podali tudi trije iz Novega mesta. Tokratna zasedba je bila Stane, Edi in Sebastjan. Nekako je padla odločitev, da letos tečem tudi v Notranjskem tekaškem pokalu, ker so teki nekako novi za mene, saj nisem še nobenkrat tekel v teh krajih. Tudi Edi, ki je že stari maček, ni bil še udeležen na vseh in bodo nekateri novi tudi za njega.

V lep sončen dan smo parkirali na Uncu, kjer so sprejemali prijave v gasilskem domu. Dobili smo številke, si nadeli tekaški dres in jo mahnili proti startu. Start je bil namreč umaknjen na rob vasi, kjer so se že izvajali otroški teki. Za ogrevanje smo pretekli delček makedamske poti, ki je tudi začetek teka, nato pa se postavili za tek. Kmalu nas je bilo zbranih vseh 115 tekačev in po pisku smo se "pognali" proti cilju.

Po celotni dolžini makedamska cesta, ki je precej razgibana. Prične se z rahlim vzponom, ki se na polovici prvega kilometra spremeni v precejšenj klanec, ta pa se zavleče še malo v drugi kilometer.

Nadaljuje se v rahlo razgibanem stilu, malce navzdol in navzgor, dokler se na 4. km nismo obrnili. Za obračališče so lepo uredili, da se teče okoli malce večjega grma, za grmom te postrežejo z okrepčilom, potem pa lepo in čimhitreje nazaj.

Za nazaj že poznana proga, le narobe obrnjena. Kjer je bil prej klanec je sedaj dolina in obratno. Čeprav je bil za nazaj klanec daljši,(ni pa bil strm) sem imel občutek, da gre lažje in kot bi mignil sem bil na najvišji točki.

Sledil je le še kilometerski spust do cilja.

In pritekli smo v cilj. Malce smo se okrepčali in odahnili, nato pa še en mali krog za raztek. Pa ni bil velik krog, saj je bilo treba priti še do avta, kar pa je naneslo tudi kakšen kilometer. In ko jo tako ubiramo proti mavtu, srečamo Edija ki teče v nasprotno smer z številko v roki. Sem mislil, da jo je pozabil odati v cilju in jo sedaj nese nazaj, pa ni bilo ravno tako. Številka je ostala na strehi avtomobila, kamor jo je odložil, ko se je pripravljal na tek. V cilju ga tako niso mogli zapisati in je moral "dokaz" odnesti nazaj v cilj. Tako je imel za iztek kar tri dolžine poti od avta do cilja. Kot pravi pregovor ; kdor nima v glavi ima pa v petah. No pa se je vse rešilo in kmalu smo se zbrali "na klobasah".

Še predno smo vsi pohrustali klobaso, se je pričel manjši kulturni program, nato pa je sledila podelitev.

Jaz in Edi nisva bila tako dobra, ali pa imava boljšo konkurenco, tako da nisva posegla po medaljah, medtem ko je Puš Sebastjan pristal na tretjem mestu.

Tudi v absolutni konkurenci je bil na odličnem 6. mestu, medtem ko sem jaz zasedel 12. in Edi 28. mesto. V skupini sem pristal na 6. mestu in Edi na 7., medaljo za tretje mesto pa si je nadel okoli vratu Puš.

In še ena slikca (bi mel pa kar greh, če jo nebi objavil) na kateri so najhitrejše med najlepšimi.

Pa je minilo. Seveda ne za vse, saj so v večini še ostali in se zabavali ter uživali. nam pa se je mudilo naprej in to tako zelo, da ni bilo časa v avto pobrati niti majice, ki so se sušila na pokrovu avta. (Ne da ni bilo časa, Edi je pozabil nanje. Nekam veliko je pozabljal ta dan.) In kam se nam je tako mudilo? Ob 15:00 je bil na sporedu Vipavski tek in mi smo morali zasesti prvo vrsto na startu. To pa je že druga zgodba.