Kot je že v navadi pri večji udeležbi, nas popelje Marko z kombijem in tudi tokrat je bilo tako, pa še Boštjan je šel z svojim avtom. Pa saj bi se vsi "stlačili" v kombi, toda nekaterim se je po teku mudilo domov in zato je Boštjan šel z avtom, da je takoj odpeljal proti domu. Voznja proti obali v kombiju je bila prijetna , z nekaj postanki seveda in dovolj zgodaj na mestu dogajanja, medtem ko z avtom pridrvijo malce pozneje. Seveda smo bili dogovorjeni, da se dobimo na kavi, vendar so zamujali in smo mi že popili kavo. Med potjo je tudi Hermina, ki je bila v avtu z Boštjanom in Sabino, ugotovila da je doma pozabila copate. Poklicala je naj ji nekje priskrbim copate, pa smo se spomnili, da je mogoče v Kopru odprt trgovski center, kjer bi se dalo dobiti tudi copate. In tako so tudi storili in kupila je lepe copate z 50% znižano ceno. 
Dokler so trije kupovali copate, je naša druščina že veselo prepevala na obali. Časa ja bilo dovolj in takoj se je oglasila harmonika. Prevzel sem tudi vseh 7 številk za tekače našega kluba, nato pa je bilo potrebno že razmišljati o premiku na start. Parkirani smo bili namreč na cilju, start pa je bil odaljen za celotno dolžino proge, se pravi 9,5 km kolikor so odaljene soline med sabo. Organiziran je bil avtobusni prevoz, toda to je preveč "komot", zato je potrebno to izpeljati drugače. Odločil sem se, da do starta kar odtečem , takole za ogrevanje. In če sem hotel pravi čas opraviti "ogrevanje" sem moral kar pohiteti. Pozdravil sem zajca in se podal na pot.
Ostali so seveda počakali na člane nakupovalnega tabora in se nato skupaj podali proti startu. Ti so izbrali tisto lažjo varjanto z avtobusom.
Ker pa nismo bili samo tekači na obali, so se malce porazdelili tisti ne-tekači. Nekaj jih je ostalo v cilju, nekaj pa se jih je podalo z nami na start in so se nato vrnili z avtobusom, oziroma kombijem.
Ja je tako kar prav prišlo, da imamo nekaj slik tudi na startu. Seveda so me prehiteli tisti z busom in že zmetali v morje sol za srečo
in se nato napotili naproti za ogrevanje.
Nato smo še skupaj malce tekli, naredili nekaj vaj, klepetali z tekači,.... in vsi skupaj stopili pred fotoaparat.
Kmalu smo bili nared za tek in tudi čas je bil pravi, zato smo se nekako zbrali za startno črto. Tokrat je bil sam start premaknjen iz samih solin malce ven. So se pač solinarji pritoževali, da jih precej motimo in zato se je tek malce skrajšal in premaknil začetek na odcep ceste.
Dobili smo še par napotkov, fotografi in kamermani so naredili svoje, mi pa smo se pognali proti solinam.
Tek sem pričel bolj v ospredju in takoj malce "potegnil", tako da sem bil vsaj nekaj metrov med prvimi. Ostali so bili pomešani nekje v gužvi kakih tisoč tekačev.
Kaj kmalu smo bili vsi v teku in dolga kača se je vila proti Portorožu.
Kilometri so hitro ostajali za nami, saj smo bili vsi precej hitri. Kar naenkrat je bilo ceste konec in vseh tistih parkiranih ladjic ni bilo več na vidiku. Tudi Ribičeva gostilna je že bila mimo in tekli smo po lepo urejeni poti naše obale. Še pri prejšnjem teku je bil ta kos poti do kampa makedamski, sedaj pa je lepo tlakovan z kamnom in prav prijetno je bilo teči.
Skozi kamp smo odbrzeli kakor z avtom in že smo bili zopet na cesti proti plaži Portoroža. Tu je bilo potrebno malce pazlivosti, saj je bilo nekaj prometa, pa tudi na plaži ni bilo nič drugače, saj je bila plaža že polna obiskovalcev. Pa je bila tudi ta kmalu za nami in že smo "grizli" v edini klanec na progi. Še sreča da ni pretirano strm, kakor tudi dolg ne. Kot bi mignil smo bili na drugi strani hriba, seveda skozi tunel, nato pa še malce ceste in bili smo v Strunjanu. Sedaj je bilo potrebno ujeti le še soline. Še kaka dva km pločnika in bili smo v cilju.
Seveda da nisem pritekel prvi v cilj. Za prvim sem zaostal nekaj mnut in pristal na nesrečnem 13. mestu.
Pa ne da bi bil kakor koli vraževeren, ampak res nisem imel sreče. In zakaj? Zato ker je prvih 12 dobilo praktične nagrade in tudi sicer so objavili rezultate samo za prvih 12 udeležencev. Pa nič zato, je bilo veselja vseeno dovolj in zadovoljstvo nič manjše.
Kmalu so pritekli v cilj tudi ostali Maticki, vendar za mesta vseh ne vem, saj ni bilo nobene uradne objave.
Pohvaliti je potrebno organizatorja, za lepo tekaško prireditev. Je kar precejšnja razlika od prejšnjih let in se vidi da so se trudili. In če tudi je tek netekmovalen, bi lahko zapisali rezultate vseh, tako za informacijo tekačem. Je pač tako, da malce tekmovalnosti je tudi na takšnem teku in vsak rad pobrska za svojo uvrstitvijo.
Rezultatov ni bilo, je pa bilo za vsakega nekaj soli (saj smo v solinah),
nekateri so jo tudi "želi", da je nebi zmanjkalo.
Seveda se je vse dogajalo ob dobri muziki.
Seveda niso pozabili tudi na porabljene kalorije, zato si je vsak udeleženec lahko privoščil "bobiče", zraven pa si potešil žejo z Refoškom.
Refošku se nismo odrekli, medtem ko za bobiče se nismo vsi "gužvali". Nekateri imamo rajši preizkušene jedi in z njimi je postregel Marko v prtljažniku našega kombija. Narezal je dobro domačo salamo,
pa domači kruh, sir,... 
Zraven takih dobrot pa se prileže tudi dobra kaplica in "goveja" muzika in za vse je bilo poskrbljeno.
Po taktih muzike in pod vodctvom trenerja, so se izvajale tudi vaje po teku, ki so zelo pomembne. Za nekatere je bilo nekaj vaj tudi novih, a so jih z veseljem opravili.
In tekaško druženje se je počasi približalo koncu. Naložili smo se v avtomobile, pobrali šila in kopita, ter odbrzeli proti domu. Nekateri so to izvedli bolj direktno, mi pa smo malce zgrešili cesto in pristali v nekoliko znanem kraju, kjer se nahaja prijazna oštarija. In če smo že tu, zakaj nebi vstopili.
Postregli so nam z okusno hrano in dobro kapljico, a najbolje se je prilegla sladica.
Okusno, da bi skoraj še prste pojedli, a so na srečo ostali vsi celi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar