Lepo nedeljsko jutro. Nebo brez vsakega oblačka, temperatura primerna, le glava malce težka od prejšnjega dne. Vseeno smo se odpravili na Notranjsko, kjer je potekal 9. vzpon na Križno goro.
V Novem mestu se dobimo z Sebastjanom in Miranom, nato pa naprej do Poljan. Tu poberemo Mirota, vmes še pokofetkamo (kdor pač pije kavo, za ostale po želji), nato pa do Trebnjega, kjer poberemo še Mirkota. Tako smo v polni zasedbi odbrzeli proti Ložu. Če bi bilo prostora v avtu, bi šla z nami še žena od Mirota, tako pa je morala ostati doma. Seveda je bila precej jezna, saj je vedela da bo "orengi" fešta, je bil pa zato bolj vesel njen Miro. (vemo zakaj)
Pa smo prispeli v Lož. Tu že kar nekaj znanih in manj znanih tekačev, ki so se pridno pripravljali na tek. Tudi mi smo na hitro opravili prijavo in se pripravili za tek. Pa smo bili še malce "feštovsko" razpoloženi (verjetno bolj kot tekaško), pa smo kar takoj ene dve zašpilal, da je odmevalo po bližnjih hribih. Zavoljo tega bi kmalu zamudili "vlak". Pa ne da bi se peljali na goro. Peljala se je le naša "oprema" za preobleči na vrhu, saj je bila na vrhu tudi malica in podelitev.
Tako kot smo v zadnjem hipu ujeli prevoz, tako nam je tudi natesno hodilo z ogrevanjem. Pa kaj ga rabimo, saj smo bili zagreti z muziko. In že smo se postavili na start.
Člani ŠD Križna gora so poskrbeli za brezhibno organizacijo prireditve. Ekipa je poskrbela za dobro označitev proge, smerokaze, okrepčilo na vrhu gore in seveda dobro vzdušje. Večina izmed tekačev je bila na koncu prešerne volje, ker so premagali najstrmejši klanec v Notranjskem pokalu. Veliko je bilo tudi navijačev, ki so tekmovalcem z glasnim spodbujanjem pomagali do dobrega rezultata. Že na Sveti Ani nas je pričakalo glasno vzpodbujanje, ki se je do vrha le še stopnjevalo.
Na staru se nas je zbralo 68 tekačev in tekačic v članskih kategorijah. Veliko je bilo udeleženih tudi otrok ki so se pomerili na vrhu, kjer je klanec najbolj strm in skupaj nas je bilo 120 udeležencev. Nekaj je bilo tudi pohodnikov, ki so prav tako odšli na Križno goro iz Loža. Eden izmed njih je bil tudi naš Miran, ki je tekače glasno spodbujal v zadnjih metrih. 
Vse se je odvijalo zelo hitro,saj je proga zelo kratka. Zmagal je Boštjan Hrovat ki je progo pretekel z časom 16:30, kar je 1min in 7s hitreje od prejšnjega rekorda. (Boštjan čestitke za ta dosežek). Kmalu za njim je pritekel Toni Habjan, tretji pa Marjan Zupančič. Vsi trije so bili hitrejši od prejšnjega najhitrejšega rekordnega časa. Kar prvih sedem moških tekačev je teklo pod 19-imi minutami in pravijo, da je bil to najhitrejši tek vseh časov. Bravo fantje! 
Najhitrejši pa je bil tudi za naše udeležence, saj smo bili na tem teku prvič. (ha ha ha ha ) Kot 14. je v cilj pritekel Stanislav Kralj v času 20:35, le 15 sekund kasneje je bil kot 17. v cilju Sebastjan Puš in še 20 sekund za njim Mirko Lavriha, kot 18. z časom 21:10. Šuštar Miro je bil v cilju kot 47. in dosegel čas 27:59
Pri nežnejšem spolu je bila najhitrejša Jerneja Mihevc, druga je v cilj prišla Ajda Pristavec, tretja pa Tjaša Štritof. Čestitke prav vsem! 
Na vrhu nas je čakalo okrepčilo (sem morda že omenil) in pa paket ki smo ga odali na vlak. Nadeli smo si suha oblačila ter se odpravili na malico. Še predno smo jo pohrustali, pa so bili že objavljeni rezultati. V skupini B, je Puš zasedel 6. mesto, skupino višje v C, sem jaz zasedel 7. in Mirko 8. mesto. Ostane še skupina D, kjer je Šuštar zasedel 10. mesto. 
Medalj tako ni bilo, je pa bila pred nami pot v dolino. Podali smo se kar počez, mimo kapelic križevega pota in hitro smo bili v dolini. Sledil je še obisk v okalni oštariji, kjer smo obiskovalcem zašpilali nekaj viž, popili nekaj pijačke za osvežitev, nato pa se podali proti domu.
Ja ampak res proti domu. Nekaj časa tudi v drugo smer, saj smo šli obiskali drugouvrščenega na teku Tonija Habjana. Vrh nad Višnjo goro je ta kraj in pri njemu doma imajo lepo urejeno turistično kmetijo. Tonija še ni bilo doma, a so nam vseeno lepo postregli, Toni je pa kar po telefonu naročil "štefan" za tekaško druščino. Z Habjanovim se namreč že kar dolgo poznamo in tudi z veliko njihovih gostov. (muskontarji poznamo skoraj vse) Tako sem po dolgem času srečal zopet znane obraze in lepo jih je bilo videti. Nekaj je bilo tudi muzikantov in pesem je donela dolgo v noč.
Ampak vsega lepega je enkrat konec in tudi tokrat je bilo tako. Vesela družba se je pričela pomikati domov, polna lepih spominov, katere bomo obujali še kar nekaj časa.
PS. nekaj slikc sem našel na strani organizatorja, vendar v tem trenutku ne morem do njih, zato jih pripnem naknadno.
Takole sedaj je pa tudi nekaj slikc!
Ni komentarjev:
Objavite komentar