16. Vipavski tek

Vipava 02.04.2011

Še vedno smo pri 2. Aprilu, čeprav sem za ta datum že nekaj objavil. Ta dan so bila na "tapeti" pač dva teka in kakor se je izrazil eden od tekačev smo se nekateri kar "preslikali" iz Unca v Vipavo. Skoraj je res tako izgledalo in kar nekaj nas je bilo takih. Pa še pohiteti je bilo treba! V naših mislih je bilo dovolj časa in bi se lahko tudi malce zadržali na Uncu, pa je prišlo do spremembe v pričetku Vipavskega teka na 15:00, pa se je bilo treba skoraj res kar "preslikati". Še srečo smo imeli, da so nas o tem obvestili, sicer bi prišli v Vipavo z zamudo.

Tako pa vse ob pravem času. Opravili smo prijavo, vsak je dobil vrečo čokolade, nato pa smo se na sončku "martinčkali".

Je bilo tako prijetno toplo, da smo se čisto ulenili in se ni dalo nobenemu zlezti iz avta. Smo kar lenarili in poležavali, za kar je pa verjetno kriv tek na Uncu, ki nam je pobral nekaj moči.

V zadnjem trenutku nas je zbezala iz avta predstavnica nežnejšega spola.

Potem pa je šlo zopet zares. Nekaj minut za ogrevanje, čeprav nas je sonček dobro ogrel in nato na startno črto. 150 tekačev in tekačic je bilo pripravljenih na dirko". Novinarji so še snemali za svoje poročanje, ko so že pričeli z odštevanjem in v zadnjem trenutku se jim je uspelo umakniti, sicer bi jih množica zagretih tekačev pohodila.

Start je bil od lani nekoliko premaknjen, pa tudi sama proga je bila drugače speljana in nekoliko krajša. Startali smo na koncu "stadiona" na zelenici in nekako odvijugali mimo igrišč na makedamso pot. Od tu je bilo nekaj kilometrov enakih kakor lani. Sprva malce klanca, a ne preveč hudega, pa malce vijuganja okoli vinogradov in zopet makedamska pot, tokrat rahlo v dolino. Pa smo prispeli na križišče. Lani se je tu zavilo levo pa še enkrat levo ter naredil še en krog, tokrat pa so malce spremenili. Še nekaj časa smo šli naravnost in šele potem levo ter smo privijugali skoraj do dvorca. Saj niti ne vem točno kje smo vse tekli. Okoli nas je bilo vsega, vinogradov, sadovnjakov, vasi,....Malce navzgor, malce navzdol, pa spet navzgor in pritekli smo na staro pot v krogu, ki se je lani ponavljal. Pa ni bilo potrebno narediti še en krog. Zavili smo desno in v rahlem spustu nazaj po isti poti kakor smo prišli , pa v cilj. Ciljna ravnina je ostala ista kakor lani. Po zelenici za igriščem na "stadion",

nato pa še zadnji metri po atlecki stezi in že smo biliv cilju. Tu me je že veselo čakal Puš, saj je bil za dobri dve minuti pred mano v cilju. Za premagati dobrih 8 km poti sem porabil 35,33 min, Doljak pa je pritekel še 5 min za mano. Doljak je verjetno izgubil nekaj časa, ker je imel med potjo še nujne opravke. 50 metrov pred ciljem je moral opraviti veliko potrebo, za kar se kar porabi nekaj časa. Še sreča, da je bil v bližini manjši grm, za katerega je zavil in šele nato v cilj.

Vseeno so bili rezultati dobri. Puš je zasedel 10. mesto, Stane (moja malenkost) 30. in Doljak 60. mesto. V skupini je bil Sebastjan 6., jaz sem bil 8. in Edo 7. Za pokalčke in medalje tako nismo bili konkurenčni, smo pa si jih lahko ogledali od daleč.

Malce smo se sprehodili in pokramljali z udeleženci teka, medtem ko smo čakal na rezultate, da ni bilo preveč dolgočasno.

Pa še ena stvar je bila, ta pa ni bila samo za gledat, ampak smo jo lahko prav vsi tudi probali. Seveda govorim o okusni malici, z katero so nam postregli. Jota so jo kliče in bila je zelooooooo okusna.

Podelili so medalje in pokale, nato pa smo se počasi premikali proti domu. Imeli smo sicer v planu še obisk Vipavske kleti, pri enemu "poslovnemu partnerju", da si privoščimo kozarček Vipavskega vinca, pa je spodletelo. Dokler smo mi vse odtekli kar je bilo v planu, ga je gazda pridno "pretakal" in obležal preden smo se mu pridružili. Tako smo našli alternativo v krčmi na Razdrtem, kar pa tudi ni bilo tako slabo.

Mogoče pa klet kdaj drugič.