11.TEK ZA POKAL KOLEKTOR LIVA

Senožeče 10.april 2011

Jupiiiiiii! Tale internetna stran športnega kluba "Matick", (če lahko temu tako rečemo) ima že preko 10000 obiskov. Kot avtor večina objav, sem tega zelo vesel. Vesel sem da se to pregleduje in bere širom po svetu in se bom trudil tudi še v naprej. Sem pa tudi v objavi "Pa spet od začetka" objavil nagrado za 10000-ega obiskovalca, vendar se ni javil nihče, tako ostaja nagrada za kako drugo priložnost.

Pa pojdimo na tekaško prireditev.

10. Aprila smo se trije Dolenčki (Stane, Mirko, Edi) podali na tek Kolektor liv-a v Senožeče. Vse je kazalo na lep dan in v zraku je bila neka dobra volja in dober občutek, že na vse zgodaj zjutraj. Tako smo se napokali v Eijev avto in se odpeljali proti Primorski.

Prispeli smo v kar precejšno gužvo, če temu lahko tako rečemo in pa v pravo kraško burjo.


Veliko število tekačev je tekalo sem ter tja in se ovijalo v oblačila, ki te ščitijo pred burjo. Časa ni bilo ravno na pretek, zato smo na hitro opravili prijavo in se pripravili za tek.

Start je bil kot običajno kak kilometer odaljen od cilja. Pot do tja je ravno pravšnja za ogrevanje, saj te klanec dobro segreje.Tako pripravljenih za tek se nas je za startno črto postavilo kakih 160 tekačev in tekačic. Po nagovoru direktorja Liv-a, je sledil start in že se je množica podala v dir.

Proga lepa, rahlo razgibana, brez kakih pretiranih klancev. Po celotni dolžini v večini makedam, moteč mi je le zadnji kilometer spusta. Tudi tekel sem kar nekako zadovoljivo. V prvih kilometrih nekaj prehitevanj, nekaj sem jih prehitel jaz, veliko jih je prehitelo mene in kot bi mignil je bilo polovico proge za hrbtom.Naprej ni bilo več prehitevanj in tudi moči za ohranitev tempa in prednosti je nekako bilo zadosti. Sicer se mi je eden približal v zadnjih dveh kilometrih in to čisto na blizu. Že je kazalo, da bom moral spustiti eno mesto, pa sem v zadnji klanec pridobil zopet malce prednosti. Potem pa v tisti velikanski spust. Makedam slab, pesek in pa dolina, ki mi čisto nič ne ustreza. Ko se cesta poravna, ali celo malce dvga kakih tristo metrov pred ciljem, sva tekla z ramo ob rami. Pa se je pričel "dvoboj". V sam "šptint" sem se podal malce zgodaj, a mi ni ostalo drugega, če sem hotel obdržati mesto. Pa mi je uspelo!

V cilj sem pritekel kot 29., z časom 44:55 in zasedel 8. mesto v skupini. Štiri minutke za mano je bil v cilju tudi Mirko Lavrihov, ki je prispel v cilj kot 48., za njim pa še Doljakov Edi z časom; 51:41, uvrščen na 70. mesto.

Po skupinah pa smo bili uvrščeni takole; Edi 6. mesto, Stane 8. in Mirko 11. mesto. Jasno da so pokalčke odnesli domov drugi, čeprav smo imeli tudi mi dober rezultat. Jaz sem ga od lani izboljšal za minutko, s čimer sem zelo zadovoljen.

V cilju nas je čakalo "orengi" okrepčilo. Sadja je bilo cele kupe, pa raznoraznih pijač in napitkov, pa golaža kolikor ti je dopuščal želodček. Vsega je bilo dovolj in vse pohvale organizatorju za takšno prireditev. So se fantje zelo potrudili in nagradili jih bomo z ponovnim obiskom v prihodnjem letu.Vsak udeleženec je prejel tudi srečko in z njo dobitek. Seveda kakršnega si je priboril, srečka pa je vsaka zadela.

Tako je bil tekaški dan za nami. S tem pa še ni bilo konec naše avanture. Pobrali smo šila in kopita ter odbrzeli v drugi konec Primorske. Doljakova mladost je nekako minila v tem koncu naše lepe Slovenije, zato smo se podali na obisk k njegovim bližnjim. Prispeli smo v vas Grgar, kjer smo se najprej ustavili na pokopališču. Tu sta našla svoj zadni dom Edijeva starša in prijatli. Namenili smo jim kanček pozornosti, ter jim prižgali svečo, nato pa se odpravili naprej.

Prispeli smo (težko bi rekel v vas, prej na samoten kraj) do prijazne kmečke hiše pod Sveto goro. Krasen mir ob majhnem potočku, pod hribčkom ki ga je sonce ogrevalo s svojimi žarki. V tem miru smo zmotili Edijevega brata, ki je ravno ta dan praznoval rojstni dan. Sledili so stiski rok, pa objemi, podelil je kup daril,... Seveda je bil obiska zelo vesel, še posebej ko se je čez čas oglasila harmonika in ga zvabila v ples.

Na mizo so postregli z kupom dobrot, ki smo jih tudi pridno snemali iz mize. Prijeten klepet, dobra hrana in pa seveda odlična Primorska kapljica, so bili glavni krivec, da smo se zadržali do noči. Nato je sledilo slovo in pot do doma. Obljubili smo da se ravno tako kot na tek še vrnemo.