Celotni vikend je bil v znamenju Vinske vigredi v Beli krajini, točneje v Metliki. Tisti ki jim je bilo do glasne muzike in potokov vinca so se tja podali v večernih urah petka in sobote, tisti ki pa smo se tja podali zaradi dobrega druženja, teka in podobnih reči, smo se tja podali v nedeljo dopoldan.
Seveda je bila vsa ponudba kakor ostale dni in noči, razen tiste glasne muzike, pa se zato nismo imeli nič manj lušno.Ko smo prihajali na prizorišče, je res bilo še malo ljudi, a se je počasi mesto prebujalo in polnilo. Malce smo ga napolnili tekači, a tudi sicer je pričelo živeti. Delček "Matickove" ekipe je prispel precej zgodaj (Stane, Mojca, Barbi),se med prvimi prijavili na tek, nato pa sem pomagal postaviti reklamne panoje. Večkrat Doljak pojamra, kako mora sam postavljati in pospravljati, pa sem mu malce priskočil na pomoč. Tekači so prihajali v vse večjem številu in tudi še nekaj "Matickov" je prispelo. (Puš, Bučar, Šuštar)
Kakih 130 tekačev se je postavilo za startno črto in se po znaku štarterja pognali po progi. Nekaj deset metrov navzdol po ozkem mestnem jedru, nato pa naprej po glavni cesti. Tisti najhitrejši so naredili prednost že v prvih metrih in pokazali da so pripravljeni se boriti za zmago.
Tudi malce počasnejši smo jim pridno sledili in jim bili čisto za petami. (vsaj nekaj deset metrov)
Kmalu smo imeli mesto za sabo in se pričeli spopadati z makedamom in klancem. Kmalu je makedam zamenjal asfalt, klanec je postal še večji klanec,..... Sicer lepa razgibana proga, ki pa je brez ravnin. Vseskozi se dvigaš ali spuščaš. Tudi podlage se zamenjajo prav vse, od asfalta, makedama, gozdne poti, travnika,.... In ko se giblješ takole od vasi do vasi, pa mimo zidanic, je povsod ob poti vse polno navijačev, ki te spodbujajo in nekako napolnijo z energijo, da gre lažje naprej. Verjetno je to tek, ki je najbolj "založen" z navijači in to po celotni dolžini proge. Sploh pa v sami Metliki, kjer potekajo še druge prireditve v sklopu Vinske vigredi.
In kmalu smo bili nazaj na "Vigredi". Eni po dobre pol urice, ostali za njimi po svojih zmožnostih. Za mene je bilo najtežje v zadnjem delu, ko je spust v dolino najstrmejši, pa tudi podlaga najmanj ravna. Nato še nekaj zavojev po samih mestnih ulicah in že smo bili v cilju.
Rezultati so bili kmalu in tudi sama podelitev, saj so za tekači zasedli oder harmonikarji, ki so že nestrpno čakali svoj nastop.
In kaj so namerile in pokazale ure?
Sebastjan Puš 33:52 in absolutno 3. mesto, ter v svoji skupini 1. mesto.
Stanislav Kralj 36:27 absolutno 9. v skupini 2.
Marko Bučar 37:34 absolutno 13. v skupini 5
Miro Šuštar 50:42 absolutno 93. v skupini 11.
Barbara Vidic 54:31 absolutno 105. v skupini 6.
Mojca Vidic 57:29 absolutno 110. v skupini 4.
Čestitke vsem, saj smo vsi "zmagovalci"!
Pa še slikca najhitrejših deklet,županje in vinske kraljice, v zadnji vrsti pa organizator teka in pomočnik.
Tako se je uradni del prireditve končal, nadaljevali pa smo z "Vigredjo". Najprej smo obiskali en šotor in si privoščili slatkega Muškata, ter nazdravili medaljam in pokalom. Seveda ni manjkalo muzike, saj so na odru že pridno nastopali harmonikarji, ki so ubirali same vesele viže. Pa smo dobili povabilo v drugi šotor in z veseljem se podali tja. Za mizo so se zbrali vsi Doljakovi. Starejši , mlajši in najmlajši, ki so se trudili pospraviti z mize odojka, jagenčka, Metliško črnino, Belokranjsko pogačo,.... Seveda smo se jim z veseljem pridružili, saj pri takih stvareh radi priskočimo na pomoč. Seveda tudi tu ni manjkalo ne muzike ne smeha, ne dobre volje. Še polži so se spustili v tek. Prave polžje dirke so se pripravljale zraven nas, pri nas pa je bila glavna atrakcija "kraja" ponve kuharici, ki je pekla palačinke. Glavni igralec je bil "policaj" Šuštar, ki je za nagrado dobil palačinko.
Veseli in nasmejani smo se tako počasi pričeli premikati proti domu. Ampak ne ravno domov. Ko sem dostavil Mojco in Barbaro, je padla ideja, da se za "iztek" sprehodimo po starih stezah, ki že desetletja niso bile prehojene. In smo šli. Po stezi, ki vodi do starega "Brulčavga malna". Po teh stezah sva z Mojco pred tridesetimi leti nosila vreče pšenice v mlin in čez kaka dva ali tri dni, ko je mlinar Janez zmlel, je bilo treba zopet po stezi po moko. Takrat je bila steza uglajena in jo tudi po noči ni bilo mogoče zgrešiti, sedaj pa komaj da se še lahko pride skozi grmovje.
Mlin je bil obiskan, domov pa po drugi strani hriba, kjer smo nabrali šopek gozdnih jagod, ter se ustavili pri zidanici, ki je imela "dan odprtih vrat". Malce smo degustirali, vedrili manjšo ploho, nato pa po sredi vinograda, čez travnik na cesto in po cesti domov.
Lepo je tako obujati spomine na mlade dni in zagotovo jih še bomo. Je ostalo še nekaj steza, mlinov, spominov, ki jih je vredno kdaj obiskati.
1 komentar:
Citiram: "Seveda smo se jim z veseljem pridružili, saj pri takih stvareh radi priskočimo na pomoč."
Tole je pa najboljši stavek zapisa. :)
Luštno je bilo, iztek je bil pa res čist zgodba zase. :)
Objavite komentar