8. Tek po Rakovem Škocjanu

Rakov Škocjan 09.10.2011

Kakor je že Barbi napovedala, smo to nedeljo tekmovali na dveh koncih. Verjetno bi se tudi jaz odločil za domačo tekmo, pa je splet okoliščin nanesel tako, da sem se podil po Notranjski. V Rakovem Škocjanu je potekal 8. tek za pokal Notranjske in s tem tudi zadnji za to sezono. Tja sva se podala dva "Maticka", Stane in Sebastjan. Slednji je lovil vse tekme v tem koncu Slovenije, jaz pa sem lovil zadostno število tekem in boljši rezultat v skupnem seštevku.

Pa sva odšla! Tokrat za spremembo vsak po svoje in vsak s svojim prevozom. Zgodaj sem se odpravil od doma in bil na mestu dogajanja, ko je Puš šele odšel od doma.

Več kot dve uri je bilo še do starta, temperature pa so bile precej nizke in prav nič ni bilo prijetno postavati. Pa sem se odločil malce potepanja po sami progi. Kak kilometer stran sem prečkal naravni most in z leve strani zagledal velik kanjon, ali kako bi temu rekli.

Z vseh strani se je končal z ogromno kamnito steno, le na enem koncu se je videla velika votlina. Pa sem vprašal mimoidoča domačina o dostopnosti tega čuda. Razložila sta, da je nedostopen, razen če je reka plitva, oziroma suha, se da priti po sami strugi v kanjon.

Pa sem se odpravil! Malce še po cesti, nato nekaj stopnic

in prispel sem do reke.

Težko bi rekli temu reka, saj je bila struga skoraj suha, pa sem zakorakal po njej na drugo stran.

Po strugi sem nadaljeval do votline na drugi strani.

Firbec, kam izginja reka me je gnal v votlino, vse dokler je zadostovala svetloba od mobitela, nato pa sem se vrnil nazaj. Tudi čas je hitro mineval in treba se je bilo pripraviti na tek. Pohiteti nazaj se ni dalo, saj so bili kamni v strugi precej spolski in je bilo treba dobro paziti kje stopaš. Pa ni bilo hudega, saj je tudi hoja po takem terenu ogrevanja, pa tudi sonček se je pokazal iza oblakov.

Ko sem se vrnil na startno mesto, je bilo tu za razliko od prej precej živahno. Na prijavnem mestu je bilo kar precej tekačev, ki so še opravljali prijavo,

zraven so zakurili ogenj, da so se tisti "zmrznjeni" lahko pogreli,

po cesti pa so že potekali otroški teki.

Kmalu smo na startni črti stali tudi člani in članice. So nas morali kar nekako klicati, saj se je večina tekačev zadrževala nekaj metrov pred črto, na toplem sončku. Kmalu pa je bilo vsem, ne samo toplo ampak vroče. Zapodili smo se po makadamski cesti, (celotna proga poteka po makadamu) nekaj sto metrov rahlo navzdol, nato pa se pričeli vzpenjati proti naravnemu mostu in preko njega naprej. Na prvem kilometru je konec prvega vzpona, za katerim pride desni zavoj in rahli spust, ki se konča z ovinkasto ravnino. Na tretjem kilometru sledi še en ovinkat klanec, nato pa precejšnja dolina, ki se vleče skoraj do cilja. Seveda to še ni konec teka, saj je treba vse ovinke še enkrat preteči.

Tokrat sem nekako začel malce bolj počasi kot običajno, ali pa so ostali pričeli bolj hitro, ker so lovili rekord proge. Pobegnili so mi že v začetku in v prvi klanec naredili že ogromno prednost. Tudi v prvem spustu jih je šlo nekaj mimo, sicer sem jih probal sledit a nekako neuspešno. Na mojo srečo, tudi zasledovalci niso bili preveč hitri in tako sem v drugi polovici kroga tekel osamljeno. Tudi v drugem krogu ni bilo nič kaj drugače, saj sem ga v celoti pretekel brez prehitevanj.

Pa je bil še zadnji tek za notranjski pokal "pod streho". Počakati je bilo treba le še rezultate, da se vidi kako je bil uspešen. Malce je bilo treba počakati rezultate, medtem ko je bila malica že pripravljena in tudi nekaj nagrad. Pri nagradah kot običajno brez sreče, rezultati pa so bili na pravem mestu.

Puš Sebastjan 5. mesto čas 34:31

Kralj Stanislav 14. mesto čas 38:15

Sledila je še podelitev pokalov in medalj, med katerimi se je našel tudi Matick.

Pa naj pokažem še najhitrejše tri v absolutni skupini.

Sledilo je le še povabilo na zaključno prireditev in pa seveda vožnja proti domu. Med vožnjo domov je pogled uhajal na naše gore, ki so se čisto približale, medtem ko so misli uhajale tja daleč daleč stran. Kdo ve kam! Verjetno na kakšnega izmed naslednjih tekov.