Športni klub Matick: 16. Ljubljanski maraton

Ljubljana 23.10.2011

Počasi listamo še zadnje strani koledarja in tudi polenta vročina je šla mimo nas. Prišla je jesen, pa ne le jesen kar zima je potrkala na vrata. Tudi na “tekaška” vrata je potrkala jesen. Tekači so zaključili pokalne teke, sedaj pa lovimo le še sem pa tja kakšen tek, da ne pozabimo tekaškega koraka.

Eden takih tekov je tudi Ljublanski maraton. Za mnoge tekače je to tisti zadnji v sezoni in pa pika na i, za zaključek tekaškega direndaja. Pač vsak vidi to prireditev po svoje in tako se jo tudi udeleži. Za mene osebno, ni to nič kaj posebna prireditev, pač eden izmed tekov. Razlika od drugih je le v “gužvi” in pa ceni. Več tisoč glave množice se podijo po Ljubljanskih ulicah, za čim boljšim rezultatom, za kar pa je treba odšteti kar precejšnje vsote. Če si se v zadnjem hipu odločil odteči ta “prestižni” tek, te je le- to lahko stalo 70 evrov. V predprijavi je bilo nekoliko ceneje, še malce ceneje pa za skupinske prijave. Skupinske prijave so bile nad 10 članov, toliko pa “Matickov” ni bilo na tej prireditvi, zato smo vsak po svoje izkali cenejšo možnost prijave in zato je bil vsak prijavljen pod drugo ekipo. Jaz sem tekel za Revoz, kateri je kril tudi vse stroške prijave, Mikoliča sta se pridružila Maraton klubu, Bučar pa klubu Radeče.

Na pot sem se podal kar zgodaj, saj sem moral prevzeti še številko, pa gužva za parkiranje, pa še kup stvari. Parkiram na starem mestu (vsako leto zasedem isti parking) in se podam po hladni Ljubljani. Termometer je kazal le 3°c, iz oblakov pa je padla kaka kaplja dežja. Vsepovsod je bilo polno tekačev, ki so se stiskali pred mrazom ter se pripravljali za tek. Tudi meni je bilo kar malce hladno v roke, katere sem tiščal globoko v žep in z veseljem zakorakal v ogrevani šotor, kjer sem prevzel številko. Je bilo tako prijetno v šotoru, da sem kar malce ostal in “pofirbcal” naokoli. Malce klepeta s tem in onim, ko se je v daljavi zaslišalo odštevanje. Odhitel sem do tekaške proge in spodbujal tekače, ki so ravno pričeli z svojim 10 kilometerskim krogom. Pretipal sem žepe za fotoaparat, pa ga ni bilo, sicer bi lahko ujel kak trenutek “tekaške gužve”.

Počakal sem da so vsi zapustili startno mesto, nato sem se odpravil proti avtu, da se pripravim za tek. Srečam Mirkota in Matejo, katera sta me zvabila nazaj na prireditveni prostor. “pridi bomo malce poklepetali, saj je še dovolj časa” Pa smo tako klepetali, srečamo še nekaj znanih obrazov za klepet, čas pa je kar tekel. Zopet se odpravim proti avtu, pa zopet brez uspeha. Tokrat me pregovori Košir in odhitela sva na drugo stran ceste, kjer so se TF- jevci pripravljali za skupinsko fotografiranje. Seveda “uletiva” še midva in zopet množica tekačev, ki jih je treba pozdraviti. Končno mi je uspelo odhiteti proti avtu, ves čas pa sem razmišljal, kaj obleči v takem vremenu, saj se temperatura ni in ni hotela dvigniti.

Odločitev je padla in počasi sem si nadeval kratka tekaška oblačila. Malce sem potekel do avta in občutek mraza je kar izginil. Medtem kliče Matej Mikolič, kje bi lahko parkiral, ker z atom malce zamujata na tek. Usmeril sem ga do mojega avta, ki je bil malce poprek parkiran, zato ga je bilo treba samo poravnat in prostor je bil še za en avto. Na brzino sta se odpravila in kmalu smo se vsi drenali pred startno črto. Ni bilo toliko časa, da bi se vsaj približno ogrel in pripravil na tek.

Pridružili so se nam povabljeni gostje in že smo se zapodili na pot, tisti na 21 km in tisti na 42. Pričel sem bolj spredaj, čeprav je za rezultat štel neto čas merjenja, pa je vseeno malce manj gužve če si spredaj. Začetni kilometri je še precej natesno, nato pa le še vsake toliko kakšen švigne mimo tebe naprej. Ob progi ogromno navijačev, ki z glasnim navijanjem spodbujajo tekače v čim hitrejši tek. Precej tudi poznanih, ki ti kličejo; dajmo Stane, bravo Matick, ajde Kraljiček potegen,.... Tudi sami tekači ki so švignili mimo so spodbujali in med njimi je bilo slišati tudi; gremo Amsterdam gremo. Lepo je slišati takšne spodbude in te kar vleče naprej. Potihem sem si nekako želel malce izboljšati svoj osebni rekord iz Kočevja ki je 1:22:36. Pogledoval sem na uro in na kilometre, ki so pridno ostajali za mano. Na petem je bil čas odličen, pa tudi naprej je še “letelo”. Mogoče malce preveč, saj sem spust nekje na sedmem in osmem kilometru tekel še z enim tekačem, ki ga je spremljal trener na biciklu 17-18 km/h. Ulice in ceste so ostajale za nami. Tečem mimo table z oznako 10 km. Pogled na uro, 37:45 in še nekaj nadaljnih kilometrov sem odtekel solidno. Potem pa sem nekje na 14. km začutil bolečino v mišicah. Kot bi me hotel zgrabiti krč. Malce sem upočasnil, spremenil način teka, pa še kar nekaj sem eksperimentiral, a ni bilo kaj boljše. Bom pač moral malce počasneje, sem si rekel saj tako in tako nimam kaj ne izgubiti ne pridobiti. V naslednjih kilometrih se je poznalo na času, da sem upočasnil, pa tudi ogromno tekačev je švigalo mimo mene. Nekateri pa tudi niso imeli moči proti koncu. V zadnjem kilometru sem dohitel kar nekaj takih, ki so mimo mene švignili med 5. in 10. km. Med njimi je bil tudi Matej, z katerim sva nekako skupaj pritekla v cilj. No skupaj ravno ne. Kakih 500 m pred ciljem je on skoraj ustavil, pa sem tekel jaz mimo. To mu je dalo novih moči (najbrž) in zopet je pospešil in me prehitel v zadnjih metrih. Že sem hotel pospešiti tudi jaz, pa sem rajši odtekel počasi v cilj.

Na koncu je bilo tokrat ravno tako kot vedno, vsi veseli in zadovoljni. Kakor pravi tisti rek; "volk sit in koza požrta"! Mogoče je bilo treba malce več časa od pričakovanega, a še vedno dobri rezultati, vsi pa brez kakih poškodb in to je najbolj pomembno. Takole sem v cilju premšljeval, kako se počutijo tisti, ki so ravno zakorakali v drugi krog. Med njimi je bil tudi naš Marko, ki je "kmalu" bil tudi v cilju. Bravo Marko!