2. Adria advent Marathon

Crikvenica 02.12.2012


Leto gre počasi proti koncu. Konca sveta, kakor so ga nekateri obljubljali ni, zato bo treba obrniti

Še predno pa pričnemo pisati po novem listu na vrhu katerega bo pisalo 2013, je potrebno popisati tistega na katerem je še letnica 2012. Tudi na teh straneh je še kar nekaj nepopisanega, zato kar na delo.

Za tistega drugega Decembra je bil izdan razpis za maratonski iziv v obmorskem mestecu Crikvenica. Pa ne samo za maratonski, temveč tudi za polovičko in še krajši nekaj kilometerski tek. Sprva je bilo zanimanje za to prireditev kar precejšnje, saj nas je bilo prijavljenih kar precejšnje število tudi iz Novega mesta.Razmišljali smo tudi o kombiju, z katerim bi se popeljali v prijetnem vzdušju proti morju. Pa ni bila potreba po večjem vozilu, saj je bil že osebni avto prevelik. In zakaj tako? Za ta dan je bila slaba vremenska napoved. Vremenkarji so napovedali kar nekaj deset cm snega, pa močno burjo in nevem kaj še vse. Vseh takih "groženj" pa se je večina ustrašila in ostala v toplem zapečku. Tako je že kazalo, da se bom na pot podal sam, vendar se mi je pridružil še Kos  Tom.

Tako sva se podala na pot. Vzela sva si malce več časa za pot, če bi slučajno naletela na vremenske neprilike. Pa ni bilo tako kot so napovedovali. Temperature so bile malce nižje in so se vrtele tam okoli nič, medtem ko sva na prave snežne razmere prišla šele pri sosedih. Malce več snega je bilo proti Jelenju in nekaj podrtega drevja, medtem ko proti obali je bilo sončno in toplo.

Kar malce nasmejanih obrazov smo prevzeli številke, v upanju da vreme zdrži do cilja, ter se malce okrepčali za šankom. Ogromno znanih obrazov, prijetnih klepetov, odličnega vzdušja, ter muzike in ura se je pomikala proti začetku.

Na startu smo bili v treh skupinah. Kateri smo se odločili za 21 km, smo se še ogrevali, ko so se tisti na 42 že zbirali na startu. Malce predno so se podali na pot, pa je pričelo deževati. Kar naenkrat so se pripodili črni oblaki in pričeli trositi vodne kaplice. Tisti na dalši razdalji so odrinili na pot, medtem ko smo mi še razmišljali kako se sedaj najprimerneje obleči. Ampak kaj dolgo ni bilo za tuhtati, saj smo se zapodili še mi.  Malce spremenjen startni prostor, (na mestu kjer je bil lani, je letos gradbišče) potem pa po že znani poti proti Selcam.

Padavine kar niso hotele ponehati in cesta je bila vse polna luž, katerih se je bilo treba izogibati, da ni bilo v copatih preveč vode že v začetku. Nekako kar nisem vedel v kakem ritmu naj tečem, saj nisem imel nobenega primernega "zajca". Počasi sem jo ubiral proti Selcam in že tudi nazaj, pa nikakor najti primernega tekača, z ustreznim tempom.  Zakorakali smo v drugo tretino, ko me je le dohitel eden, ki bi mi bil lahko "zajec". Kak kilometer sem tako držal ritem in ga lovil, ko je mimo pritekla "zajčica". Vsaj nekaj lepega v tem klavernem vremenu in to se ne sme izpustiti. Tako sem moral malce pospešiti, da sem lahko lovil ritem tekačice.  Spodbujanje navijačev mi je nekako dajalo moči, da mi je to tudi uspevalo.

Prehitevala sva tudi že tiste malce počasnejše, ki so tekli na daljši razdalji, kar ti da še dodatne energije za tek. Crikvenica je bila tako že tretjič za nama in zakorakala sva v zadnji del tekaške proge. Na tem delu pa je tudi malce klanca. "Zajčica" je z njim opravila brez kakih težav in z nespremenjenim tempom, medtem ko so meni pošle moči. Na vrhu je bila prednost že neulovljiva, čeprav sem proti obratu probal zaostanek nekoliko zmanjšati. Ja, mogoče mi je malce uspelo, a kaj ko je nazaj tudi klanec in zaostanek je bil zopet večji.
Noge so postajale vse težje in le z težavo sem se prebijal proti cilju. Še sreča, da je v zadnjem delu dolina in na koncu ravnina, čeprav se mi je zdelo, da je tudi tu vse v klanec. Z težavo in veseljem sem zakorakal v cilj, kjer je bilo že kar veliko tekačev. V cilj sem zakorakal kot 23. tekač, v cilju pa so bile pred mano tudi dve tekačice. Seveda sem bil zadovoljen, kakor tudi z rezultatom. Dosegel sem čas 1:25:13, kar je zelo zadovoljivo.
V cilju so nam postregli z pijačo in sadjem, potem pa je bilo treba čimprej v topla oblačila, saj dež kar ni hotel ponehati. Tudi nekaj minut poležavanja v avtu se je prileglo, dokler ni v cilj pritekel tudi Tom, ki je dosegel čas 1:50:07.
Vrnila sva čipe, si postregla z malico in nadoknadila izgubljeno tekočino, medtem pa so bili tudi že uradni rezultati. Prejela sva vsak svoj certifikat z vsemi rezultati in ker nisva posegla po stopničkah, sva se počasi odpravila proti domu. Še vedno je namreč deževalo, malce višje pa verjetno snežilo in če poprej se bova pobrala proti domu, boljše razmere na cesti bova imela. In tako sva jo ubrala domov.

13. Štanjelski tek

Štanjel 01.12.2012

V letošnji sezoni sem se bolj malo podil po Primorski, pa je zato še toliko slajše vsaj tu pa tam kdaj.  Tako sem se podal prav na začetku veselega Decembra.Pa nisem šel sam, čeprav je kazalo, da bo mogoče tudi avto premajhen. Pa ni bil. Samo trije smo se peljali, ostali so pa zboleli, ali so imeli zadrške.
Že kmalu na Primorski strani, se je začutila kar močna burja. Čeprav pravijo domačini, da to ni nič, je za nas ki je nismo vajeni, kar precejšen zalogaj. Takoj ko smo stopili iz avta, nam je prišla do kosti in treba se je bilo precej toplo obleči.

No sem pa tja se je tudi sonček pokazal skozi oblake in če je tedaj teta burja bila na dopustu, je bilo prav prijetno. Prijetno pa je bilo tudi srečati tekače z katerimi se nismo videli že vsaj sto let. In če se je prejšnja leta tu gnetlo tekačev tudi iz naših koncev, nas je tokrat bila le peščica. V prejšnjih letih je bil iz Novega mesta organiziran avtobus, tokrat pa je poleg nas bilo le še nekaj udeležencev iz okolice. Nekako so vsi se predali zimskemu počitku, ali pa jih je recesija priklenila na domače ognišče.

Vseeno se nas je nabralo kar nekaj na startu, ki smo čakali na znak za začetek.  Ozka makedamska pot, ki se vije rahlo navzgor in se že za prvim ovinkom prične še bolj dvigovat. Pri samem lovskem domu, kjer se vse prične in konča, nekako ni povezave satelitov. Tako se je moj "garmin" sestavil šele na vrhu klanca, ko so bila za nami že dva kilometra. Pa nič zato, saj se nisem kaj dosti obremenjeval z časom.  Le vključil sem uro in s svojim tempom nadaljeval. Od tu naprej je proga malce razgibana, oziroma se spušča navzdol, v okolici vasi Lukovec pa se najde tudi kak meter asvalta, medtem ko je ostalo makadam. Zadnji del je prav prijeten, ko se spuščaš proti cilju, najlepše pa je ko si že tam.

Potem pa nič postavat. Teta burja je poskrbela, da smo se takoj povlekli v zavetje in zopet nadeli "neprobojna" oblačila. Potem pa nazaj, kjer so nam postregli z sadjem, čajem, krofi, pa z pršutom in pivom, čeprav bi rajši popil kozarček Primorske kaplice. No tudi te ni manjkalo, predvsem na račun stojnic, kjer je bilo vsega v zadostnih količinah. No tu je vsak za sebe našel kaj primernega. Od terana, pa kakijev, medu,.....

 Jože Zaletel je postregel z nekaj kozarcev terana, tako da smo prišli na račun tudi ljubitelji te kaplice in nekako lažje počakali na rezultate.  Pa ne da bi pričakovali kake zavidanja vredne rezultate, ampak vseeno. Pristali smo daleč od kakršnih koli stopničk, z burjo v kosteh, pa smo se kar hitro pobrali proti domu.

Ker smo bili že na tem koncu, smo mimogrede skočili še na obisk kar k prvi hiši. Jaz sicer nisem poznal nikogar, so pa veliki prijatelji Šuštarjevih, torej tudi moji. Prijeten klepet, okusen prigrizek in pa muzika ter pesem, so nas ogreli in  spravili v dobro voljo. V tem duhu pa smo tudi nadaljevali pot proti domu. In res je bilo proti domu. Čakalo nas je še nekaj obveznosti iz "zgodovine", pa sveže pečeni buhtelni in "antigripin" pri Zajčevi zidanici. ( Hvala lepa ga. Smilja Zajc) Od tu smo se vsi podali še k Šuštarjevim, pa še nekaj zidanic se je našlo do doma.
 Še dobro da je dan dolg in še daljša noč, pa časa na pretek.

Liga Japetič 2012/13

St. Jana 25.11.2012

In se je pričela še ena "liga", na že kar dobro poznanem vzponu na Japetič. Čeprav za letos ni bila v planu, (še vedno ni povsem sigurno da bo) je odločitev padla za prvo kolo.  Sicer odločen, da odtečem samo krose v Sevnici, sem dobil telefonski klic od g. Doljaka, da se prične liga na sončni strani Gorjancev. Ker za ta vikend ni bilo v planu nekih tekov, sem se na hitro odločil, da odtečem prvo kolo. Tekma je odličen trening za naslednje teke, pa še stare tekaške prijatle pozdravim na drugi strani hriba. (je težko žabo v vodo a)

V nedeljsko jutro, sem skoraj vrgel iz postle Doljaka, nato pa sva nadaljevala še do Petra in skupaj smo se podali na pot. Znana cesta, znani ovinki in pa gosta megla po dolinah, medtem ko se je po vrhovih že kazal sonček. Pa saj mi gremo malce višje, torej v sonček. In res je bil. Krasno toplo vreme in pa kup veselih tekačev nas je pozdravilo pri Šumskih dvorih.

Tudi prijava je šla gladko. Niti številke nismo dobili, češ da nas poznajo in je ne rabimo.  Ja fino, bo takoj malce lažje. Še nekaj korakov za ogrevanje, skupinska fotka za arhiv, potem pa pot pod noge.
Tokrat sem pričel lepo počasi, obenem pa malce kramljal z sotekačem Nikico Vrabcem. (No ravno danes ima god, pa mu želim vse najboljše) Tekla sva v ospredju, tik za nama pa še dva mlajša tekača in čakali eden drugega, kdaj bo kateri "potegnil" naprej. Meni je tak tempo odgovarjal in sem kar tekel z ramo ob rami z Vrabcem. Nekje na tretini sta se mlajša odločila za prehitevanje in šla mimo. Pa ne z kako večjo prednostjo. Čisto majčkeno sta bila hitrejša, tako da sva ju imela nekaj metrov pred sabo. Verjetno sta se preveč zapodila, saj sta na polovici proge že hodila za trenutek. Jaz sem imel še dovolj moči, pa sem namignil prijatlu, če bi jih lovila. Nekako ni bil ravno za to, pa sva tekla svoj tempo. Malce sem razmišljal, da nimam kaj izgubiti, neglede na uvrstitev, pa sva tekla skupaj vse do cilja. Tako smo prvi trije v cilj prišli štirje. (malce čudno ja)

Na vrhu nas je kot ponavadi čakal čaj in kuhanček, pa nekaj sladkega za pod zob. Vsakega nekaj sem se na hitro privoščil, potem pa obrat in nazaj v dolino. Ja za tokrat sem se odločil malce daljšo varjanto. Medtem ko so ostali sestopali po krajši poti, sem jaz ubral daljšo, kot nekakšen trening za polmaraton čez teden dni. V prvem delu je bilo lepo in zanimivo, še posebej ko srečuješ tekače, ki se še matrajo v klanec, ti pa lepo neobremenjeno v dolino. V drugem delu pa je bilo malce slabše. V tem delu se malce poravna, proti koncu gre celo precej v hrib, vse skupaj pa se grozno vleeeeeeečeeeeeeeeee. Kljub vsemu, sem nekako prišel do "cilja" in to še pred ostalimi, ki so ubrali bližnjico.

Da je bilo čakanje ostalih lažje, sem se podal v dvore na obisk in ko sem se vrnil, so bila sopotnika že v dolini. Lahko bi jo takoj ubrali, pa imajo nekateri cel protokol preoblačenja in šminkanja. Ampak vse se da uredit in počakat, potem pa slovo in pot pod noge.  Pa saj verjetno se še vrnemo v tej sezoni.

Tek v Sevnici

Sevnica 17.11.2012


Saj je že tako dolgo nazaj, da sem skoraj pozabil kako je bilo. No pa vseeno se bo našlo nekaj za na papir. (papir ravno ni, ne vem pa kako bi se temu reklo) Kakor koli že, pri prebiranju in iskanju tekov, sem zasledil tudi Sevniški pokal. Pa sem se nekako odločil sodelovati tudi jaz. Sprva niti nisem razmišljal in pomišljal kakšne sorte tek je, ampak sem gledal samo da je tek. Tudi čas mi ni ravno dopuščal, da bi se kaj več poglobil v to, pa sem se kar prijavil in šel. Mimo grede sem nekako prepričal še sodelavca Igorja Župančiča in skupaj sva se podala na pot.
V sami Sevnici nisem bil še nikoli, čeprav sem se mimo vozil že velikokrat, pa mi je bila sedaj toliko bolj zanimiva.  Zanimivo pa je tudi postalo, ko sva prispela na sam kraj dogajanja. Kar precejšnje število tekačev se je gnetlo okoli športnega parka, čeprav smo šele prihajali. Kar precej znanih obrazov se je tu srečalo, ogromno število pa je bilo otrok iz vseh koncev slovenije.
Odpravila sva se po startno številko in ko sem tako odhajal nazaj, sem se zagledal v ogromno travnato površino, vso prepleteno z plastičnimi trakovi. Pa mi je kapnilo v glavo, da gre tu za kros po travniku in ne za  klasični tek po ulicah in poteh.  Odvrgla sva številke v avto in se podala na ogled same proge.

Ugotovila sva, da je kar nekaj klanca, celotno prizorišče zelo razmočeno in spolsko, delček tega pa je kar pod vodo.  Ja to pa ne bo ravno prijetno za tek, pa še copate primerne za tak teren so ostale doma v omari.  No vsaj fotoaparat je bil tokrat z mano, sem si zagodrnjal in probal ujeti delček vsega v objektiv. Pa ni ravno uspelo. Prazna baterija , kakor tudi rezervna, pa še aparat nekako čudno nastavljen. Se pravi da tudi slikc ne bo, oziroma je nekaj zelo slabih.  

Medtem ko sva si ogledovala progo, so najmlajši že kar pridno tekali v pravi "dirki". Tudi čas naše se je že počasi približeval, zato je bilo treba v copate in na priprave. Malce ogrevanja, pa nekaj korakov po razmočenem terenu in že se je bilo treba postaviti na start, kjer so preverili prisotnost.

Pa smo se zapodili. Že po nekaj metrih se je pričel klanec. Najprej čez veliko mejo in malce vijuganja v hrib, pa okoli malce bolj zaraščenega dela nazaj v dolino. Tu nas je čakalo največje "močvirje". Nekaj deset metrov se je ugrezalo kar precej in špricalo na vse strani. Sledilo je kar nekaj ostrih obratov po spodnjem delu travnika, nato pa malce dlje v hrib, pa oster ovinek in po zunanjem robu travnika nazaj proti startno ciljnemu delu. Pa ni bilo še konec. Treba je bilo narediti še en krog, po isti poti, le da je bilo sedaj že malce premešano blato.
Če smo prvi krog nekako zaključili v istem vrstnem redu, kakor smo začeli, je v drugem prišlo do kar nekaj prehitevanj. Na tesno je bilo prav do konca, razen za zmagovalca, ki je v cilj pritekel daleč pred ostalimi, jaz pa sem si izboril drugo mesto v ciljnem finišu, medtem ko so bili ostali tudi tesno skupaj.
Medtem ko smo mi počivali, se je seveda nadaljevalo tekmovanje naprej. Za nami je sledila izbirna tekma za EP v Budimpešti. Medtem ko so se pomerili mlajši, so nam postregli z okusno malico, pa še v ogromnih količinah. Seveda je bila zraven tudi pijača in pa sadje.
In ko smo se podprli, so bili ravno pripravljeni tisti najmočnejši za tekmovanje. Seveda je bilo treba spodbujanje, saj se je v vrsti znašel tudi eden od naših. Za EP se je boril tudi Puš Sebastjan, ki pa mu je na žalost majčkeno zmanjkalo.

In ko so se najboljši merili na progi, smo se mi veselili v cilju. Sledilo je namreč podeljevanje  medalj za pokal Sevnice. Med dobitniki medalj sem bil tudi jaz in sicer na drugem mestu.

Za 4 km dolgo progo sem imel čas  15:56 in sem za zmagovalcem zaostal več kot minuto, a le za kako stotinko ušel tretjemu. Igor je ujel 5. mesto z časom 17:48, od ostalih tekačev pa naj omeni še Doljak Edvarda, ki je pristal na nehvaležnem 4. mestu v svoji skupini.
Tako je bil Sevniški tekaški dan za nami. Upam da bo naslednja prireditev za ta pokal potekala v boljših razmerah, čeprav v tem letnem času ni za pričakovati kaj lepega vremena. Kakor koli že bo, se bomo kmalu pomerili v Boštanju.

17. Ljubljanski maraton

Ljubljana 28. 10.2012

Še eno objavo dolgujem za kar precej daleč nazaj. Sem že skoraj pozabil na tisti prvi zimski dan.

Ta dan je bilo prav vse zanimivo. Ko smo se zjutraj zbudili, nas je zunaj čakal sneg. Pa ne samo malo, bilo ga je velikoooooooo.  Bilo pa je treba priti do Ljublane, vendar ne z letnimi gumami na avtu. Tako je bilo prvo delo tega jutra menjava gum, nato pa pot pod noge.
Spotoma sem pobral še Mateja in Barbaro in že smo jo ubirali proti Ljubljani. Bili smo že med zadnjimi, zato smo dobili že kar nekaj informacij o razmerah na cesti. Cesta je bila prava katastrofa. Proti trebnjem, je bilo na cestišču kar za dvajset centimetrov snega, zato je bilo treba previdno.

V Ljublano smo prišli pravi čas, pa še vodiča sem imel za Ljublanske ulice, da sem najhitreje prišel do startne številke, medtem ko sta jo imela  Matej in Barbara že pri sebi. Nato smo zavili v eno ulico kake pet minut od startnega mesta, ter parkirali na dvorišču stanovanjske hiše. Pa ne kar tako nekje, tam ima Matej stanovanje. Ja "luksuz" bi lahko temu rekli ob tem vremenu. Poskakali smo v zavetje  in se lepo na toplem pripravili na tek.

Ko smo bili pripravljeni, je bil tudi čas da poiščemo startno mesto in se postavimo v vrsto. Do starta je bilo ravno prav, da se malce zagrejemo, potem pa si v veliki gužvi pridobimo dober startni položaj. Seveda je bilo na startu polno znanih obrazov, na cesti pa polno vode in razmočenega snega. Jaz sem si našel mesto v 2. coni, medtem ko sta matej in Barbara začela nekje v 5.. Ko so pričeli z muziko, ki jo ropota "Stroj mašina", se je vedelo da je pričetek zelo blizu. Potem pa še odštevanje in podali smo se na pot.

Znana pot okoli Ljublane, le da je bila tokrat malce snežena okolica, na cesti pa veliko vode. Sprva je tudi malce snežilo, kar pa je kasneje ponehalo in skoraj se je pokazal sonček. Kot ponavadi je bilo vse polno navijačev, ki so glasno spodbujali vsakega tekača, pa ogromno godb ki so pridno pihali v svoje inštrumente. Vse to ti kar nekako doda kanček moči, da premaguješ kilometer po kilometer.  No tokrat za spremembo nisem šel nič tekmovalno, ampak čisto brez vsakega cilja. Malce so bile krive razmere, veliko pa moja nepripravljenost, zato sem šel lepo počasi. Tako je šel tudi Aljaž Zaletel, ki mi je delal ves čas družbo, čeprav bi on lahko tekel hitreje po njegovih zmožnostih. Tako sva celo progo pretekla skupaj in tako tudi pritekla v cilj.

Cilj je bil tokrat na zahtevo župana premaknjen na novo zgrajeni trg, čeprav nekako ni dovolj prostora za takšno prireditev. To je organizator tudi izrabil za izgovor, ker v cilju nismo dobili nič drugega kakor vodo. Sadja in slaščic, katerega je bilo vsako leto na kupe, tokrat ni bilo nič. Je pa bilo že kar nekaj znanih tekačev, s katerimi smo malce poklepetali in si izmenjali čestitke za pretečene kilometre. Kaj dolgo se nisem zadrževal. Dogovor je bil, da se dobimo v stanovanju, zato sem se kar napotil počasi tja.  Ravno pravšnja razdalja za majčken in lahkoten iztek.

Stanovanje pa je super zadeva, (luksuz sem že omenil) tudi po končanem teku. Do prihoda Barbare, sem bil že pod toplo prho in na okrepčilu, ki ga v cilju ni bilo. V stanovanju je namreč ostalo še nekaj cvička, čokolade, napolitank in še kaj bi se našlo. Še predno pa sem vse pospravil, je bil na vratih tudi že Matej, Barbi pa je opravila pod tušem. Ravno pravšnji intervali, da smo se lepo zvrstili pod tušem, vmes pa nazdravili na prve polovičke in pretečene kilometre.  Medtem so po mobiju prispel tudi uradni rezultati

Kralj Stanislav 1:28:18
Barbara Vidic 1:58:06
Matej Vidic  2:19:38

Na teku in med rezultati pa se je zasledilo še nekaj "Matickov";

Franci Menič 1:20:24
Silvo Mikolič 1:33:37
Marko Bučar  1:37:21

Mogoče je bil še tudi kakšen več, pa ga nisem zasledil med rezultati. (je preveč vsega, da bi natančno pregledal) Če je bil še kateri naj me pocuka pa dopišem še njegov rezultat. Sicer pa čestitke vsem za pretečene kilometre, drugo leto pa dva kroga. (brez mene)

Tako smo naše potovanje v prestolnici zaključili, kar pa ne pomeni da smo jo ucvrli domov. Pot nas je zanesla še na kozarček v zasneženo deželo, kjer smo našli romantičen kotiček in odlično kapljico. Pa ni bilo treba daleč. V Trebnjem smo zavili v hrib, preizkusili zmožnost avta v snežnih razmerah (tik za tik da smo zvozili) in obiskali Mirkota Lavrihatovega, ki je natočil kozarček domače kaplice. Verjetno se sprašujete kje je tista romantika. Bila je v kuhinji za mizo, ker je sneg prekinil dobavo električne energije, mi pa smo se zadržali kar dolgo v noč. (težko nas je odgnat od dobre kaplice) Pa še ni bilo dovol. V Dolenski prestolnici smo naredili še en obisk, pri gospodiču kateri je tudi obljubil kozarček za nazdraviti. In smo se ustavili, potem pa je bil že skrajni čas, da se napotimo domov. Pa saj bo še časa za šport.

2. redni občni zbor

ZAPISNIK 2. REDNEGA OBČNEGA ZBORA ŠPORTNEGA KLUBA MATICK

2. redni letni občni zbor športnega kluba Matick se je začel v soboto, 17. 11. 2012, ob 17.00.

Dnevni red:
1. Sproščen klepet
2. Prigrizek s kapljico žlahtnega
3. Pogovor o slovenskih in mednarodnih udeležbah v letu 2012
4. Spet (ali še vedno) prigrizek s kapljico žlahtnega
5. Načrti za leto 2013 v Sloveniji in tujini
6. Pobude in predlogi
7. Več kapljic, dobra glasba, uživanje :)

K1) Klepet je vseboval različne teme. Od razmišljanja, zakaj nekateri zamujajo, do debat o velikosti pic, debelini palačink, priporočljivi količini alkohola (med drugim je bila omenjena šmarnica, ki baje ni priporočljiva v majhnih količinah).

K2) Kapljice se menda sploh niso videle, ker je bilo v kozarcu vse skupaj tekoče in ne po kapljicah.

K3) Po debati o bosonogem teku nekaterih tekačev smo izvedeli, da nam superge blažijo korake in zato tečemo po petah kot štorklje namesto po prstih, kar je menda pravilno.
 Pohvale so bile izrečene organizatorki udeležbe maratona na Češkem, predvsem so bili udeležensci zadovoljni z izbiro prenočišča - izpostavljen je bil odličen zajtrk.
Posebej je bil pohvaljen E. Doljak, ker je v letu 2012 pridno tekel za Maticka, če je bilo le možno. V tujini je za klub Matick osvojil 2. mesto. Čestitamo!

K4) Prihod še 6 članov (2 uri in 2 min po začetku občnega zbora). Ob 19.45 se je oglasila še druga članica nadzornega odbora, ki je na visokem položaju. S svojo prisotnostjo ni pokvarila vzdušja. Ob 20.15 je še vedno bila pri šanku in ne pod njim. :)
Zaradi vztrajnosti udeležencev se je 4. točka večkrat podaljšala. Posebne pohvale so bile izrečene kuharici in vodji kuhinje.
Ob 20.20 je šla nadzornica med ljudi, tako kot je to naredil Pahor.

K5) 1. sklep: Občni zbor bo obvezno treba ponoviti tudi v letu 2013 (lahko tudi dvakrat).
2. sklep: Vreme v tekaški sezoni 2013 bo.
3. sklep: V letu 2013 se predstavniki kluba Matick udeležijo teka v tujini (junij, julij ali avgust). Omenjene destinacije: Praga, Slovaška (razgiban gorski maraton), Budimpešta. V skrajnem primeru se ponovi letošnja lokacija na Češkem.
4. sklep: Dolenjskega pokala za leto 2013 se bodo udeležili tudi člani kluba Matick. Po napovedih prisotnih bodo 4 polne udeležbe, 4 polovične in 1 pogojna.
5. sklep: Klubske tekačice se bodo v letu 2013 udeležile DM-teka v Ljubljani. Mateja, Mateja, Stanka, Tjaša in Silva že razmišljajo o garderobi in pričeski. :)

K6) Obujali so se spomini na preteklost, večkrat je bilo omenjeno sankanje in skakanje v zamete - morda novi klubski aktivnosti.
Pobrali smo naročila za dopolnjeno klubsko garderobo in izvedeli, da testnih nogavic še ni.
Podan je bil predlog, da se za leto 2014 razmisli o novem tekaškem dodatku v oranžni barvi. Direktor je omenjal nakup ovc z oranžno dlako za oranžno volno in aktiviranje znanega Kralja iz oddaje Slovenija ima talent za "štrikanje" ušesnih trakov.
Podan je bil predlog, da se premaknemo na 7. točko. Še pred tem pa je bil sprejet predlog, da nazdravimo na novo sezono.

K7) Več različnih ugotovitev, precej teh ni primernih za zapisnik.
Najpomembnejši povzetek je bil: Dobri smo, še boljši bomo.
Proti koncu občnega zbora se je pojavila stava. 4 tekači precej dobre volje so stavili, da se ob 7h zjutraj dobijo v Gabrju pri spomeniku in tečejo na Gorjance. Stava je bila veljavna in fotodokumentirana. Tisti, ki se zjutraj ne pojavi in ne teče na Gorjance, mora ostalim plačati odojka.

2. redni občni zbor športnega kluba Matick se je z odhodom udeležencem uradno končal v nedeljo, 18. 11. 2012, ob 1.00.

Novo mesto, 18. 11. 2012

Zapisala: tajnica B. V.

Opomba: Kljub dvomom nekaterih je jutranji tek 6 ur po zaključku občnega zbora uspel. 3 člani so se prikazali na startu in pritekli na Gorjance, 4. član pa je izpustil priložnost za jutranji tek in bo moral ostale pogostiti z odojkom (to je taka zdrava športna prehrana). :)

Dopolnitve zapisnika možne in zaželjene v komentarijh.

17. tek po Vinski cesti

Bušeča vas 14.10.2012

Pa smo prišli do zaključka. Pa ne zaključka tekov nasploh, ampak smo do zaključnega dejanja pripeljali Dolenski pokal, oziroma pokal Dolenskega lista. S tem tekaška sezona še ni zaključena, saj že načrtujemo kako, kdaj, kje in z kakšno brzino naprej. Zaključek pa bo kot vedno, verjetno zadnji dan v letu in že prvi takoj začetek nove.

Pa pustimo to in poglejmo kako smo se imeli na zaključni prireditvi v Bušeči vasi pri Cerkljah. Kot vedno je tudi letos bila to ena od najbolj obiskanih prireditev, saj se zberemo vsi, ki smo nekako uspeli sodelovati na vsaj 12 prireditvah tako ali drugače. Tudi Matickov se je kar nekaj podalo tja. Nekaj se jih je zagnalo po gričih, nekaj pa jih je obtičalo kot navijači.

Odpravili smo se v klavern dan proti Bušeči vasi, ali bolje rečeno v Kljunove toplice. Vse je kazalo na plohe ali nekaj podobnega padavinam, vendar je nekako zviselo  in zdržalo, da smo lahko v miru izpeljali celotno prireditev. Malce je bilo gužve z parkiranjem, saj na travnik kjer se je običajno parkiralo niso pustili zavoljo razmočenega terena.  Pa je šlo nekako, le kak korak je bilo treba več do mesta prireditve. Pa nič hudega. Če zmoremo tistih deset kilometrov, bomo zmogli tudi še deset korakov.

In smo jih. Opravili prijavo, malce poklepetali, si ogledali goro pokalov in razmišljali, kako bi si rezervirali omizje pod šotorom.

Pa je prišel čas, ko je bilo treba vzeti pot pod noge. Pričelo se je odštevanje od dveh minut nazaj, katere pa so bile dolge celih pet minut, potem pa smo zdrveli na pot.

Zdrveli že, vendar kmalu tudi upočasnili. (vsaj eni smo) Pa ne da bi se naveličali, ampak zavoljo klanca, ki se začne že nekaj metrov od starta.  Pa tudi precej daleč se vleče. Ko so za nami že trije kilometri, je še vedno cesta obrnjena navzgor. Pa se tolažiš, da bo za klancem spust, a kaj ko je tukaj spust tudi precej strm, kar pa tudi ni ravno najbolje. Za prvi spust smo bili tudi opozorjeni, da je del proge gradbišče, kar zna biti malce oteženo. In je tudi bilo. Prekopana cesta, polna blata, kar zna biti tudi spolzko. Spolzko pa je bilo tudi v naslednji klanec, ki je povrhu še najbolj strm na celotni progi. Na razmočenem terenu med vinogradi zna biti tudi spolzko. Še sreča da je strmina tolikšna, da se jo prehodi.  Potem pa še en spust, ki tudi ni kaj prida prijeten in dober kilometer ciljne ravnine. Malce pred ciljem še spodbujanje navijačev, da bolj z veseljem prehitiš še zadnjega tekmovalca in že si izmučen v cilju.

Tačas ko smo mi ovinkarili po Gadovi peči in Vinjem vrhu, pa tudi niso stali križem rok. Tačas so se pomerili najmlajši na najkrajših progah. Tudi tu smo imeli zastopnika. 

Matic se je vztrajno boril, vendar mu ni bila sreča naklonjena. Nekako se je zapletel in staknil nekaj odrgnin po kolenih in rokah. Vendar ni odnehal. Pobral se je in stekel v cilj kjer je bil kot 3.. Bravo Matic!

Tudi na daljši progi smo počasi prihajali v cilj.

Stane Kralj   čas   41:17 in 2. v E

Bučar Marko  čas 44:55 in 7. v B

Silvo Mikolič  čas 44:58 in 5. v F

Vesna Oražem  čas 53:31 in 3. v C

Miro Šuštar čas 55:09 in 9. v I

Mojca Vidic   čas 1:02:06 in 3. v D  

Tako smo bili vsi v cilju, na poti nekje so bili le še pohodniki, med katerimi je bila tudi Vida Šuštar, Barbi pa je pridno shranjevala utrinke v fotoaparat.

Tako smo prišli do zaključka. Sedaj je bilo treba počakati le še uradne rezultate (neuradni so bili že izobešeni, le brez zaključnega teka, ki pa ne spremeni bistveno uvrstitve) in sprejeti medalje in pokale. Da se je dalo lažje počakati, je poskrbel organizator z okusno malico, goro sladic in dobro kapljico. Nekaj sladic pa so pripravili tudi tekači sami in bile so zelo okusne. Hvala lepa Vesni za čudovita peciva (se priporočamo za drugič) in pa Mojci za kapljico domačega, pa Mirkotu za pečen kostanj, pa muzikantom za lepo muziko, pa ….

Pa seveda organizatorju tekov , za lepe pokale ki smo jih prejeli zasluženi. No malce je bilo zmede, pa se je vse rešilo. ( no nekaj malega je še za rešit)

Maticki smo bili takole uspešni.

Najbolj uspešna je bila Vesna Oražem, saj je odtekla čisto vse teke,

pa še zasedla drugo mesto.

Mojca Vidic je bila klicana na drugo stopničko, vendar  se je pozneje izkazalo pri izračunu da je zasedla tretje in bo morala zamenjati pokalček z Smiljano, ki je bila klicana na tretje mesto. (to je še tista nerešena zadeva)

Barbi Vidic je pristala na drugi štengi,

pa tudi  Stane Kralj je bil na isti višini.

Marko Bučar je bil postavljen na tretje mesto, vendar je pozneje predal pokalček, saj se je izkazalo da je četrti, on pa je prejel pokal za udeležbo.

Za udeležbo je prejel tudi pokal Miro Šuštar, ki je bil sicer na 8. mestu.

Ostali Maticki niso izpolnili bonusa 12. tekov in se bojo morali v naslednji sezoni bolj potruditi.

Sledilo je še druženje, prepevanje in igranje, tako da niti za skupinsko sliko nismo utegnili najti časa. 

Seveda je bilo tako kot vedno, da je bilo najbolj lušno za Matickovo mizo, kamor so se pridružili še ostali, ki jih čas ni preganjal.

Je pa preganjal čas nekatere naše, a smo vseeno zdržali do konca, pa še malce med potjo.

Je pač tako, da je lušno toliko kolikor si narediš sam. Mi si to znamo uredit in tako bo tudi za naprej. Hvala lepa vsem, ki so k temu kakorkoli pripomogli in se veselimo že naslednjega snidenja.