13. Novomeški tek

Novo mesto 13.05.2012

Niso še noge dobro odpočile, že je bil tu naslednji tek. Po krajšem premoru, se nadaljuje tradicija tekov v Novem mestu, pod naslovom Novomeški tek. Sicer je sedaj še nekaj tekov v Dolenski prestolnici, a ta je tisti pravi.  Bilo je tudi nekaj dogovarjanja, da bi tek štel za pokal, a se niso nekako uskladili z terminom in štartnino.

Tako je prišlo nedeljsko popoldan, ko so se pričele zbirati množice na glavnem trgu. Ta dan je bil namreč tudi dan za delavske športne igre, kjer se je teklo na 1500 m za možakarje, medtem ko je nežnejši spol imel za 500 m manjšo razdaljo. Moje noge so bile še precej težke od sobote, pa sem se vseeno spoprijel z izivom.

Prišla je na vrsto kategorija F, v kateri je bilo 15. tekmovalcev. Za lažje računanje, pri delavskih igrah teče vsaka skupina posebej, pa tudi na progi je lažje spremljati koliko je že kateri pretekel, saj se teče v treh krogih po 500 m.  In smo se zapodili po razgibani progi Novomeških ulic. Dva kroga sem nekako solidno odtekel, nato me je pa »pobralo«. Ker smo bili precej izenačeni, je kar nekaj tekačev v zadnjem krogu šlo mimo mene, tako da sem jaz pristal na 5. mestu z časom 4:37, medtem ko je zmagovalec odtekel z časom 4:20.

Zadovoljen z izkupičkom, sem se počasi pripravil na naslednjo tekmo, ki je bila nekaj trenutkov kasneje. Na startu se je zbrala peščica tekmovalcev, (za takšen tek je bila udeležba precej klaverna) 61 moških in 20 deklet. Seveda pa tu ni manjkalo »Matickov«. Uradno sva bila sicer dva, to je moja malenkost in pa Robert Turk, nastopil pa je še Sebastjan Puš, ki je tokrat zastopal barve AK Krka.

Puška poči čreda se premakne, ali kako gre tisto. In smo pričeli z tekom.

 Jaz sem se zopet pomaknil nekaj vrst nazaj in lepo počasi pričel. Najprej en krog po centru mesta, nato pa na drugi breg Krke preko Kandijskega mosta in po cesti proti Ločni. Na mostu me je dohitel Darko Bauer, ki je tudi sodeloval dan pred tem na trojkah in na delavskem teku, pa sva jo skupaj počasi ubirala in kramljala o vsem z vsakim, ki je prekrižal pot. Prvi tak je bil Doljakov Edi, ki je na drugi strani mosta bil kot fotograf, pa še nekaj se bi jih našlo. Počasi smo jo ubirala mimo negdanje pošte, pa negdanje tiskarne, kjer je bilo kar nekaj klanca. Nato pa spust do »Palčka«, (ena majčkena okrepčevalnica, za tiste ki ne vedo) kjer je bila malce naprej okrepčevalnica tudi za tekače. Sledilo je vijuganje po gozdu mimo blata in luž, pa preko Ragovega mosta na drugo stran Krke, kjer smo se zopet znašli v ulicah Novega mesta. Le še mimo sodišča in zaporov, (niso nobenega zadržali) pa še manjši klanček in že smo bili na Glavnem trgu.

Pa ni bilo še konec. Treba je bilo še en tavelik krog. Pa sva nadaljevala z Darkotom z ramo ob rami, medtem ko sva že gledala v daljavo koga bova prehitela.  Pa ne še tukaj, bova potem v dolino, sva si rekla. Vseeno se je tempo večal in kmalu sva ulovila Urško, pa »botriča«, (Robert Turk) ampak se še ni pričel spust. V dolino sva še malce dodala, pa kar nič popustila. Po gozdu nisva tekla z ramo ob rami, ampak drug za drugim in kakor v prvem krogu sem šel naprej tudi v drugem. Vedel sem da sva v isti skupini in si bo treba boljše mesto izboriti. Kar sva bila bliže cilju, to sva bila hitrejša in prehitevala sva tekača za tekačem.

Bila sva povsem izenačena in v cilj pritekla skoraj skupaj. Meni je ura zabeležila 34:26:04, Darkotu pa 34:26:07 in 8 km Novomeškega teka je bilo za nama. Robert je bil tudi kmalu v cilju  z časom 35:37:06, medtem ko je Pušav fant v cilj pritekel kot drugi z časom 27:31:07.

Lep in prijeten tek, le v cilju sem pogrešal kozarec vode, katero je bilo treba iskat v bližnji lokal, noge pa so me precej manj bolele od pričakovanj. Medalje sicer ni bilo, vseeno pa je bilo kup dobre volje ob prisotnosti na podelitvi. No vsaj Puš se je povzpel na drugo stopničko, čeprav bi z malce truda lahko stal na najvišji.

Tek po ulicah Trebnjega

Trebnje 12.05.2012

Pa sva jo mahnila naprej v smeri Trebnjega. (če nadaljujem naprej prejšnjo objavo) Še vedno sva premlevala (kakor že vso pot iz Lj) bi-nebi-bi-nebi; kaj neki, tekla še kaj!!!!!????? Na ta dan so pripravili v Trebnjem prvi tek po ulicah tega mesteca. Res da ni bil pretirano dolg, vendar tudi 6,6 km ni ravno mačji kašelj.

Pa sva se ustavila še na malici, saj prazen žakelj ne stoji pokonci. Ob uživanju okusne pizze, sva se nekako zmenila da greva na tek.  Ker je ravno prvi, pa jim dajva malce povečati udeležbo, da bo veselja za naprej. Tako sva na hitro pomalicala in odbrzela na kraj dogajanja.

Je bilo že kar precej tekačev zbranih, saj sva midva prispela v zadnjem trenutku. Na hitro sva opravila prijavo, ( je bila kar brezplačna- tako je lahko tudi za naprej) in skočila nazaj v tekaško opravo. Le še toliko je bilo časa, da sva lahko malce poklepetala z prijetno druščino, ki se je zbrala za tek.

Kaj kmalu se je pisana druščina postavila na startno črto

in na znak štarterja pognala v dir.

Jaz sem se postavil bolj zadaj, saj so bile noge kar precej utrujene od teka trojk. Malce za šalo sem "potegnil" iz ozadja in se prebil skoraj do prvega, tako da so kar malce pogledali kaj zdaj norim. No v prvem klancu (ki je bil kar za prvim ovinkom) sem upočasnil, počakal "staro sablo"- Doljakovega Edija in skupaj sva nato odtekla vse tri kroge.

Progo so lepo speljali po ulicah, a ker je krog bil dolg le 2,2 km smo naredili tri. Malce razgiban teren, je kar dobro del za tiste ki so se hoteli meriti moči. Prvi del kar strmo navzgor, pa takoj za njim podoben spust in ko se zravna, si nekje na polovici kroga. ( mogoče malce manj) Sledi druga polovica, ki pa je ravninska in že ostro zaviješ proti cilju , oziroma v naslednji krog.

Ja se je nama kar dogajalo. Navadno tečem bolj spredaj in malce hitreje, pa ni časa za karkoli drugega kot za tek, tako pa zadaj počasi in z vsemi možnimi vragolijami. Zraven smo tudi pogledavali v nebo in tuhtali ali bo poprej konec teka, ali se bo poprej ulilo. Približeval se je namreč zelo velik nevihtni oblak in samo vprašanje je bilo kdaj se bo ulilo.

Kmalu je bil za nami tudi tretji krog in s tem tudi konec tekaških užitkov. Vreme je zdržalo še toliko, da so obdelali podatke in jih razvrstili, mi pa smo malce podebatirali o samem teku, progi in vsem kar sodi zraven.

Potem pa so že priletele z neba prve kapljice, zato je bilo treba kar hitro do avta, nato pa pod streho. Premike smo naredili v bljižnji lokal, ali bolje rečeno na pokrito teraso lokala. Tu so organizatorji izpeljali podelitev medalj in praktičnih nagrad.

So se kar potrudili, da je bila vse skupaj zelo prijetna prireditev. Bi jo bilo kar škoda izpustiti, pa čeprav tokrat nisem bil med tistimi, ki bi posegali po medaljah. Sem bil pa med tistimi srečneži, ki jih je žreb določil za dobitnike praktičnih nagrad. Pa kako nebi, saj jih je bilo skoraj toliko (praktičnih nagrad) kakor tekačev.

 Skoraj bi pozabil pohvaliti tudi nežnejši del organizacijske ekipe, ki sp pripravile pravo zakusko raznih peciv. Jih je bilo za vsako mizo toliko, da jih ni bilo moč vseh pojest, pa čeprav smo bili sami sladokusci okoli.

Ko smo odhajali je bila že skoraj tema. Malce zaradi pozne ure, nekaj pa zaradi oblakov, ki so jokali na zemljo. Pa jim nebi bilo treba, razen če so bile to solze sreče, saj je bila za nami prekrasna prireditev. DTP-jevci, lepo ste to uštimal, pridemo tudi drugo leto, pa tudi če bojo krogi daljši, ali pa kakšen več.

Tek trojk - pot ob žici

Ljubljana 12.05.2012

V sobotno jutro, pa smo zakorakali v "nori vikend". Ja v tem vikendu pa je bilo res noro, saj se je dogajalo veliko in še več. Zgodaj zjutraj je bilo treba na pot proti naši prestolnici, kjer naj bi se odvijal tek trojk. To je tisti tek, ki ga večina jemlje netekmovalno, a v duhu ekipne predstave. Ekipa "Matickov" se je za ta tek odločila že precej časa nazaj, dokončno izoblikovala ekipo pa po teku v Gabrovki. Tedaj je dal potrditev sodelovanja v ekipi še zadnji član, poleg Marka Bučarja in Staneta Kralja, še Saje Leopold. To je tek, ko naj bi ekipa od starta do cilja tekla skupaj, eden drugemu pomagali, se spodbujali, vlekli, ali kakor koli drugače skupaj privlekli na cilj.
In tako se je ekipa podala na pot. Mare je imel že poln avto in je zapeljal direktno pred parlament, jaz pa sem v Trebnjem pobral Poldeta in mahnila sva jo v Lj. Seveda dovolj zgodaj, da sem dobil čipe in številke (pa zraven še kup reklamnega materjala), potem pa samo še  na start.  Na prireditvenem prostoru sva počakala Markota, da sem mu predal številko in čip, zraven pa pokramljala z raznimi tekači in se tudi malce nasmejala. (komu veva pa samo jaz in Polde, pa ni ravno za v javnost), nato smo jo mahnili vsak v svojo smer na priprave za tek
.

Ker smo bili vsak na svojem koncu, je bil dogovor da se dobimo pred startom na prireditvenem prostoru. Z Poldetom sva skupaj malce premigala kosti, načrtovala kje bomo startali, kako bomo tekli in take stvari, nato pa se podala proti startu, kjer naj bi se dobila še z Maretom. Med potjo je mene pritisnilo na potrebo, pa sva se na startu obrnila vsak v svojo smer še z Poldetom. Ko sem se vrnil, ni bilo ne sluha ne duha od nobenega, ne Markota ne Poldeta. Gužva je bila velika in ni se bilo težko zgubit, ura pa je kar hitela. Bilo je le še nekaj minut, ko je prispel Mare in najti je bilo treba Poldeta v gruči tekmovalcev, ki so že stali na startni črti.

Polde je malce manjši in je bil dobro skrit v množici, tako da sva ga našla le nekaj trenutkov pred startom, preskočila ograje in ekipa je bila skupaj. Le toliko je bilo še časa, da sem pozdravil nekaj tekačev, ko je bil znak za začetek. Uklopili smo ure in že smo se pričeli pomikati po ulicah mestnega jedra stare Ljubljane.

Polde kot najbolj izkušen tekač naše skupine je narekoval tempo in v zmernem tempu smo vijugali po prestolnici. V začetku smo kramljali z ostalimi ekipami, zbijali šale in bilo je prav lušno. Pa ne za dolgo! Že po kakem petem kilometru, nam je kramljanje šlo vse redkeje iz ust, bi pa v usta nalili kako vodo, samo je ni bilo. Je pač tako, da niso pričakovali (verjetno) vročine kakršna je bila, pa je bilo zato postojank z vodo zelo malo na progi.  Pa ne malo, bile so samo tri, razporejene nekje na osem kilometrov, temperature pa so prilezle blizu 30°. Pomankanje vode nas je malce upočasnilo v tem prvem delu in kar z težavo smo se privlekli do 8. km kjer je bila prvič voda.

Tu smo si tudi nabrali nekaj zaloge z vodo za naprej, da bo lažje gasiti žejo. Pobral sem dve 0.5 l plastenki napitka in mahnili smo jo naprej. Je bilo kar težko ujeti spet pravi ritem in ko smo ga, se je pričel klanec pa nas zopet upočasnil. Ampak vsako slabo je za nekaj dobro. Z klancem je prišla tudi hladna senčica, ki je še kako prav prišla. Tudi za vodo ni bil več problem, saj smo jo imeli s sabo na zalogo, tako smo odštevali samo kilometre. Kilometri pa so se pomikali zelooooo počasi, noge pa postajale vse težje in težje. Nekako sem se tolažil, da bo zadnji del po 25. km lažji, saj se pot obrne navzdol, pa ni bil prav nič. V strmem spustu me je copat nekako natepel kazalec na nogi, tako da me je povrhu vsega bolelo še to.

Medtem ko je Polde po Golovcu (vsaj mislim da se tako imenuje tisti hrib) še nabiral jurčke, nama z Markotom ni bilo za nič drugega kakor da ugledava cilj in se vse skupaj konča. V zadnjem delu je bilo vseeno malce več veselja, saj smo pričeli prehitevati počasne skupine z krajše proge. Ko smo prečkali Ljublanico sem vedel da ni več daleč do cilja. Zbrali smo še zadnje moči in zakorakali proti cilju.

Ja je bilo kar dolgih teh 29 km, povrhu vsega pa je bila to moja prva preizkušnja na razdalji večji od 21 km in ena od daljših na pripravah za maraton v naslednjem mesecu. Me kar malce zgrabi, kako bo na maratonski preizkušnji, saj tukaj nevem če bi lahko odtekel še dva kilometra, do razdalje 42 km pa manjka še 13 km.
Pa dosti jamranja, o tem bom razmišljal na Českem, ko bom stal na startu. Tu in z to predstavo, pa sem bil povsem zadovoljen. Tudi čas ki je bil na koncu zabeležen je povsem zadovoljiv. 2:25:29 in uvrstitev na 28. mesto absolutno na razdalji 29 km, v skupini MA pa 20. mesto.

Seveda je bilo v cilju, kot na večini tekov neomejena količina sadja, vode in sladkorčkov. Seveda smo si postregli tudi mi, čeprav ni ravno pasalo kaj preveč. Ampak po takšni obremenitvi je pač treba nekaj zaužit.

Medtem ko smo se mi že malce odpočili, so v cilj še vedno prihajale takšne in drugačne skupine tekačev, mi pa smo že razmišljali kako in kam naprej.

Kaj kmalu smo jo mahnili iz Ljublane na plano in iz gužve. Še poprej se je bilo treba malce umit, pa obrisat in nadeti sveža oblačila, nato pa jo mahniti do prve oštarije na zasluženo pijačko. No pa ni bila ravno prva. Ustavili smo se v Ivančni gorici, kjer so se naša pota razšla. No pa ne povsem! Marko jo je ubral po svoje z svojo klapo, midva z Poldetom pa sva jo mahnila............kam pa se izve v naslednji zgodbi.

Tekli smo na Nizozemskem

29. 4. 2012 je bila ena taka nedelja, ko se zjutraj zbudiš, pogledaš skozi okno, vidiš vreme, se zviješ pod odejo in še malo spiš. :) Mi tega nismo naredili, ker
1. smo bili na dopustu na Nizozemskem,
2. smo ekstra super navdušeni tekači in nas nič ne ustavi,
3. vemo, da slabega vremena ni, so le različne vrste dobrega. :)

V resnici je bilo jutro polno tehtanja ... bi ne bi, bi ne bi ... 8°C, oblačno, piha, občasno rahlo dežuje. 10 km? Hmm ... Potreba po gibanju in izzivanje samega sebe sta zmagala in tako smo se na oblačno deževno dopoldne v mestu Haarlem na tek pripravljali 4 Maticki. :)

Ker me čas resno preganja, ne bom razlagala, kako je Nizozemska ravna. Kako je tam luštno tečt, ker greš mimo kanalov, pa mlinov na veter, pa čez mostičke, pa ves čas po ravnem. :) Kako je fajn, da ni bilo sonca in nam posledično ni bilo prevroče. Kako je prijalo razmigati telo in duha in nato nadaljevati road trip dopust. Ne, tega ne bom razlagala. Raje bom priložila video dokaz in zapisala naše rezultate. Cilj 3 rekreativcev je bil pod eno uro in vsem je uspelo, zato bravo mi! :)

Stane - 38.01           (skupno 21. mesto od 543)
Barbara - 55.28       (385/543)
Matej - 57.21          (431/543)
Hermina - 59.39       (467/543)

Pa še en kratek video zajem tekaške avanture. :)

Prav zares nimam časa za dolgo razpisovanje o našem dopustu, vendar to vseeno nekako počasi počnem v Moji dolini. Pridite na obisk (klik) in si tam poglejte, kaj smo počeli. Ali nas pocukajte za rokav in vprašajte, če so na Nizozemskem res tulipani, kakšna je Heineken solata, zakaj je Meriva avto za kure lovit, kako se počutiš, ko postaneš pivo, če imajo res hostel v gradu, ali res cela Nizozemska za en dan obleče naše klubske barve, če imamo res Matickova specialna oranžna očala, pa tudi kaj drugega.

Za konec vam pokažem pa samo še en kup zanimivih utrinkov celega prazničnega tedna. :) Mi smo med prvomajskimi prazniki uživali FUL. Pa vi? :)