Tek trojk - pot ob žici

Ljubljana 12.05.2012

V sobotno jutro, pa smo zakorakali v "nori vikend". Ja v tem vikendu pa je bilo res noro, saj se je dogajalo veliko in še več. Zgodaj zjutraj je bilo treba na pot proti naši prestolnici, kjer naj bi se odvijal tek trojk. To je tisti tek, ki ga večina jemlje netekmovalno, a v duhu ekipne predstave. Ekipa "Matickov" se je za ta tek odločila že precej časa nazaj, dokončno izoblikovala ekipo pa po teku v Gabrovki. Tedaj je dal potrditev sodelovanja v ekipi še zadnji član, poleg Marka Bučarja in Staneta Kralja, še Saje Leopold. To je tek, ko naj bi ekipa od starta do cilja tekla skupaj, eden drugemu pomagali, se spodbujali, vlekli, ali kakor koli drugače skupaj privlekli na cilj.
In tako se je ekipa podala na pot. Mare je imel že poln avto in je zapeljal direktno pred parlament, jaz pa sem v Trebnjem pobral Poldeta in mahnila sva jo v Lj. Seveda dovolj zgodaj, da sem dobil čipe in številke (pa zraven še kup reklamnega materjala), potem pa samo še  na start.  Na prireditvenem prostoru sva počakala Markota, da sem mu predal številko in čip, zraven pa pokramljala z raznimi tekači in se tudi malce nasmejala. (komu veva pa samo jaz in Polde, pa ni ravno za v javnost), nato smo jo mahnili vsak v svojo smer na priprave za tek
.

Ker smo bili vsak na svojem koncu, je bil dogovor da se dobimo pred startom na prireditvenem prostoru. Z Poldetom sva skupaj malce premigala kosti, načrtovala kje bomo startali, kako bomo tekli in take stvari, nato pa se podala proti startu, kjer naj bi se dobila še z Maretom. Med potjo je mene pritisnilo na potrebo, pa sva se na startu obrnila vsak v svojo smer še z Poldetom. Ko sem se vrnil, ni bilo ne sluha ne duha od nobenega, ne Markota ne Poldeta. Gužva je bila velika in ni se bilo težko zgubit, ura pa je kar hitela. Bilo je le še nekaj minut, ko je prispel Mare in najti je bilo treba Poldeta v gruči tekmovalcev, ki so že stali na startni črti.

Polde je malce manjši in je bil dobro skrit v množici, tako da sva ga našla le nekaj trenutkov pred startom, preskočila ograje in ekipa je bila skupaj. Le toliko je bilo še časa, da sem pozdravil nekaj tekačev, ko je bil znak za začetek. Uklopili smo ure in že smo se pričeli pomikati po ulicah mestnega jedra stare Ljubljane.

Polde kot najbolj izkušen tekač naše skupine je narekoval tempo in v zmernem tempu smo vijugali po prestolnici. V začetku smo kramljali z ostalimi ekipami, zbijali šale in bilo je prav lušno. Pa ne za dolgo! Že po kakem petem kilometru, nam je kramljanje šlo vse redkeje iz ust, bi pa v usta nalili kako vodo, samo je ni bilo. Je pač tako, da niso pričakovali (verjetno) vročine kakršna je bila, pa je bilo zato postojank z vodo zelo malo na progi.  Pa ne malo, bile so samo tri, razporejene nekje na osem kilometrov, temperature pa so prilezle blizu 30°. Pomankanje vode nas je malce upočasnilo v tem prvem delu in kar z težavo smo se privlekli do 8. km kjer je bila prvič voda.

Tu smo si tudi nabrali nekaj zaloge z vodo za naprej, da bo lažje gasiti žejo. Pobral sem dve 0.5 l plastenki napitka in mahnili smo jo naprej. Je bilo kar težko ujeti spet pravi ritem in ko smo ga, se je pričel klanec pa nas zopet upočasnil. Ampak vsako slabo je za nekaj dobro. Z klancem je prišla tudi hladna senčica, ki je še kako prav prišla. Tudi za vodo ni bil več problem, saj smo jo imeli s sabo na zalogo, tako smo odštevali samo kilometre. Kilometri pa so se pomikali zelooooo počasi, noge pa postajale vse težje in težje. Nekako sem se tolažil, da bo zadnji del po 25. km lažji, saj se pot obrne navzdol, pa ni bil prav nič. V strmem spustu me je copat nekako natepel kazalec na nogi, tako da me je povrhu vsega bolelo še to.

Medtem ko je Polde po Golovcu (vsaj mislim da se tako imenuje tisti hrib) še nabiral jurčke, nama z Markotom ni bilo za nič drugega kakor da ugledava cilj in se vse skupaj konča. V zadnjem delu je bilo vseeno malce več veselja, saj smo pričeli prehitevati počasne skupine z krajše proge. Ko smo prečkali Ljublanico sem vedel da ni več daleč do cilja. Zbrali smo še zadnje moči in zakorakali proti cilju.

Ja je bilo kar dolgih teh 29 km, povrhu vsega pa je bila to moja prva preizkušnja na razdalji večji od 21 km in ena od daljših na pripravah za maraton v naslednjem mesecu. Me kar malce zgrabi, kako bo na maratonski preizkušnji, saj tukaj nevem če bi lahko odtekel še dva kilometra, do razdalje 42 km pa manjka še 13 km.
Pa dosti jamranja, o tem bom razmišljal na Českem, ko bom stal na startu. Tu in z to predstavo, pa sem bil povsem zadovoljen. Tudi čas ki je bil na koncu zabeležen je povsem zadovoljiv. 2:25:29 in uvrstitev na 28. mesto absolutno na razdalji 29 km, v skupini MA pa 20. mesto.

Seveda je bilo v cilju, kot na večini tekov neomejena količina sadja, vode in sladkorčkov. Seveda smo si postregli tudi mi, čeprav ni ravno pasalo kaj preveč. Ampak po takšni obremenitvi je pač treba nekaj zaužit.

Medtem ko smo se mi že malce odpočili, so v cilj še vedno prihajale takšne in drugačne skupine tekačev, mi pa smo že razmišljali kako in kam naprej.

Kaj kmalu smo jo mahnili iz Ljublane na plano in iz gužve. Še poprej se je bilo treba malce umit, pa obrisat in nadeti sveža oblačila, nato pa jo mahniti do prve oštarije na zasluženo pijačko. No pa ni bila ravno prva. Ustavili smo se v Ivančni gorici, kjer so se naša pota razšla. No pa ne povsem! Marko jo je ubral po svoje z svojo klapo, midva z Poldetom pa sva jo mahnila............kam pa se izve v naslednji zgodbi.