11. Ormoški mali maraton

Nedelja 22.04.2012

Pa smo se podali še malce širše po Sloveniji. No podali, v Ormož sva pravzaprav odrinila samo dva od »Matickov«. Ko sem se odpravljal od doma tisto nedeljo, je sonček že veselo kukal za gaorjanci. Podal sem se proti Kostanjevici, kjer se mi je pridružil še Bučarjev Marko in skupaj sva nadaljevala proti Ormožu.

 

Še dobro da imam »Micko« (tako pravimo gospej navigaciji) sicer bi s težavo našel pot preko vseh tistih hribčkov in dolin. Eta pa naju je brez težav pripeljala na cilj, kjer je bilo že vse polno tekačev. Ko sva parkirala, sva si rekla; saj tukaj pa ne bo ravno poznanih obrazov, saj se v tem koncu ne udeležujemo tekov tako pogosto. Pa ni bilo ravno tako. Samo stopimo iz avta, pa že poznani iz Amsterdama, pa iz Notranjskega pokala, pa nekaj znanih Gorenjcev, TF-jevcev, skratka kar lepo število poznanih.

Po kratkem klepetu sva odšla na stadion do prijavnega mesta. Tudi tu poznani. Bernarda je že od daleč klicala; Stane kar sem in že je imela v rokah mojo prijavnico in startno številko. Prijavo sem naredil preko računalnika in tam je bilo že vse pripravljeno, brez pisanja in čakanja.

Pa sva jo mahnila nazaj, kramljala vse vprek in z vsakim ki sva ga poznala, ter kovala taktiko. Sprva sem imel namen odteči počasi, samo da naberem kilometre in brez gledanja na uro, saj so bile noge težke od prejšnjega dne, pa tudi 21 km ni tako malo.  Vendar me je nekako izzval TF-jevec »Tae«, ki je imel namen teči nekje okoli 1:24:00. Vedel sem da je hitrejši in vzdržljivejši, vendar sem se nekako potiho zadal spopad z njim.

Sledila je še priprava in že smo stali na startni črti.  Strel in že smo zapodili copate po tartanu. Najprej smo naredili krog in ¾ po stezi nato smo zavili preko manjše klančine na cesto. Odtekli smo en krog skozi mestne ulice in po dveh kilometrih smo bili nazaj. Pa ni bilo še konec. Tokrat nismo zavili nazaj, temveč smo nadaljevali naprej po cesti proti Petelinjem. Moram reči da sem pričakoval bolj ravninski tek v teh koncih, ta je bil pa kar precej razgiban. Ravnine skoraj nič, sami spusti in klanci. Vseeno sem nekako ujel dober tempo. Začetek malce bolj spredaj (kot po navadi), po drugem kilometru pa tempo nekje okoli 4 / km. Kmalu je bil za nami 6. kilometer, kjer je bilo obračališče za tiste na 10 km, ostali pa smo nadaljevali naprej. Počasi sem pričakoval da se bo za hrbtom pojavil Tae. In res je kmalu pričel prehitevati v družbi še enega tekača. Postavil sem se jima v zaveterje in držal tempo. Pa je tisti drugi pričel prehitevati. Sedaj nisem vedel koga naj držim, hitrejšega ali počasnejšega in odločitev je padla na hitrejšega. Tudi Tae je stopil v zaveterje in držal tempo. Tako smo vsi trije pritekli skupaj na obrat, kjer je bila tudi malce pred obratom okrepčevalnica. Tae je ustavil predno je obrnil, tisti drugi po obratu, jaz pa sem nadaljeval brez ustavljanja.

Tako smo se za nekaj minut odaljili drug od drugega, a je po kakem kilometru bil tisti drugi za mano. Nekaj časa sva tekla skupaj potem pa ga nisem mogel več slediti. Ušel je daleč naprej in jih prehitel še kar nekaj do cilja. Pričakoval sem za sabo Tae-ja , vendar je ostal nekje zadaj. Sedaj sem zagledal daleč spredaj še enega dobrega tekača in spet sem imel »zajca« in nekako energije za naprej. Na 17. kilometru nas je malce oprala ena ploha, a se nismo dali motiti. Jaz sem še vedno pogledoval na »zajca«, ki pa se mu nisem in nisem mogel približati.

 Se mi je zdelo, da se kilometri prehitro obračajo in da bi se lahko bolj počasi. Že je bil za nami 20. km, ko sem nad »zajcem« že skoraj obupal. Pa je mimo prhnil še en tekač, kateri mi je bil zopet izziv. Da me pa v zadnjih metrih prehitiš, se pa ne dam in sem jo ucvru za njim. Na zavoju za stadion sva že ulovila mojega »zajca«, ter ga drug za drugim prehitela v klančine do steze. Sedaj je bilo le še ¾ kroga na stezi, fant pa je imel 10 m prednosti. Držal sem za njim čez zavoj, nato pa se »izstrelil« in v cilj pritekel kar z malce prednosti.

V cilju sem bil vsekakor več kot zadovoljen. Čas 1:24:40 je za takole težak polmaraton več kot odličen. Kmalu je bil za mano v cilju tudi Marko z časom 1:35:33 in ravno tako zadovoljen.

Moker od pota in dežja, se je bilo treba kar hitro zamenjati premočena oblačila, nato pa nazaj v cilj pospremiti še tiste proti koncu seznama.

 Sledilo je okrepčilo z pivom in okusnim golažom, da so se povrnile moči. Potem pa smo čakali na rezultate, a jih ni bilo. So kar pričeli z podeljevanjem medalj, najprej policistom. To so počeli kot v kakšni šali za policaje in sicer brez medalj.

Kaj si moremo, tako to je če se medalje nekje izgubijo. Jih bojo pa dobili naknadno. Za ostale pa so bile, 

vendar »Maticki« niso bili med dobitniki. Stane Kraljav je zasedel 6. mesto v skupini, absolutno pa 16., Marko Bučar pa 9 v skupini in 40. absolutno.

Podelitev sva predčasno zapustila.

 Pa ne zardai razočaranja, ampak zaradi dežja. April se je še enkrat izkazal in nam poslal nekaj dežja. Tokrat malce več, saj so bile padavine skoraj do doma, kamor sva jo ubrala zopet čez drn in strn spoznavati svet in domovino, kot rečemo temu pri nas. Ustavila sva se vmes na obisku pri prijateljih pod Bočem, kjer je bilo prav prijetno do večernih ur. Potem pa veselo proti domu.